https://xcglobe.com/flights#show-flight/2672039
Po tem, ko nas je že obiskala mlada Pomlad, je teta Zima pokazala komu pripada februar. Zima pa Lenart sta me v nedeljo spravila na Gorjance malo tacat po snegu in in naredit nekaj užitkarskih zavojev pod sivim nebom in zasneženimi drevesi. Kratka in prijetna turica. Sledita še dva tmurna dneva, ko se za sredo napove jasen dan, dober gradient, pri nas spodaj jugovzhodne sape. Pričakujem letalni alarm, a ni neke bojevitosti. Zdi se mi, da bo Orešje kar ok in napovem. Wosa se namesto za Lisco tako odloči za Orešje, Krešo bo že ob 12h gor, za 12.30 se zmenimo z Miho in Maticem. Gabi gre na Švarč, sicer neuničljivi Drago je bolan.
Preoblečem se kar v pisarni, na toplem in na pristanek. Matic je s punco, ki potem spusti Mihov avto. Wosa, Krešo in njegova prijateljica (Sonja?) so že gor, Krešo je pripravljen za v luft. Klobasa sicer nekam sumljivo otepa, a verjamem v Arsove prerokbe o JV. Krešo se z nekaj z
ačetnimi težavami spravi v zrak in pojadra. Ostali trije mu kmalu sledijo, le jaz se še motovilim okoli opreme, ki je nočem položit ne v sneg, ne v blato, z mize pa mi pada dol. Ko se le pripravim, je maticeva punca že peš nazaj gor, ostalih pa ne vidim.
Doleti me klasika štartov; zadekan za polarni mraz tako stojim pripravljen, a sape ni. Vem, da bo, a kdaj? Nekajkrat le potegnem, a beštija od Scale ne gre gor. Treba je molzt pa nazaj razgrinjat. Potem gre gor, pa pride rotorček in vse podre. Po celi večnosti le pihne toliko in tako, da sestavim Scalo in greva.
Takrat se od nekod vzame Matic in malo skupaj praskava okoli starta. Drži, da se drajsat in skočim do gradu, pa nazaj. Legendarni Oudie pade v nek ekran, ki ga z težko orokavičenimi šapami nikakor ne morem ugasnit. Nekako uspem zbrskat pipkano paličico in končno pritisnit tisti OK na okencu ferdamanega obvestila o bogvečem, da končno pridem do instrumenta.
Matic se trudi pod Silovcem, ki ga preskočim in na hop na Japico, ki spet drži, da pa ne. Tako se prešvercam do ovinka, nazaj grem bolj zunaj, da potipam, če se nad Klanjcem kaj dogaja. Mrtvilo me usmeri nazaj na zahodni greben Japice, tam pa bingo! Lep stebriček na 1,2k. Oho, to pa je novo izhodišče! Če bi bilo drugače, bi se šlo proti Krapini, ampak februar je in logistika je lokalna. Vržem se na bizeljski hrib spredaj, da vidimo, če bo dal za rundo. Pohodim gas - v prazno. Pri pripravi sem bil pozoren na gas in vem, da sem zapel obe strani. Najbrž se je snelo med kolovratenjem po startu. Malce živahno je in zelo mrzlo, pa se mi ne snema rokavic za zapenjat. Pustim.
Bizeljski hrib ne da nič, na srečo pa me tudi ne sklati. Z manj ko 600m se nizek vržem nazaj proti gradu in nekako zvozim. To krilce je res neverjetno. No, naredil se lep krogec, kolegov ni nikjer, lepa urca je okoli, dan je rešen. Na Silovcu še nekaj piskne, pa se grem vaje iz preživetja na hlapih in prdcih. Vem, da se tam na grebenu pod anteno včasih proži, le dovolj spreten moraš bit, da ujameš balonček. In tako me doleti drugi bingo danes, tokrat na zlatega jurčka, ki je tu vreden kot dva v hribih. Zamislim si obrnit cerkvico na kuclju za Klanjcem. Ta je v smeri vetra in treba je zapet gas. Uspe mi z eno sneto in eno okorno rokavico. Sem se že izmojstril v tem ;).
Prvič danes pohodim gas ampak po nekaj trenutkih se oudie že oglasi. Obrnem in gre gor. Močno zaneseno, vendar gre na jurja za Japico. Oho, dan je še živ! Rinem proti Tuheljskim toplicam in drži, vsake toliko še popravljam višino, počasi že pridem do inverzne plasti, zgoraj čista modrina, spodaj mlečno zračno morje. Vdih življena.
