sobota,3.8.2024
nedelja,
4.8.2024 (1)
4.8.2024 (2)
KONDOR FOTO ALBUM PARALISCA 2024
SOBOTA
V juniju se nismo mogli zorganizirat za zgodnejše morje, slednjič smo ga prestavili celo na pozneje, da bi se lahko zajedlo še v Paralisco. Morje s precej surfarije in teka smo prekinili v petek, tako da je bil vikend odprt za tradicionalno druženje na hribu. Za prevoz se zmeniva z Miho, v soboto peljem jaz. Vreme slabo kaže, pa malo odlašava, tudi zato, ker je treba Ireno oddat na vlak, da gre v Ljubljano po avto s servisa. Greva okoli pol dveh, saj oblačno nebo ne obeta neko letenje, druženje pa je dobro tudi popoldan. Ugotavljava, da je odličen dan za košnjo, kolesarjenje, tek,...
Gor je veliko ljudi, kolegi me okarajo, da sem turist. Malo modrujemo s tem in onim, čas je, saj vztrajno vleče dol. Po napovedih bi se že moralo razjasnit in obrnit, ampak tudi ko se sonce s le prikaže, sever vztraja. Vseeno grem pogledat, kaj od opreme bi se dalo potestirat. Nagledano imam Divo 2 in Skywalkov x-alps zic. Dive ni za mojo tonažo, pri Skywalku me nihče ne povoha, le en sedež si lahko v živo ogledam. Pri sedmicah me po kratkem pogovoru Matjaž prepriča, da tretja kraljica ni nevarna in lahko prežene urok nesreč. Vmes Uroš v neki nulci odleti, se zapelje ven, lepo pobere in pristane nazaj. V upanju, da sever crkne, se pripravim in tako čakam. Ko se začne umirjat in so brezvetrne luknje pogostejše, se spravim na start.
Rikverc ne bo šlo, bo treba naprej. Začuda gre lepo (se ne osramotim). Grem ven, kjer kaže, da dela in se pajsam na na balončkih. Gre počasi, a gre. Vidim nekoga, ki gre pod bazo nad Metnim vrhom, kar se mi zdi smiselno in porinem tja. Bingo - zagrabi in počasi zvrtim do baze na 1,6k. Od tam poskusit čez Savo, kjer ne dela in pa nazaj. Na Ledini se spet poberem, da me zamika prejšnja baza nad Metnim vrhom, a na poti tja preveč potonem, da se grem reševat nazaj proti Lisci, kjer pa je v tistem trenutku žalost in se pridružim skupinskemu pristanku pri Čučniku. Kraljica se je dobro obnesla, urok je premagan.
Takoj pokličem za prevoz in si izborim kombi še predno gre po večerni bend. Tik tak smo gor. Sledi družabni del, popestren z letenjem pozno v večer, Erzo gor pristane malo pred deveto (njegov 8888 let). Je luštno, a z Miho greva domov, pobereva še Tomaža Š., oba varno dostavim domov, v postelji sem okoli pol enih.
NEDELJA
Greva ob desetih, pelje Miha, ki ga spremlja Mihi, poberemo še Mirkota. Na Lisci je še večja gneča kot včeraj. H&F tekma je že končana, pripravlja se XC dirkica, poleg turistov je gor še slo pg elita. Razmere so še slabše kot včeraj (oblačno), vendar se obeta eno letljivo okno. Task je priliki primeren: Lisca - Rudenik - Kozje in to še enkrat, pa na Kompolje. Kljubski dirkač Mitja se tako kot jaz odloči letet na kraljici, Uroš pa gre s svojim Maestrom, čeprav se je včeraj kar zlil z Lynxom. Miha nima instrumenta za task, pa gre na pamet dirkat. Sam si nalogo skeniram na Navigator na star, zdaj letalni telefon.
Start je optimistično zastavljen ob 13h. Ok, čas do takrat se hitro obrne, obrne pa se tudi vreme, tako, da asi poštartajo in se visoko namestijo, medtem ko eni bumbarji še čakamo v vrsti. Zataknem se za
nekom, ki se afna na sredi starta in tako na še na tleh dočakam mrč. Butl potem v žaru dirke odstartam, saj bo, potem pa ne pobrat. Malo amo tamo, pa nizek porinem proti Rudeniku, čudeža ni in pristanem pod Njvicami. Godrnjam si v brado, a vem, da ni pomoči. Ko pospravim, je že spet sonce in še pri meni povleče gor. Jebigasad, sem na tleh. Že sprijaznjen s hajkom grem vseeno prej pogledat v vasico, od kod sem slišal neke glasove. Pri prvi obljudeni hiši poprosim za prevoz na Lisco, kjer je prava veselica in odgovor je - ja, ni problema. Par minut, da družinica sestavi, spijemo vodo, kavo in gremo. Punčke navdušeno opazujejo padalce na nebu, jaz pa te, ki so scureli v dolino. Hm, nisem bil edini. Dobrotniki ne sprejmejo vabila na pijačo, ampak me pošljejo nazaj v zrak, kot sem jim prej razlagal plane.
