https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2633950/
Zunaj žge. Vročinski val kar traja in traja. Najavim tritedenski dopust, pa ga ne dobim. Prilagajamo morje. Družinsko ciljamo,dabomo ta vikend preživeli skupaj. Postavim prikolo, spečem ribe,se imamo fajn, v nedeljo pa moški del ekipe po šihtih, mati ostanejo ob morju. A nekako nam ni do izvedbe tega, sploh ker je za znoret vroče, vsi pa dobro vemo kaj to pomeni v kampu, smo že kar nekajkrat tako preživeli fotrov rojstni dan. Pa pride Irena na zamisel, da bi šli le za vikend in nekam v hribe, kjer ni tako vroče, pa še letel bi lahko. Vsi se strinjamo, vsak s svojimi pričakovanji. Odločimo se za Posočje.
V petek Irena pelje Lovru avto, ki je še od servisa v Selah in ureja servis svojega, sam po šihtu zapnem prikolo, naložim psa in na pot. V Ljubljani se mi pridruži Irena, kmalu crkne klima in pod večer smo precej skuhani v Posočju. Izbirava kampe, pristanemo v Lazarju, kjer dobimo lep prostor. Sobota je za sprehajanje okoli Soče. Popoldan pride Lenart. S piciklom! 109km! Lovro malo kasneje z avtom. Kopanje v Soči. Večerja v Poloniki, sladica v kampu, meza pred prikolo, opolnoči koma za vse.
Sobota je bila itak prevetrovna za letenje, seveda nikogar ni bilo videt v zraku. Za nedeljo je Gabi še pred dnevi napovedoval Alpe. Termika se res obeta, a v višinah je še vedno kar vetra. Sam sem si doma zamislil 100 FAI (Kobala - Gemona - Jalovec - Most na Soči - Kobala), ampak tu in zdaj ugotavljam, da sem preveč pusija za to v predvidenih razmerah. V soboto zvečer pokličem Klavdija za prevoz. Sprašujem za Kobalo, pa me napoti v Gabrje, on vozi na Stol. Ok, potem pa Stol. Mi paše, da me pobere v kampu. Itak, da nimam pojma, kaj bi letel, pa sklenem, da se prepustim in prilagodim razmeram in počutju.
Zjutraj slovesni družinski zajtrk, kjer izvemo, da se se proti jutru rodil Oskar, juhej, vsi veseli za Juša. Gor se pripeljem z enim od dveh kombijev, polnih nemško in italijansko govorečih pilotov. Ob pol poldne na startu lepo vleče JZ, eni so že v zraku, zgleda prav v redu, le baze so dokaj nizke, dvatisočaki so v megli, tudi Kanin. Sklenem, da grem proti Gemoni, potem pa bom videl, kako se bo razvilo. Če mi ne bo potegnilo v hribe, bom pa skušal hitro povezat Gemono in Kobalo, kao vaja učinkovitega letenja.
Še pred poldnevom lepo odletim in takoj poberem (vem kako, ker prej opazujem predhodnike). Nizke baze niti ne dovolijo nekega hudega vrtenja, sicer pa sem dovolj star (četrtič po Stolu), da vem, da gre tudi brez vrtenja. Danes pa sploh, dovolj se je le peljat skozi stebre. Čampon se dotika baze. Nekega junaka pred menoj zaugne v sivino, čeprav je že prej ušesal. Ni se mi za zajebavat s tem, pa odvijem ven, stran od skal. Pomislim, da bi šel kar na nižji hribček južno (Cuarnan), pa tam pobral za nazaj. V tistem me spusti in se vseeno vrnem pod hrib ter se malce nižji splazim okoli. Nazaj grem spet z minimalnim vrtenjem, gas pustim pri miru. Tu je treba omenit ptičurine, s katerimi se podimo tam okoli. Vedno čudovit občutek jadrat s temi veličastnimi pticami. Kar u izi se tako prišlepam nazaj nad start, kjer naj bi pobral na ene 1,8k za preskok na Polovnik. Kljub buhtečem dnevu uspem spraskat le 1,7k, ki mora zadostovat in zadostuje za čez Sočo.