Pričakoval sem mraz, zdaj pa ga res čutim. Oziroma ne čutim nosu in prstov na rokah, za prste na nogah še vem, le močno zebe. Ostalo je ok, saj sem pošteno oblečen. Miganje in ploskanje ne pomaga, tolaži zavest, da itak ne bo dolgo trajalo.
Uživam v razgledih, v višini. Obiram balončke, ko gre čez 1,4k, pa potem čez 1,5k, pa se igram z mislijo, da bi dodal še eno višinsko stotico. Slednjič si raje določim obratno točko, ki mi bo še omogočila povratek do Japice. Dolg glad do obrata in nazaj z vetrom. Ne vem, ali so danes razmere take, ali je to Scala, ampak višina se počasi topi in Klanjec dosežem še z 0,9k ter ni potrebe po pomoči hriba za povratek v peskovnik. Tam nekje na 900m, prisežem, čutim toplo sapo na obrazu, na 700m pa se začnejo talit prsti v rokavicah. Na jurja in pol je bilo RES mrzlo.
Zapeljem se še nad grad, preverjam, če bi se dalo raztegnit na 30km po oudie. Ni nekega dviganja, zapeljem se nad sedlo do ceste, pa nazaj na hrib. Oudie pravi 28,5km. Pač ne gre. Potem pa breg zagrabi in spet se lahko zavrtim na 0,7k. S tem porinem čez v upanju na še kak popravek. Ne pridem do 30, na 29,69 se moram obrnit. Pogled nazaj me stisne, saj si ne predstavljam, kako s preostankom višine prit nazaj. Ogledam si nezaraščene površine na sedlu in le upam, da jih ne bom potreboval. Scala drži kot avijon in za las se privlečem čez greben za gradom. Tudi na tapravi strani ne morem bit miren in se tik nad vejami plazim z enim učem na zaplatah za zasilni pristanek ter drugim učem na liniji do Silovca. Tudi tokrat se mi izide, privlečem se v dolet do pristanka. Izmolzel sem dan v peskovniku. Pristanek v piko pri drevesu. Opla, Miha je obesil novo vetrno večo!
Počasi pospravljam, ko se sonce skrije za bizeljski hrib in mraz spet pritisne ter pospeši pakiranje. Kolegov že zdavnaj ni več, sam pa ne grem na zaključno pivo, raje domov. Odlično rešen dan.
Krešo je odletel skoraj uro pred menoj in pristal malo po mojem vzletu. Z Japice je lepo potegnil čez Zagorje proti Rogatcu. Znana trasa, bo treba kmalu ponovit in podaljšat, morda z urejeno logistiko, kot Krešo danes. Super!
Mihi se je nekako udrlo in je bil po 15 min, potem ko na Japici ni mogel pobrat. Škoda.
Matic je opravil lepo klasiko po peskovniku. edini s katerim sem si danes malo podelil zrak.
Wosa ni objavil, pač pa izjavil, da ga je po 20min zanohtalo, Gabi je podrgnil Švarč, Roberto je pojadral na Lisci.
----
Oblečem se kot za na severni pol in noben kos oblačila mi ni odveč. Prvič preizkušene volnene rokavice z dechatlonovo nadrokavico pa še grelnimi vložki na dlaneh. Glede toplote je kombinacija kar dobro delovala do neke višine, potem pa sem začel zgubljat prste. Na 1,5k jih nisem več čutil, a so oživeli še pred pristankom. Sem preživel že hujše omrzline. Glede mraza se je kombinacija dobro obnesla. Vso zadeva sem spravil še v zanke bremz, tako da je bilo čisto letljivo. Kakršnakoli fina opravila pa so nemogoča. Pipkanje po instrumentu odpade, fotkanje s kamero je akrobacija svoje vrste.
Preizkus Navigatorja se je izjalovil, saj je star telefon crknil menda še pred odletom.
Scala se je spet izkazala. Ne vem zakaj, ampak pod njo se dobro počutim, sem precej bolj sproščen kot z dobrim starim Curecom. Počasi se jo navajam lovit, enkrat mi je malo hotela zbezljat, pa sem jo udobno ulovil, le pravočasno je treba odreagirat.
Malo sem poparjen nad vzletanjem, na testu se mi je zdelo, da gre dobro tudi v švoh razmerah, tokrat pa ni šlo. XC globe kljub Oudie izračunu izpljune 32,2km :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar