Lisca, 27.1.2024 (sob), Ko zadiši po pomladi

 https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2599832/

Na občnem zboru se dogovorimo, da to soboto počistimo grmovje pod startom na Lisci, pa da čimprej obiščemo lastnike zemljišč, ki jih uporabljamo. Ob preštevanju, kdo gre, se izkaže, da jih je kar nekaj bolanih, pa se akcija prestavi. Za vikend se začne kazat možnost letljivega vremena, pa je zdaj treba upoštevat tudi to. V petek se odločim, da grem v Lj., končno dvignit tanov strešni kovček,pa še malo po trgovinah med čakanjem, da se končajo pevske vaje. Med transportiranjem po petkovi prometni konici dozori spoznanje, da vikend druženja že dovolj, zato preklopim na dogovarjanje z Gabijem za sobotni obisk kmetov okoli Lisce. Glede letenja je nekaj cincanja, sobota ali nedelja, Primorska ali Lisca. Sam nimam neke volje za karkoli, če paže potem sem raje za kak lokalni poskus. Primorska je lahko zaradi severa super in pa tudi triki. Doma isto, le voziš se manj. Slednjič se zmenimo, da gremo v soboto obiskat lastnike zemljišč, če bo pa vreme dopuščalo, pa se še vržemo s hriba poskusit, ali bo napovedan gradient kaj potegnil gor. Nedelja je še odprta. Na Lijaku bo tekma, doma pa tudi zna bit še kaj. Vsaj sonce pa je zagotovljeno. 

V petek sem pozno doma, s pospravljanjem in pripravo opreme zaključim šele v soboto okoli pol dveh zjutraj, tako dami je Gabijeva osma na Gnoju zgodnja, a pridem tja še pred kolegom. Radeče, Stane, Spar, nabavljanje daril, sestavljanje paketov, devet obiskov, branjenje pred pijačo, za likof pridemo še na rojstni dan, 60 letnica. Fak, blizu smo.

Gor se nam pridruži še Uroš, ki prikolovrati peš. V zavetju terase počajčkamo in se ogrevamo na zdaj že visokem soncu, ki da 5 stopinj v senci. Sam opravim še proceduro, ki po mojih internih vražah napove dobro letenje, čeprav si razumsko ne obetam kaj posebnega, januar je. Tudi zebe me letnemu času primerno, zato nase navlečem prav vse, kar imam s seboj. Ogled grmovja pokaže, da le še ni tako kritično, bo pa treba preventivno malo počistit.

Razmere kažejo sumljivo dobro. Baz seveda ni, vleče lep jug, s sunki termike. Uroš je prvi pripravljen in gre, lepo ga vzame gor. Sledi  Gabi, sam sem tradicionalno zadnji. Imam malce zdrave treme od zadnje telovadbe s Scalo tukaj. Ljudje z zanimanjem opazujejo, ene slikajo - kot nalašč, da se kaj zaplete. A Curec se izkaže, na ravnini gre lepo gor, zvito uho lahko spumpam in nežno stopim v zrak. Fajn občutek.

Ne zagrabi takoj, toda sondi nad malo Lisco me pomirjata. Nista visoko, vendar kažeta, da drži. Ko se še sam spajsam nad greben, sta ona dva že na poti proti Rudeniku. Tam nekje se srečamo; jaz ziheraš visok rinem tja, kolega pa nizko že nazaj. Zarinem v muldo, kjer se je Gabi malo prej pobiral, pa ne znam pomulit danih balončkov in se prezgodaj umaknem. Potem vendar  zapnem nek stebriček, da se spravim na začetno višino, pa od tam porinem prav do Rudenika, ki se oddolži in me obdrži gor. Nazaj grede se trudim držat višino, kar me upočasnjuje, ampak jebiga, nikamor se mi ne mudi. 

Tako priskakljam nazaj nad malo Lisco, kjer zapnem nek steber, ki gre čez doslejšno višino dneva, 1,2k. Zanesen s severom. Beštija gre na lepih 1,4k, kjer padem ven, pri čemer me lepo sklofa, kar Curec junaško prenese in se hitro sestavi nazaj. Poskusim če malo in res dobim še 100 metrov. Dobra višina za naprej. Plan je Kozjek ali vsaj Čelovnik. S severom odpihnjen južno od Lisce porivam v veter proti SZ. Gre počasi, ampak ves čas po malem tudi gor. Ne morem verjet. Gledam kolege globoko spodaj, vmes sta se pridružila še dva, sam pa se le peljem v veter, vario pa vsake toliko piskne gor. Tako se do Lisce pripeljem nad 1,6k. Hecno in fajn. 

