Orešje, 21.2.2025 (pet), Užit še zadnji dan preden sonce ugasne

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2672349/

Po dobrem sredinem Orešju sem za silo potolažen in naslednja dva še termična dneva darujem bogovom. Četrtek nekako preživim, medtem ko gresta Wosa in Matic na ponovitev. Mitja cel dan navija za neko letenje, Primorska, Lisca? Sprijaznjen z abstinenco in kar v delu se nekako izogibam odzivu. Vem, da bi kolega rad ujel še kakšen trenutek v zraku pa preizkusil popravljeno Scalo (žrtev reševanja kosobrinčka na njegovem zadnjem Lijaku). Zvečer pogledam vreme in kaže pogojno obetavno z močno in nizko inverzijo. Na Primorsko naj gre kdor želi, za Lisco je inverzija prenizko (Arso jo na Dolenjskem šloga na okoli 800m),na Orešju pa še šlo, če se ne navleče kakšna koprena (prerokovana je neka vlaga na 2k). S tem videnjem sta Mitja in Miha kar zadovoljna in se zmenita za 12.15. 

Na koncu vseeno pripravim opremo, jo v petek zjutraj zbašem v fička, saj gre Irena popoldan z golfom v Lj.,  pa na šiht. Tam napovem zgodnji odhod in Jerneju počasi in na dolgo razložim kako in kaj, ko (če) pridejo Tk majstri naredit včeraj naročeno. Kljub z oblaki zastrtemu nebu se še pred 12h odpravim na zmenek. Kolega sta vseeno nepopravljivo optimistična. Kak km po Župelevcu pokliče Irena in pove, da ima ves material in ključe za popoldanski šiht v Ljubljani v avtu, ki ga pravkar vozim. Sem navajen. Obrnem in nazaj domov oddat iskano ter pobrat, kar je na rednem sporedu ob takih dogodkih. Vmes odložim še službene cote, kasneje se spomnim, da z denarnico vred. Kolega nepotrpežljivo čakata, čeprav sem ju poslal gor, saj se mi ne mudi, ker vem, da pol ure ne bo ne rešilo ne pokopalo dneva.  

Miha nas zategne gor, dokler gre. Klobasa tokrat lepo kaže zdrav jug. Mitji se super mudi, je hitro pripravljen in kmalu v zraku. Miha mu kmalu sledi, sam imam spet najdaljše priprave in sem zadnji. Pač ne uživam v tacanju po blatu in snegu in pri tem skušat opremo  obdržat kolikor toliko suho in neumazano. Odletim dobrih 20 min za Mitjem.

Med odletom izgubim zanko na nogi in se s težavo skobacam v vrečo, gre brez rok. Kolega takrat vrtita Z od starta, pa se umaknem na Silovec. Ta mi nič in se zamenjamo. Nad gradom naletim na razbit stebriček. Prvič mi klofne Skalico in desni vuh ostane v kravati, ki je ne morem spumpat. Skozi glavo mi gre, da bo treba naredit fulstal, ali pa vsaj pol negative, da se hudič odpre. Vseeno prej poskusim z ušesanjem z b3 linijo in to v drugo uspešno! Hitro sem nazaj v igri in nadaljujem v istem stebru, ki me odloži na 0,9k. Opla, inverzija je višje od prerokovane! Od tu je treba porinit čez. Ziheraštvo povratka me obrne še preden dosežem ciljani greben nad bizeljskim kamnolomom. Najbrž bi šlo še kakšnih 100m, pa bi tudi prišel nazaj. Nad grad se tako udobno vrnem in tam še malo popravim, pa naprej čez Silovec na Japico, od koder se kolega ravno vračata. Nizka odvijeta proti pristanku.

Na zahodnem grebenu zagrabi in dvigne nad vrh. Sledim ptičem in med pobiranji rinem na vzhod. Na ovinku sem tako na 0,9k+ in premlevam možnosti. Lahko bi, tako kot v sredo, raziskoval naprej na vzhod ali pa bi tokrat poskusil proti jugu, kot Wosa včeraj in jaz lani marca.  Odločim se za jug in priči takoj pokažejo steber za dodatnih 120m. Glede na prizemljenost obeh kolegov se odločim za igro, do kod bo šlo na jug. Dviganj ni in kmalu odvijem še na poskus reševanja na bizeljski griček, kjer pa ni nič, a me Scala vseeno lepo dostavi nazaj do pristanka, kjer kolega zaključujeta s pospravljanjem. Lep pristanek.

Sledi malo daljši postanek pri Pineli, ma petek je! 

p.s. Ko se zberemo v Pineli, odleti še Matic in lepo počečka zrak okoli starta.

Orešje, 19.2.2025 (sre), polarna pomlad

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2672039

Po tem, ko nas je že obiskala mlada Pomlad, je teta Zima pokazala komu pripada februar. Zima pa Lenart sta me v nedeljo spravila na Gorjance malo tacat po snegu in in naredit nekaj užitkarskih zavojev pod sivim nebom in zasneženimi drevesi. Kratka in prijetna turica. Sledita še dva tmurna dneva, ko se za sredo napove jasen dan, dober gradient, pri nas spodaj jugovzhodne sape. Pričakujem letalni alarm, a ni neke bojevitosti. Zdi se mi, da bo Orešje kar ok in napovem. Wosa se namesto za Lisco tako odloči za Orešje, Krešo bo že ob 12h gor, za 12.30 se zmenimo z Miho in Maticem. Gabi gre na Švarč, sicer neuničljivi Drago je bolan. 

Preoblečem se kar v pisarni, na toplem in na pristanek. Matic je s punco, ki potem spusti Mihov avto. Wosa, Krešo in njegova prijateljica (Sonja?) so že gor, Krešo je pripravljen za v luft. Klobasa sicer nekam sumljivo otepa, a verjamem v Arsove prerokbe o JV. Krešo se z nekaj začetnimi težavami spravi v zrak in pojadra. Ostali trije mu kmalu sledijo, le jaz se še motovilim okoli opreme, ki je nočem položit ne v sneg, ne v blato, z mize pa mi pada dol. Ko se le pripravim, je maticeva punca že peš nazaj gor, ostalih pa ne vidim.

Doleti me klasika štartov; zadekan za polarni mraz tako stojim pripravljen, a sape ni. Vem, da bo, a kdaj? Nekajkrat le potegnem, a beštija od Scale ne gre gor. Treba je molzt pa nazaj razgrinjat. Potem gre gor, pa pride rotorček in vse podre. Po celi večnosti le pihne toliko in tako, da sestavim Scalo in greva.

Takrat se od nekod vzame Matic in malo skupaj praskava okoli starta. Drži, da se drajsat in skočim do gradu, pa nazaj. Legendarni Oudie pade v nek ekran, ki ga z težko orokavičenimi šapami nikakor ne morem ugasnit. Nekako uspem zbrskat pipkano paličico in končno pritisnit tisti OK na okencu ferdamanega obvestila o bogvečem, da končno pridem do instrumenta. 

Matic se trudi pod Silovcem, ki ga preskočim in na hop na Japico, ki spet drži, da pa ne. Tako se prešvercam do ovinka, nazaj grem bolj zunaj, da potipam, če se nad Klanjcem kaj dogaja. Mrtvilo me usmeri nazaj na zahodni greben Japice, tam pa bingo! Lep stebriček na 1,2k. Oho, to pa je novo izhodišče! Če bi bilo drugače, bi se šlo proti Krapini, ampak februar je in logistika je lokalna. Vržem se na bizeljski hrib spredaj, da vidimo, če bo dal za rundo. Pohodim gas - v prazno. Pri pripravi sem bil pozoren na gas in vem, da sem zapel obe strani. Najbrž se je snelo med kolovratenjem po startu. Malce živahno je in zelo mrzlo, pa se mi ne snema rokavic za zapenjat. Pustim.

Bizeljski hrib ne da nič, na srečo pa me tudi ne sklati. Z manj ko 600m se nizek vržem nazaj proti gradu in nekako zvozim. To krilce je res neverjetno. No, naredil se lep krogec, kolegov ni nikjer, lepa urca je okoli, dan je rešen. Na Silovcu še nekaj piskne, pa se grem vaje iz preživetja na hlapih in prdcih. Vem, da se tam na grebenu pod anteno včasih proži, le dovolj spreten moraš bit, da ujameš balonček. In tako me doleti drugi bingo danes, tokrat na zlatega jurčka, ki je tu vreden kot dva v hribih. Zamislim si obrnit cerkvico na kuclju za Klanjcem. Ta je v smeri vetra in treba je zapet gas. Uspe mi z eno sneto in eno okorno rokavico. Sem se že izmojstril v tem ;). 

Prvič danes pohodim gas ampak po nekaj trenutkih se oudie že oglasi. Obrnem in gre gor. Močno zaneseno, vendar gre na jurja za Japico. Oho, dan je še živ! Rinem proti Tuheljskim toplicam in drži, vsake toliko še popravljam višino, počasi že pridem do inverzne plasti, zgoraj čista modrina, spodaj mlečno zračno morje. Vdih življena. 

Pričakoval sem mraz, zdaj pa ga res čutim. Oziroma ne čutim nosu in prstov na rokah, za prste na nogah še vem, le močno zebe. Ostalo je ok, saj sem pošteno oblečen. Miganje in ploskanje ne pomaga, tolaži zavest, da itak ne bo dolgo trajalo.

Uživam v razgledih, v višini. Obiram balončke, ko gre čez 1,4k, pa potem čez 1,5k, pa se igram z mislijo, da bi dodal še eno višinsko stotico. Slednjič si raje določim obratno točko, ki mi bo še omogočila povratek do Japice. Dolg glad do obrata in nazaj z vetrom. Ne vem, ali so danes razmere take, ali je to Scala, ampak višina se počasi topi in Klanjec dosežem še z 0,9k ter ni potrebe po pomoči hriba za povratek v peskovnik. Tam nekje na 900m, prisežem, čutim toplo sapo na obrazu, na 700m pa se začnejo talit prsti v rokavicah. Na jurja in pol je bilo RES mrzlo.

Zapeljem se še nad grad, preverjam, če bi se dalo raztegnit na 30km po oudie. Ni nekega dviganja, zapeljem se nad sedlo do ceste, pa nazaj na hrib. Oudie pravi 28,5km. Pač ne gre. Potem pa breg zagrabi in spet se lahko zavrtim na 0,7k. S tem porinem čez v upanju na še kak popravek. Ne pridem do 30, na 29,69 se moram obrnit. Pogled nazaj me stisne, saj si ne predstavljam, kako s preostankom višine prit nazaj. Ogledam si nezaraščene površine na sedlu in le upam, da jih ne bom potreboval. Scala drži kot avijon in za las se privlečem čez greben za gradom. Tudi na tapravi strani ne morem bit miren in se tik nad vejami plazim z enim učem na zaplatah za zasilni pristanek ter drugim učem na liniji do Silovca. Tudi tokrat se mi izide, privlečem se v dolet do pristanka. Izmolzel sem dan v peskovniku. Pristanek v piko pri drevesu. Opla, Miha je obesil novo vetrno večo!

Počasi pospravljam, ko se sonce skrije za bizeljski hrib in mraz spet pritisne ter pospeši pakiranje. Kolegov že zdavnaj ni več, sam pa ne grem na zaključno pivo, raje domov. Odlično rešen dan.

Krešo je odletel skoraj uro pred menoj in pristal malo po mojem vzletu. Z Japice je lepo potegnil čez Zagorje proti Rogatcu. Znana trasa, bo treba kmalu ponovit in podaljšat, morda z urejeno logistiko, kot Krešo danes. Super!

Mihi se je nekako udrlo in je bil po 15 min, potem ko na Japici ni mogel pobrat. Škoda.

Matic je opravil lepo klasiko po peskovniku. edini s katerim sem si danes malo podelil zrak. 

Wosa ni objavil, pač pa izjavil, da ga je po 20min zanohtalo, Gabi je podrgnil Švarč, Roberto je pojadral na Lisci.

----

Oblečem se kot za na severni pol in noben kos oblačila mi ni odveč. Prvič preizkušene volnene rokavice z dechatlonovo nadrokavico pa še grelnimi vložki na dlaneh. Glede toplote je kombinacija kar dobro delovala do neke višine, potem pa sem začel zgubljat prste. Na 1,5k jih nisem več čutil, a so oživeli še pred pristankom. Sem preživel že hujše omrzline. Glede mraza se je kombinacija dobro obnesla. Vso zadeva sem spravil še v zanke bremz, tako da je bilo čisto letljivo. Kakršnakoli fina opravila pa so nemogoča. Pipkanje po instrumentu odpade, fotkanje s kamero je akrobacija svoje vrste.

Preizkus Navigatorja se je izjalovil, saj je star telefon crknil menda še pred odletom.

Scala se je spet izkazala. Ne vem zakaj, ampak pod njo se dobro počutim, sem precej bolj sproščen kot z dobrim starim Curecom. Počasi se jo navajam lovit, enkrat mi je malo hotela zbezljat, pa sem jo udobno ulovil, le pravočasno je treba odreagirat.

Malo sem poparjen nad vzletanjem, na testu se mi je zdelo, da gre dobro tudi v švoh razmerah, tokrat pa ni šlo. XC globe kljub Oudie izračunu izpljune 32,2km :)

 

Orešje, 8.2.2025 (sob), Malo luftarske kulture

 https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2670682/

f&h https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2670698/

Vremensko čuden, ta dan kulture. Napoved oblačnost, pa verjetnost dežja. Potem pa sonček med oblačnostjo, pobi gredo na Lisco, Orešje pa preveva zdrav jug, Matic se odpravlja gor. Ok, itak nimam danes letalnih načrtov, pač pa hišne. Ko v grobem zaključim s pospravljanjem, med kramljanjem z Lenartom Ireno spravljam na sprehod. Lenart se vrača iz Barcelone in se mu pot čez Italijo vleče, pa mu delam družbo. Ko pride do Slovenije, je boljše volje in se posloviva. Irena takrat oznani, da ne gre nikamor iz hiše. 

Kaj zdaj, Izo peljat na sprehod ali na Orešje? Popolnoma iracionalno se odpravim na (pre)pozno Orešje. Dobro, vsaj lep sprehod bo. Gor ob 15h., 10 min kasneje na startu, kjer presenečen opazim pomulčano šavje med travnikom in kucljem s hišo. Zamenjam vetrno vrečo (darovanje Mitje skalaša), ki takoj veselo zaplapola v pravi smeri. Sicer je sonce ubito s kopreno napovedano visoke oblačnosti, a v upanju na veter se spravim v zrak. Idealen veter omogoči brezhiben start, scala nič ne opleta.

Na vetru se spajsam na Pečino pa nad grad, kjer ni nič, pa potem zezkanje nad poseko, da pridem blizu vrha Straže (vrh nad gradom). Grem še na Silovec, kjer je presenetljivo vse mirno, pa podaljšam na hrvaško. Dober glajd me pripelje nad breg še solidno visoko, vendar tudi tam vlada mrtvilo. Sledi spet nekaj borbe za tiste uboge piske varia, ki počasi in zanesljivo ugaša. Predolgo tako motovilim, da se ne morem več privlečt nazaj na kak travnik pod Silovcem, ampak moram odvit na pristanek. Sestopim lepo.

Hitro pospravljanje, na koncu pogrešim očala. Kaže, da sem jih usjal nekje na startu, saj sem jih, butl, prenašal okoli v odprtem hlačnem žepu. Hiter sprehod do avta, tam pa dilema, ali še gor po špegle, ali domov, delat kosilo. Grem domov, kjer je bilo (pozno) kosilo že skoraj pripravljeno. Potem zaman preiščem še zic. Potožim na VL.

Ok, dan je presenetljivo rešen. Menjava vreče, nekaj minut luftanja, sprehod nazaj, tačka preživi. Škoda za špegle.

Lenart je vmes po 9 urah vožnje prispel v Ljubljano, se preoblekel in šel naprej na Brdo odtečt 20km z Markotom in Juretom. Noro.

Lovro smuča v Bad Kleinkircheim-u.

p.s. Naslednji dan, v nedeljo se oglasi Mitja Jug, ki najde očala in mi jih odloži na mizico. V ponedeljek po njih. Z Lenartom :) 

Lisca, 4.2.2025 (tor), Zgodnja pomlad v domačih logih

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2669904/

Kolegi tu pa tam letuckajo. V četrtek, 30.1.  jih na Primorskem cel kup popravi svoje osebne rekorde (Miha, Maiko, Matic Ko, Krešo), v ponedeljek, 3.2. kaže neslabo za Lisco, Roberto in Drago skočita na hrib ter dobro odletita, top v slo. Za torek se obeta nekaj podobnega, le da brez pokritosti. (zgoraj sever, spodaj vzhodnik, jasno, nekaj gradienta). Ampak jaz, baksuz, ne morem. Treba je it v Ljubljano v Ikeo po neko sedežno. Zvečer notranji boji, kaj zdaj. Poskušam prestavit Ikeo, pa storitev ne deluje. Ajaj.

V torek na šiht vseeno z opremo. Za vsak slučaj. Na Lisco gre cela Kondor - VL odprava. In res mi začne odpirat - na šihtu rešim, kar je za rešit, pri Ikei se izkaže, da je možen prevzem do četrtka, le komplementarni kolega je na dopustu danes. Morda Orešje po šihtu? Ah, klinc, redki so taki dnevi, gremo prav čas na pravo mesto! S Jernejem se dogovorim, da me pokriva popoldan, z Miho za skupni prevoz, pri Robertotu pa rezerviram prostore v kombiju. Ob pol poldne zaključim šiht in gremo. Vmes naročanje torte za Bernardko, v Pohanci preoblačenje in presedanje Mihu, gre tudi Matic Ko, Danilo se odzove, ko smo že mimo KK, na Bregu smo pred kombijem. Na nebu so rahle bazice zanesene s severom, sicer pa kristalno jasno. Uuuu. Miha razdeli grelne blazinice, napolnimo kombi.

Na startu se že hladi Wosa, ki je pripešačil gor. Hitro se nas nabere za cel plato. Kakorkoli hitro se pripravljam, sem še vedno počasen in pristanem v zadnjih vrstah in tako tudi med zadnjimi odletim.

Sam start je bil ok, bi rekel rutiniran, nič nisem zajebal, scala pa je tudi pohlevno sodelovala. Ne zagrabi takoj, zacurim pa tudi ne. Sonde lepo označujejo, da dela. Pri vikendu se poberem na 1,2k in se mimo Ješivca zapodim proti Rudeniku. Pohodim gas, pa nekaj ne štima. Na levi ni vpet. Bentenje. Ja, ni druge, spustit komande, rokavice dol, pa vpenjat. Preživim, a vmes z nagibanjem zavijem nad greben. Z vpetim gasom porinem naprej in takoj zapnem steber na 1,4k. Uhu - pomladno! Kljub grelnim blazinicam v zimskih rokavicah prsti drvenijo, pa me ne moti pretirano, opazim pa ;). Gledam nekoga , ki na Rudeniku nabira, se mi zdi, da za preskok na Bohor. Blizu mene, malo ven pobira Roberto in grem tja, da še malo popravim. Treba je it, si mislim in jo mahnem čez dolino. Skoraj istočasno potegneta čez še Drago in Uroš, vendar se na drugem koncu vsi obrnemo, saj nič ne kaže na preživetje, nismo pa pripravljeni tvegat curaže, da bi se prepričali, če morda kaj dela čez mejo brez povratka. Enkrat takrat potegne čez še Danilo, tudi on se vrne. Na Rudeniku skupaj pobiramo, Drago glasno opozarja na pravilno smer vrtenja, ko se približam njegovemu stebru. Ok, ampak se poslej raje držim malo stran od kogarkoli. 

Malo dlje navijam, nato pa jo potegnem proti Lisci kar nad dolino. Jata vrti nad Lisco, sam se zasučem nad malo Lisco. Jata gre za Lovrenc pa Kozje, sam jo pičim direktno na Čelovnik, kjer jih ulovim. Užitek je letet s Scalo, počutim se kot v avionu - hitro z odličnim glajdom, nestresno. Tam skupaj povrtimo, imam občutek, kot da me čakajo (pa me ne). Z Robertom še muliva balončke, ko jatica (Drago, Wosa in oba Matica) potegne za Urošem (z dragotovim artikom, drago ima njegovega maestra) nad Jelovo, pa po grebenu proti Križam. Spet si privoščim linijo naravnost na Križe, kamor prispem skupaj s sivim orlom in wosekom. Z Woso povrtiva greben, medtem ko se Korl nizek odpelje naprej. Rok se dere z njim, naj pride nazaj, a ga ne sliši / posluša. Kolega je malce višji in gre nazaj na greben, sam pa malo nižji porinem naprej ob bregu. Rotor za grebenom Križ me malo strese, ni hudega. Ciljam na muldo pod Nebeško goro, kjer sem prej videl Uroša, ki se zdaj že vrača od Kuma. Mulda prime in poberem nad greben, kjer se spet srečava z Wosekom in potegneva naprej. Juroš se malo nižje že vrača, Drago v podnu pa tone, smola tvegane poteze. 

Ključevica pod Kumom je presenetljivo mrtva, Rok obrne pri grebenu, sam porinem okoli, da vidim če na južni strani dela. Ne dela. Nazaj gre težko v veter, a vsaj ne požira pretirano. Pri Nebeški gori začne delat, malo zavrtim in se spomnim nekoga, ki je v podobni situaciji ugotovil, da je v dvigovanju ob pobočji bolje kar peljat. Gre gor in in naprej. Tako prilezem nad greben, kjer je treba zavrtet, da použijem dnevno ponudbo. Jata je medtem že odletela proti Radečam in končno sem prepuščen sam sebi. 

Zadam si, no, zaželim si povratek zaključit na Lisci, pa potem na Breg. Tako se z pravkar pridobljenih 1,15k spustim  proti grebenu čez Savo od Svinjske rti. Greben dosežem, stebra ni, a propadanje neha. Oba Matic spodaj še nekaj drgneta, morda pa še dela. Naslonim se na breg in se zrinem do Kincla, kjer nažagam nad vrh, potem pa podaljšam pod (nekdanjo) poseko, kjer resno računam na vsaj zaključni steber. Ni ga. Poskušam še na Radežu, kjer spet ni nič. Zdaj vem, da je od tu možno priti do Brega. Malo trd se spustim čez hosto, a gre lepo, da pridem čez še dovolj visoko za podaljšek proti kuclju pod Razborjem in nazaj do pristanka, kjer mehko sestopim.

Tam me pričaka Miha, ki poslika pristanek. Med pospravljanjem pove svojo premrzlo zgodbo, ko odleti med prvimi, vendar s premrzlimi rokami, da ga kljub grelnim blazinicam kmalu svinjsko zanohta in odvije v dolino, k avtu, kjer ga nato trpi boleče odtajanje. Spomnim se takih tajanj na Primorskem, a te so šle skozi z veseljem po dobrem letenju.

Ko snamem zic, vidim, da je zadaj odprrt in pomislim, da je spet popustila zadrga prtljažnika. Ampak ni; odprla se je zadrga gurten od rezerve. Aha, to je to! Enkrat vmes me je pošteno ruknilo in takrst sem slišal en resk iz opreme, pa nisem  edel od kje. Mislil sem, da se je premaknila gurtna v karabinu, zdaj pa vidim odprto zadrgo. Ajme! No, ni hudega, ampak kaj pa bo, ko bo res sekalo?

Gledava nekoga, ki se še pase nekje nad Čučnikom, prepričan sem, da je to Wosa, ki sem ga zgubil na povratku nekje pod Kinclom. 

Pravi kolega je čakal debelo uro. Vmes sta Drago in Uroš prišla po avta, Matica nista počakala (?!), ostali so še v Radečah, kamor naju Miha zapelje. Pri Splavarju predlaga, da se prestavimo not, dovolj je bilo mraza za danes.

Matic se je že med vožnjo odločil, da se pridruži Kondorjem, to potrdil z odličnim letenjem (prvič sploh na Lisci!) nato pa je odločitev še zapečatil z rundo.

Nesrečni Miha naju dostavi nazaj v Pohanco in doma sem malo kasneje kot po nekaj daljšem šihtu.

Super dan! Zame prvi pomladni. Kondorji smo obarvali vrh današnjega xcglobe, scala se je odlično izkazala in mi dala nove dimenzije letenja, kot sem že prej zaslutil med preizkušanjem v domačem peskovniku. Za razred bolje gre, kot sem bil navajen doslej, pa Cure ni bil slab, še zdaleč ne.

Miha kasneje z Gabijem le razčisti svojo stavo za članarino na Paralisci 2024, IO Kondor prizna tako članarino ter Miha tako postane (tudi) Kondor.