Orešje, 12.8.2024 (pon), Preganjanje vročine na prepihu

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2641518/

HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2641484/ (vse snemano s FlyMe, ki zataji povratek s hrvaške)

Termične napovedi v teh vročih dneh so vse v rdečem in rahle južne sapice kar kličejo na hrib. Kdaj, če ne zdaj? Resnici na ljubo so to razmere za v višje hribe, saj se tu nizko kopamo v vroči župi pregretega zraka, ki se začne ohlajat šele tam čez jurja.  V Posočju in po celih Alpah se lepo leti, pri nas pa niti ne. Vseeno.

V nedeljo smo imeli družinski izlet na Šmarno goro, v ponedeljek pa imam dogovorjen pregled avta za servis klime, ki dela, pa ne dela in grem malce prej s šihta, da mimogrede preverim še Orešje. Tokrat je nekaj vetra in upam, da bo ta porinil kaj vročega zraka po bregu navzgor, v kak steber. 

Malce raztresen pustim vso pripravljeno vodo v avtu na sedlu. Zaskrbi me, kak bo povratek v tej vročini pa brez vode. Lepo popihuje in zamislim si, da bi bilo najbolje pristat nazaj gor, pa ne bo problema z vodo. 

Odlet tokrat brez vejic v špagah, veter zagrabi. Pajsanje nad gradom, brbota, a visoko ne gre, ne znam. Poskušam se vozit bolj nad dolino, a se je treba reševat na breg. Na hrvaškem skoraj scurim, drgnem breg kot sredi zime, le nekaj je drugače - šibak vzgornik prinaša omamno prijetne dišave nečesa cvetočega. Razmišjam, kaj cveti, kakšna drevesa v gozdu, morda travniki v dolini? Karkoli že, doživel sem pravo aromoterapijo. Japico tako preživim in gas nazaj na Silovec, kjer pa ni nič bolje, porinem nizko proti Pečini, kjer le vzame gor. Malo ogledovanja pristanka, nekaj wingoverjev, ciljanje prave višine in slednjič visoko in široko v pristanek. Očitno sem šel predaleč nazaj, saj me v nekem trenutku iz udobne pristajalne višine v dveh trenutkih spusti na tla, da pristanem kakšnih 20m prezgodaj. Dobro, da je Miha pomulčal cel travnik, sicer bi končal v robidah. Kljub temu zadovoljen z izkupičkom. Malo luftanja pred servisom, pa še hoji sem se uspel izognit.

Med pospravljanjem in spustom do avta še pogovor z Lenartom, ki ga malo šibi ob zapuščanju študentskega statusa. Razumljivo, a tak je prehod postavljanja na lastne noge.

Doma zvečer, ko začne vročina popuščat, zamenjam predrto zračnico na kolesu in prej odstranim košček stekla, zaritega v plašč, potem pa popustim Izi, ki obupano prosi za sprehod. Nočni tek. Hlajenje - gol na trampolinu zrem v nebo in gledam utinke - solze sv. Lovrenca. Jasna poletna noč.

 

Opažam, da mi manjka sproščenost, da sem prenežen s coto, premalo izkoriščam curetovo okretnost. Preveč sem se udomačil v ultrašvohnih pogojih, čeprav ni nobenih težav tudi takrat, ko rukne.