Je treba pohitet, saj se naj bi kmalu zaprlo od nakuhanih oblakov, morda bo celo dež. Danilo, s katerim sem si delil usodo gre tudi še enkrat. Hitro se pripraviva in hop še drugič v zrak. Eni so kar visoko, sam se komaj spajsam nad greben. Vidim dva visoka, ki gresta pod mastno bazo proti Rudeniku, a sem prenizek, da bi jima sledil v tisti mrak. Raje grem ven, en krog, ne da nič in nazaj na mater Lisco, pa pristat gor, kot se za Paralisco spodobi.
Sledi še nekaj druženja, pa hrana, pa razglasitev rezultatov, pospravljanje, pa poslavljanje. Sam bi še visel gor, da pomagam zaključit, a me Miha milo preganja, saj je Mirko odletel in obtičal nekje pred Senovim, ter čaka na prevoz. Okoli osmih v Selah na terasi zaključni špricer in Zinkin štrudelj.
Paralisca je letos res dobro uspela. Glede na dokaj kilavo vreme celo zelo dobro. Osebno nisem imel nekega letenja, a Paralisca je itak namenjena bolj druženju. Tega je bilo kar nekaj. Vidi, da se Kondor vedno bolj utrjuje kot družba veseljakov. Generacija je zamenjana.
KRALJICA
Premagal sem urok kraljične. Potem ko nisem dočakal prve kraljice (prej sem kupil A3), ko sem strmoglavil z Q2, ko sem zagnezdil z Q-L, sem končno malo poletel s Q3. Na zgornji teži ali celo nekaj čez. Start v brezveterju (naprej) ali rahli sapici (nazaj) je enostaven - vsaj na Lisci, kjer se lahko takoj spustiš pod breg. Razmere res niso bile hude, tako da je bilo krilo za letenje enostavno obvladljivo, zaznal sem en sam manjši klofek vuha. Kraljica je kar okretna, izkazala se je ko sem se enkrat ogibal Gabiju v tandemu, ki se mi je vozil skozi steber (potem se je še pritoževal...), na gasu pa tudi dobro potegne, z zmernim propadanjem, stabilno. Pristanki tudi enostavni.
V sredo Irena pove, da gre v petek v Bruselj, oziroma v Mol. Če grem z njo čez vikend? Potrdim. Najavim dopust, se komplicira, a vztrajam. Nato izvem, da kart ni kupila, potem so predrage in gre sama. OK, v četrtek odpovem dopust, zvečer je še nekaj pregovarjanj, a pade, da gre sama. Najde še boljšo varianto in gre za en dan. V petek zjutraj jo peljem na letališče, zvečer jo grem tja iskat. Vmes pa z javnim prevozom na štiriurni sestanek v šolo v hosti in enako nazaj. Kar dobro. Medtem ima čas načrtovat in si si zaželi vikend s prikolo - na morju ali v hribih. Že pripravljen naj bi jo pobral kar zvečer na letališču, pa gas naprej. Ne predstavljam si tega vikenda po takem petku, ampak ok, poskusimo. Od zgodnjega vstajanja in ubijalske vročine sem bil malo počasen, vendar sem potujoči domek le pripravil. Zvečer se oglasita še M&M. Letalo ima zamudo, tako da Ireno dvignem šele okoli pol enih zjutraj, seveda brez prikole. Greva domov spat, za v Bohinj se je treba (spet) zgodaj vstat. No, izkaže se, da se to z izletom ne bo izšlo, se je le treba naspat.
Pozen zajtrk, pa na Šentvid, pa gruntat, kaj z dnevom. Na kofetu v Točki se Irena za popoldan zmeni z prijateljico, jaz dobim prosto za Orešje na hitro. Včeraj se je divje letelo na Lisci. Vem, da na Orešju ne more bit tako, pa še vetra ni, toda poskusit je treba. Računam še odmontirat postajo in jo poslat na servis. Ne vem, katero orodje potrebujem, pa vzamem kar cel zaboj. Vroče! Zrak stoji, na poti zaman iščem znake jugovzhodnika. Slabo kaže, optimizem vztraja. Zanimivo, kako me z rukzakom na hrbtu na poti v hrib vročina naenkrat ne moti več. 
Na startu se izkaže, da je bil optimizem kar upravičen, saj se tam okoli smuka cela jata ptičev. Ne gredo prav visoko, letijo pa le. Med pripravo ugasne tisti švohizem od vetra, ki ga je bilo doslej. Ptičurine se porazgubijo, sam se matram z razgrinjanjem krila, startanjem s travo v špagah, popravljanjem in spet isto. Kar nekaj časa tako telovadim, da slednjič brez travnih biljk v špagah v nekem dahu gor le odletim. Ne zagrabi. Ptiči so nad gradom in porinem tja. Nič in nič ne zagrabi, se grem reševat nazaj, pa tudi nič. Nisem prepričan, če še lahko zvozim mimo Silovca, pa grem pristat na prvi travnik pod startom. Tu se le pojavi sapica, žal v hrbet med pristankom. Vseeno kar mehko sestopim. Godrnjam sebi v brk in zlagam v koščku sence, ki jo najdem na robu travnika. Oglasim se lokalcem iz bližnjega vinograda, ki preverjajo, če je vse v redu. Ok, ok.
