Orešje, 18.6.2024 (tor), Končno uspel scuret na hrvaškem!

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2628366/

Dež se je umaknil vročinskemu valu. Napoved termike je vsa v rdečem, kar zna bit, ni pa nujno. Kondorji v ponedeljek zbezljajo na Lisco, ki se res izkaže šele popoldan, ko Robertota rukne kar na 1,8k. Za torek je napovedanega malo več vetra, a ne še ne preveč, kot v sredo, pa sklenem poskusit, če dobri stari curec še leti. Pobaram Miha, ki ne more, ker je na motoristični turi po Slovaškem. Mene pobara Krešo, ki pa gre že zgodaj. Se zmeniva, da za drugo rundo ga poberem na pristanku. 

Res je vroče. Krešo je v prvo odletel do Tuhlja in kmalu dobil prevoz do pristanka, kjer me počaka. Na poti na sedlo pove, da je zgoraj kar nekaj vetra, in da ga je enkrat pošteno klofnilo. Ja, tako to je. Odkrevsava na start, kjer pa zgleda prav užitno. Še ptiči se nekaj pasejo okoli vrhov kucljev.  Pohitim (no, v mojih dimenzijah) s pripravo ob skrbnem opazovanju vetrovnih razmer. Več ali manj vleče gor, včasih pa se tudi obrne v vse smeri ali pa pade na nulo. 

Pripravljenega me dobi prav nulca, ki ji sledijo vse smeri. Tako moram kar nekajkrat posilit in podret start predno ga končno na tričetrt sestavim, da se lahko vržem v luft. Priznam, da sem nekajkrat pogodrnjal.

V luftu je ok, Veter pač, ki dvigne čez Skalico, kaj več pa ne. Proti gradu bi moralo delat, pa ne, da se komaj privlečem nazaj. Na Silovcu gre na 650 močno zaneseno proti vzhodu in seveda grem na hrvaško. Vmes zapnem položen stebriček na 800. Krasno. Pa le nekaj dela! Spustim Japico in direkt na griče vzhodno od Klanjca. Tam je revščina in treba se je it reševat na Japico, ki jo ulovim za mišjo dlako. Na vetru se pridrgnem do višine grebena, da grem s 600 potipat še vzhod. Od Klanjca nekaj da, tako da se po koščkih zvrtim na 700,kar je normalno tu kar udobno. Porinem še nekaj metrov, pa nazaj na varno proti Japici. Ampak ups! Nazaj ne gre, oziroma gre bolj dol kot kot naprej. Pohodim gas, da sploh pririnem  do kuclja nad britofom, kjer pričakujem, da se poberem na vetru. Ampak sem že prenizek, letim nekaj metrov nad cesto, veter ne zagrabi. Ko le rukne, obrnem, vendar v prazno in sem že pod cesto, od kod pa ne vidim več rešitve.

Sledi izbira pristanka. Nič udobnega ni na spregled, še najbolje je na dnu doline, pri pokopališču. Malo me plete teren, drevesa in žice, da pristanek ni eleganten, trd pa tudi ne. Poklapan se odvlečem v bližnjo senco, ki pa je danes res dobrodošla.

Ne vem, kako je s Krešom, ampak od tu mi je avto dosegljiv peš. A kolega se javi s pristanka. Gre gor po moj avto, pa pride pome. Sam se se zrihtam in odhlačam proti domovini. V Klajncu se ustavim po hladna piva in ledeno vodo, na mejo pa prideva istočasno. Nazdraviva dnevu in odpeljem ga do gradu in naprej do začetka klanca, kjer obrnem (in se skoraj zakopljem v razmočen pesek). Krešo stopi še po svoj avto malo višje, sam pa z mešanimi občutki proti domu.

Ok, dan je rešen, ni mi pa všeč (sicer moja prva) curaža na hrvaški strani. Ujel sem se v vetrovno past, ko sem povrtaval balončke, ki so me odnašali  nazaj, izven dosega povratka. Napačno sem ocenil, da si z višino pridobivam prostor za povratek. Ja, če bi bil bil jug, ob zahodniku pa to ne gre.  Je pa treba rinit iz cone udobja, pa čeprav le po malo, kot danes.