Polovnik je nemiren, drži in rinem do Krasnjega. Vem, da bo vzhodni rob dal, ampak ni mi do rokenrola ter prosim bogove termike za lep miren termič. Ne uslišijo me in butnem v petmetrski steber, da me zabije v zic, curec pa zbezlja ob oudijevem tuljenju. Motorhead. No sleep above Krasnji. Hitro sem na 2,3k v modrini, a baze okoli so globoko pod menoj. Noro lepo! Seveda ne rinem v oblačnost, ampak naskočim Krn bolj zunaj in že rahlo zacurim. No, dan je bogat in ob zahodnih skalah se zvrtim do baze pod vrhom in spet ven na rob oblaka in okoli njega. Niham med Mrzlim vrhom in Rdečim robom. A bi vseeno šel povohat hribe? Grem na Rdeči rob, saj je obvladljivo. Tam spet na 2k, pa na kucelj pod Tminskim migovcem, ki da 2k, ampak na vrhu me že pošteno spihuje, pa potegnem naprej čez planino proti Voglu, da bi od tam po grebenu udobno odjadral do Kobale.
Ne drži, ni hudega, odvijem na nižji Žabiški kuk, tam pa pa spet le spihne. Začne me skrbet, kako bom v takem prišel v dolino. Ne gre se mi z vetrom po grebenu, ker je treba nekako prit še nazaj. Obrnem v veter pa po grebenu proti dolini. Curec sicer dobro reže v veter, tokrat pa z gasom komaj lezem naprej. Enkrat sem se tam že pobral in upam, da tudi tokrat. Tokrat doživim pošten rodeo, da mi ni vseeno. Z enim učem na begu v dolino, z drugim oprezam za kakšnim dviganjem, da se rešim iz tega. V tem pralnem stroju se nekako spajsam do višine varnega skoka na Kobalo. Uf! Na 81km obrnem za vzletiščem.
Počasi na Vodel vrh, pobiranje z zmajarji, malce živčen v gneči. Mrzli vrh tudi da. V zraku je vse polno pilotov in perjadi, zdaj sem že prepričan, da bo šlo nazaj do starta, stotico že vonjam. Še en pomarkiran steber in Konariški stol je v doletu. Nič vrtenja, le gas in piči. Ti zadnji kilometri se kar vlečejo. Ko oudie pokaže 100, si voščim in se zahvalim družinici za rojstnodnevno darilo.
Končno pridem do starta, ga obrnem in se po sredini doline spustim v panoramski let do Kobarida. Tam drži še po sredi doline, tako da je treba dol v rahli spiralci. Malo pre pristankom, ko nizko letim čez cesto, spodaj nekdo besno trobi - naš golf :)) Kakšno naključje! Lepo pristanem za pumpo, ko se trojica pripelje na travnik. Ni lepšega! Skupne rojstnodnevne fotke, Lovro skoči po pivo, v senci med pogovorom o dnevu pospravim, prikličemo Izo, pa v kamp.
Bili so na Nadiži, kjer so me ujeli na lajvtreku in v živo, ter sledili do pristanka. Lepo! Družino želim peljat na kosilo v kampu, pa kuhinja še ne obratuje, tako, da si kar v prikoli skuhamo pasto. Lovro je še tu, ker je Oskarjeva fešta odpadla, saj so izvedeli, da ima njegov srček okvaro, ki jo bo treba operirat. Žalostni in polni upanja. Tamaladva odideta, Lovro pozabi to pa ono' enkrat se vrne, drugič ne. Ob devetih je finale fuzbala. Počasi, zadet od dneva, pospravim prikolo in nekaj po osmi se odpravimo proti domu. V LJ. pride Lenart po picikl, doma okoli polnoči. Uf, kak dan!
P.s.: naslednji dan, v ponedeljek, se v Posočje odpravijo Roberto, Mitko in Drago. Slednja dva s Kobale to mojo špuro še podaljšata - za zaključek obrneta za Voglom. Gabi nori in se jim v torek z Urošem pridruži. Drago gre poleg, še drug dan do Čampona. Tam pa preklopijo na moj (tokrat neuresničen) načrt. Skočijo na Mušce, pa zadaj do Kanina, kjer se Gabi pobere, Uroš in Drago pa ne in gresta na Polovnik in nato po južnih Bohinjcih vse do Železnikov (3kot 135km). Predsednik potegne naprej do Mangrta, kjer se zatakne, a se mojstrsko zvleče do Bovca, tam pa ponovi mojstrovino in pride do Krnice, pa v glajdu do Gabrj. FAI 100.
Malce skeli, pa vendar - v nedeljo ni v slo nihče prijavil kaj boljšega od mene, kar naknadno ugotovi tudi kronist Erzo. Kaže, da sem dane pogoje (malce več vetra, kot naslednje dni in odsotnost Kondorjev :D ) kar dobro izkoristil. Njami!
