https://xcglobe.com/flights#show-flight/2669904/
Kolegi tu pa tam letuckajo. V četrtek, 30.1. jih na Primorskem cel kup popravi svoje osebne rekorde (Miha, Maiko, Matic Ko, Krešo), v ponedeljek, 3.2. kaže neslabo za Lisco, Roberto in Drago skočita na hrib ter dobro odletita, top v slo. Za torek se obeta nekaj podobnega, le da brez pokritosti. (zgoraj sever, spodaj vzhodnik, jasno, nekaj gradienta). Ampak jaz, baksuz, ne morem. Treba je it v Ljubljano v Ikeo po neko sedežno. Zvečer notranji boji, kaj zdaj. Poskušam prestavit Ikeo, pa storitev ne deluje. Ajaj.

V torek na šiht vseeno z opremo. Za vsak slučaj. Na Lisco gre cela Kondor - VL odprava. In res mi začne odpirat - na šihtu rešim, kar je za rešit, pri Ikei se izkaže, da je možen prevzem do četrtka, le komplementarni kolega je na dopustu danes. Morda Orešje po šihtu? Ah, klinc, redki so taki dnevi, gremo prav čas na pravo mesto! S Jernejem se dogovorim, da me pokriva popoldan, z Miho za skupni prevoz, pri Robertotu pa rezerviram prostore v kombiju. Ob pol poldne zaključim šiht in gremo. Vmes naročanje torte za Bernardko, v Pohanci preoblačenje in presedanje Mihu, gre tudi Matic Ko, Danilo se odzove, ko smo že mimo KK, na Bregu smo pred kombijem. Na nebu so rahle bazice zanesene s severom, sicer pa kristalno jasno. Uuuu. Miha razdeli grelne blazinice, napolnimo kombi.
Na startu se že hladi Wosa, ki je pripešačil gor. Hitro se nas nabere za cel plato. Kakorkoli hitro se pripravljam, sem še vedno počasen in pristanem v zadnjih vrstah in tako tudi med zadnjimi odletim.

Sam start je bil ok, bi rekel rutiniran, nič nisem zajebal, scala pa je tudi pohlevno sodelovala. Ne zagrabi takoj, zacurim pa tudi ne. Sonde lepo označujejo, da dela. Pri vikendu se poberem na 1,2k in se mimo Ješivca zapodim proti Rudeniku. Pohodim gas, pa nekaj ne štima. Na levi ni vpet. Bentenje. Ja, ni druge, spustit komande, rokavice dol, pa vpenjat. Preživim, a vmes z nagibanjem zavijem nad greben. Z vpetim gasom porinem naprej in takoj zapnem steber na 1,4k. Uhu - pomladno! Kljub grelnim blazinicam v zimskih rokavicah prsti drvenijo, pa me ne moti pretirano, opazim pa ;). Gledam nekoga , ki na Rudeniku nabira, se mi zdi, da za preskok na Bohor. Blizu mene, malo ven pobira Roberto in grem tja, da še malo popravim. Treba je it, si mislim in jo mahnem čez dolino. Skoraj istočasno potegneta čez še Drago in Uroš, vendar se na drugem koncu vsi obrnemo, saj nič ne kaže na preživetje, nismo pa pripravljeni tvegat curaže, da bi se prepričali, če morda kaj dela čez mejo brez povratka. Enkrat takrat potegne čez še Danilo, tudi on se vrne. Na Rudeniku skupaj pobiramo, Drago glasno opozarja na pravilno smer vrtenja, ko se približam njegovemu stebru. Ok, ampak se poslej raje držim malo stran od kogarkoli.

Malo dlje navijam, nato pa jo potegnem proti Lisci kar nad dolino. Jata vrti nad Lisco, sam se zasučem nad malo Lisco. Jata gre za Lovrenc pa Kozje, sam jo pičim direktno na Čelovnik, kjer jih ulovim. Užitek je letet s Scalo, počutim se kot v avionu - hitro z odličnim glajdom, nestresno. Tam skupaj povrtimo, imam občutek, kot da me čakajo (pa me ne). Z Robertom še muliva balončke, ko jatica (Drago, Wosa in oba Matica) potegne za Urošem (z dragotovim artikom, drago ima njegovega maestra) nad Jelovo, pa po grebenu proti Križam. Spet si privoščim linijo naravnost na Križe, kamor prispem skupaj s sivim orlom in wosekom. Z Woso povrtiva greben, medtem ko se Korl nizek odpelje naprej. Rok se dere z njim, naj pride nazaj, a ga ne sliši / posluša. Kolega je malce višji in gre nazaj na greben, sam pa malo nižji porinem naprej ob bregu. Rotor za grebenom Križ me malo strese, ni hudega. Ciljam na muldo pod Nebeško goro, kjer sem prej videl Uroša, ki se zdaj že vrača od Kuma. Mulda prime in poberem nad greben, kjer se spet srečava z Wosekom in potegneva naprej. Juroš se malo nižje že vrača, Drago v podnu pa tone, smola tvegane poteze.

Ključevica pod Kumom je presenetljivo mrtva, Rok obrne pri grebenu, sam porinem okoli, da vidim če na južni strani dela. Ne dela. Nazaj gre težko v veter, a vsaj ne požira pretirano. Pri Nebeški gori začne delat, malo zavrtim in se spomnim nekoga, ki je v podobni situaciji ugotovil, da je v dvigovanju ob pobočji bolje kar peljat. Gre gor in in naprej. Tako prilezem nad greben, kjer je treba zavrtet, da použijem dnevno ponudbo. Jata je medtem že odletela proti Radečam in končno sem prepuščen sam sebi.

Zadam si, no, zaželim si povratek zaključit na Lisci, pa potem na Breg. Tako se z pravkar pridobljenih 1,15k spustim proti grebenu čez Savo od Svinjske rti. Greben dosežem, stebra ni, a propadanje neha. Oba Matic spodaj še nekaj drgneta, morda pa še dela. Naslonim se na breg in se zrinem do Kincla, kjer nažagam nad vrh, potem pa podaljšam pod (nekdanjo) poseko, kjer resno računam na vsaj zaključni steber. Ni ga. Poskušam še na Radežu, kjer spet ni nič. Zdaj vem, da je od tu možno priti do Brega. Malo trd se spustim čez hosto, a gre lepo, da pridem čez še dovolj visoko za podaljšek proti kuclju pod Razborjem in nazaj do pristanka, kjer mehko sestopim.
Tam me pričaka Miha, ki poslika pristanek. Med pospravljanjem pove svojo premrzlo zgodbo, ko odleti med prvimi, vendar s premrzlimi rokami, da ga kljub grelnim blazinicam kmalu svinjsko zanohta in odvije v dolino, k avtu, kjer ga nato trpi boleče odtajanje. Spomnim se takih tajanj na Primorskem, a te so šle skozi z veseljem po dobrem letenju.
Ko snamem zic, vidim, da je zadaj odprrt in pomislim, da je spet popustila zadrga prtljažnika. Ampak ni; odprla se je zadrga gurten od rezerve. Aha, to je to! Enkrat vmes me je pošteno ruknilo in takrst sem slišal en resk iz opreme, pa nisem edel od kje. Mislil sem, da se je premaknila gurtna v karabinu, zdaj pa vidim odprto zadrgo. Ajme! No, ni hudega, ampak kaj pa bo, ko bo res sekalo?
Gledava nekoga, ki se še pase nekje nad Čučnikom, prepričan sem, da je to Wosa, ki sem ga zgubil na povratku nekje pod Kinclom.
Pravi kolega je čakal debelo uro. Vmes sta Drago in Uroš prišla po avta, Matica nista počakala (?!), ostali so še v Radečah, kamor naju Miha zapelje. Pri Splavarju predlaga, da se prestavimo not, dovolj je bilo mraza za danes.
Matic se je že med vožnjo odločil, da se pridruži Kondorjem, to potrdil z odličnim letenjem (prvič sploh na Lisci!) nato pa je odločitev še zapečatil z rundo.
Nesrečni Miha naju dostavi nazaj v Pohanco in doma sem malo kasneje kot po nekaj daljšem šihtu.
Super dan! Zame prvi pomladni. Kondorji smo obarvali vrh današnjega xcglobe, scala se je odlično izkazala in mi dala nove dimenzije letenja, kot sem že prej zaslutil med preizkušanjem v domačem peskovniku. Za razred bolje gre, kot sem bil navajen doslej, pa Cure ni bil slab, še zdaleč ne.
Miha kasneje z Gabijem le razčisti svojo stavo za članarino na Paralisci 2024, IO Kondor prizna tako članarino ter Miha tako postane (tudi) Kondor.