Oudie kaže, da imam tu okoli 20kmh SZ vetra, vem pa, da je spodaj jug. Vprašanje je le, kje se to obrne in kako razburkano je tam. Nisem prepričan, da bi Kozjek dosegel nad vrhom, pa se spustim do Čelovnika. Opazujem Gabija, ki se pobira spredaj na Kinclu. Meni zagrabi Čelovnik, prepričan sem, da se mi bo kolega pridružil. Pa se ni, je šel pristat v Radeče. Z 1,2k me že vleče proti Kumu. Opomnim se, da je jebeni januar in naj se ne zajebavam preveč.  Vseeno porinem nad Svinjsko, hočem obrnit vrh, scincam pa že par sto metrov prej, nad startom, ter jo ucvrem nazaj na Kincl, ki ga dosežem malo pod grebenom. Drži nulco, da se splazim v eno muldo, kjer me z jugozahodnikom položen steber vzame gor. Za razliko od Gabija porabim to darilo za priklop Čelovnika, ki še vedno dela. Sever se krepi in me že na 1,2k splahuje od hriba. Zbudi se upanje, da preko Radeža in Razborja lahko priskakljam do  Lisce in zaključim povratek, potem pa ... lahko še raztegujem, če bo kaj še dalo. Zgodi se podoben hec kot prej nad Lisco. Tokrat ne gre gor, dol pa tudi ne preveč in tako se v glajdu pripeljem do Lisce. Povrtim balončke, da obrnem start, kjer  še vedno rahlo vleče jug, in se poigravam z mislijo, da bi kar gor pristal. Vseeno se odločim raje še poskusit nad Ledino, ampak na poti do tamkajšnjega štarta se ne pokaže nič življenja, pa odvijem proti Bregu. Sprašujem se, kje zaboga kolegi tam startajo?! 

Na Kompoljah vidim en avto, ampak ker ne najbolje, na telefonu preverjam, če je kak dogovor za pristajanje tam. Ni in grem na Breg, kjer lepo nežno sestopim pred hišo, ki smo jo pred nekaj urami obiskali z novoletnim voščilom. Gabijevega avta ni več tam. Hm?

Bojan (?) takoj ponudi pivce, ki je zdaj dobrodošlo. Gabi pove, da so v Sevnici na pici, da gre on naprej v Celje in naj grem v Brestanico z vlakom, ki gre z Brega čez 10 minut. A?! Zlagam kot norc, Gostitelj preverja vozni red, ki pravi da gre naslednji cug dol šele čez dve uri. Ponudi, da me zategne v Sevnico, Gabi pa se vda v usodo, da me dostavi nazaj do avta. Zaključni pir v Rondoju časti Uroš za nov šiht. Kolega, ki sta oba pristala v Radečah je pobrala Regina.

Kolega sta bila bolj dirkaško naravnana. Malo za nami sta odletela še Romi in Roberto. Zeblo me ni, tudi stare zimske rokavice brez grelcev so bile dovolj tople. Slikal nisem nič, kamere niti nisem vzel s seboj, kljub prekrasnim razgledom na Snežnik, Triglav, Karavanke in Pohorje me ni zagrabilo ven vlečt nepripet telefon. Podobe bodo, tako kot občutki, že ostale v (tapravi) glavi..

Res dober zimski dan. Najbolje je takrat, ko ne pričakuješ veliko, pa te razmere pozitivno presenetijo. 

Rečena je težava z zanko gumice za vrečo. En dodatni vozel je zožil zanko tako, da je zdaj tesneje na čevlju in tam preživi odletni manever. Sicer pa vidim, da imajo novejši zici to gumico že serijsko vgrajeno. Le da na koncu ni zanka, ampak neka kljukica ali karabinček, ki si ga zapneš za vezalke na čevlju.    

Orešje, 21.1.2024 (ned), Snežni skok in sprehod

HFH: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2598933/

V petek se zbudimo v zasneženo jutro. Zvečer imamo Kondorji občni zbor, Mitko odpove udeležbo, grem sam, saj ne ujamem Gabija in Wose, ker moram doma vsaj malo počistit okoli hiše. Zbor potem zapustim med prvimi in doma do pol polnoči dokončam čiščenje dvorišča. Irena se s koncerta Laibach pripelje na že očiščeno. Treba se je le še pripravit na smučarijo, saj bo jutri šajba dan, soproga pa si želi smučat. Dile in bord sta za silo pripravljena in ju zbašem v nesrečni thuletov premajhen kovček, ki ga vseeno uporabim, čeprav imam že novega, a v trgovini v Ljubljani, kamor se Irena danes ni odpravila, saj je na cestah običajni kaos ob prvem sneženju. 

Sobotno jutro je sobotno. Ireni se ob proti 7h zjutraj še vedno ne gre iz postelje, saj je izčrpana od celega tedna. Vreme obeta smučanje, a visoko bo nekaj severnega vetra in precej hladno, okoli -10, kot je zjutraj doma zunaj. To soprogo še bolj zakoplje v posteljo in razmisliva o alternativah. Na koncu se odločiva za Lisco, kjer sem si ob zadnjem letenju ogledal gozdno cesto pod vikendom in bi morala biti ravno prav za tak dan. Upam le, da ne bom prvi gazil pot. Izkaže se, da je izlet zadet u nulo. Prisojna in zavetrna stran lepo hojo po že lepo shojeni gazi vse do grebena male Lisce. Terasa ponuja pravo vzdušje, da lahko sedimo in tudi pojeva kosilo zunaj. Dol gremo po drugi poti, mimo Jošta, tako da zaključimo lepo krožno turo. Kofe pa sladica v kavarni Vodovodnega stolpa, pa zaključek pri Zinki, ker je cel dan sama doma.

V nedeljo tudi ni nikomur zares do smučanja, saj imamo zimsko idilo že doma. Popoldan se obeta nek jug in zamika me Orešje, kar pa ne naleti na odobravanje, vsaj za skupni izlet ne. Najavi se vrhniški Miha, pa ga sklenem počakat ob navijanju za naše smučarke. Ko prijatelj odrine naprej proti zagrebšekm letališču, gremo vsak po svoje, ženski par na Šentvid, jaz prvič letos na Orešje. 

Plan je bil, da parkiram na pristanku, peš gor in odlet v pričakovan jug. Ker se je odhod zamaknil, grem poskusit kar gor na sedlo. Začuda je asfaltni del poti splužen in pridem prav na sedlo, od kod pa sem hitro peš na startu. Že prej vidim, da ni nič od pričakovanega vetra. Smo pač prenizko. Gor me pozdravi vreča, ki sramežljivo včasih poplapola gor, to je pa to. Še sreča, da imamo gor mizico pa klopci, da lahko opremo razgrnem po kolikor toliko suhem. Hja, res sem pretiraval. Za oblečt imam toliko, kod da grem v Himalajo lovit višinski rekord. Zebe me nič, preostanek pa komaj zbašem v zic, uporabim še prostor za balast. Ajme!

Scale tokrat ne premetava, kot zadnjič na Lisci, lahko jo v miru lepo pripravim in čakam, da da bo kaj močneje potegnilo. Hvaležen, da vsaj gor vleče se po nekaj minutah vdam v usodo; treba bo odletet v taki sapici. 

Scala se izkaže za zelo lahko štatrljivo krilo v takih milih pogojih. Kravatica, nastala pri dvigu, se sama lepo odpre. Drži nič, tako da komaj zvozim nad grmovjem pod cesto, se komaj zbašem v zic (spet izgubil zanko!) in se poskusim naslonit na skalo, ko opazim, da leva bremza ne dela. Spregledal sem, da je špaga bremze lepo prepletena skozi vrvice B linije. Z debelimi rokavicami se kar namučim, da odpletem tisto godljo. Vario je pretežno tiho, čudeža ni pa grem proti dolini.

Tako mirno ozračje je idealno za preizkusit gasiranje. Trim hitrost je 40 kmh, pol gasa 50kmh, poln gas 62 kmh pri -2,2ms, čisto stabilno letenje. Pošteno me prepiha pod čelado, zdaj občutim mraz.

Lep pristanek, pospravljat grem na kopno, pod drevo. