Orešje, 21.1.2024 (ned), Snežni skok in sprehod

HFH: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2598933/

V petek se zbudimo v zasneženo jutro. Zvečer imamo Kondorji občni zbor, Mitko odpove udeležbo, grem sam, saj ne ujamem Gabija in Wose, ker moram doma vsaj malo počistit okoli hiše. Zbor potem zapustim med prvimi in doma do pol polnoči dokončam čiščenje dvorišča. Irena se s koncerta Laibach pripelje na že očiščeno. Treba se je le še pripravit na smučarijo, saj bo jutri šajba dan, soproga pa si želi smučat. Dile in bord sta za silo pripravljena in ju zbašem v nesrečni thuletov premajhen kovček, ki ga vseeno uporabim, čeprav imam že novega, a v trgovini v Ljubljani, kamor se Irena danes ni odpravila, saj je na cestah običajni kaos ob prvem sneženju. 

Sobotno jutro je sobotno. Ireni se ob proti 7h zjutraj še vedno ne gre iz postelje, saj je izčrpana od celega tedna. Vreme obeta smučanje, a visoko bo nekaj severnega vetra in precej hladno, okoli -10, kot je zjutraj doma zunaj. To soprogo še bolj zakoplje v posteljo in razmisliva o alternativah. Na koncu se odločiva za Lisco, kjer sem si ob zadnjem letenju ogledal gozdno cesto pod vikendom in bi morala biti ravno prav za tak dan. Upam le, da ne bom prvi gazil pot. Izkaže se, da je izlet zadet u nulo. Prisojna in zavetrna stran lepo hojo po že lepo shojeni gazi vse do grebena male Lisce. Terasa ponuja pravo vzdušje, da lahko sedimo in tudi pojeva kosilo zunaj. Dol gremo po drugi poti, mimo Jošta, tako da zaključimo lepo krožno turo. Kofe pa sladica v kavarni Vodovodnega stolpa, pa zaključek pri Zinki, ker je cel dan sama doma.

V nedeljo tudi ni nikomur zares do smučanja, saj imamo zimsko idilo že doma. Popoldan se obeta nek jug in zamika me Orešje, kar pa ne naleti na odobravanje, vsaj za skupni izlet ne. Najavi se vrhniški Miha, pa ga sklenem počakat ob navijanju za naše smučarke. Ko prijatelj odrine naprej proti zagrebšekm letališču, gremo vsak po svoje, ženski par na Šentvid, jaz prvič letos na Orešje. 

Plan je bil, da parkiram na pristanku, peš gor in odlet v pričakovan jug. Ker se je odhod zamaknil, grem poskusit kar gor na sedlo. Začuda je asfaltni del poti splužen in pridem prav na sedlo, od kod pa sem hitro peš na startu. Že prej vidim, da ni nič od pričakovanega vetra. Smo pač prenizko. Gor me pozdravi vreča, ki sramežljivo včasih poplapola gor, to je pa to. Še sreča, da imamo gor mizico pa klopci, da lahko opremo razgrnem po kolikor toliko suhem. Hja, res sem pretiraval. Za oblečt imam toliko, kod da grem v Himalajo lovit višinski rekord. Zebe me nič, preostanek pa komaj zbašem v zic, uporabim še prostor za balast. Ajme!

Scale tokrat ne premetava, kot zadnjič na Lisci, lahko jo v miru lepo pripravim in čakam, da da bo kaj močneje potegnilo. Hvaležen, da vsaj gor vleče se po nekaj minutah vdam v usodo; treba bo odletet v taki sapici. 

Scala se izkaže za zelo lahko štatrljivo krilo v takih milih pogojih. Kravatica, nastala pri dvigu, se sama lepo odpre. Drži nič, tako da komaj zvozim nad grmovjem pod cesto, se komaj zbašem v zic (spet izgubil zanko!) in se poskusim naslonit na skalo, ko opazim, da leva bremza ne dela. Spregledal sem, da je špaga bremze lepo prepletena skozi vrvice B linije. Z debelimi rokavicami se kar namučim, da odpletem tisto godljo. Vario je pretežno tiho, čudeža ni pa grem proti dolini.

Tako mirno ozračje je idealno za preizkusit gasiranje. Trim hitrost je 40 kmh, pol gasa 50kmh, poln gas 62 kmh pri -2,2ms, čisto stabilno letenje. Pošteno me prepiha pod čelado, zdaj občutim mraz.

Lep pristanek, pospravljat grem na kopno, pod drevo. Res imam goro opreme. Opazim, da mi je odprlo zadrgo trakov rezerve (!!!!). Ta zic res ni nek biser. Ampak moj je, rad ga letim.

Doma Scalo lepo razvito odložim na sušenje, naslednji dan pa Čreto sporoči, da jo je treba vrnit. Mah, dobro je bilo, led je dvolinijcev je prebit.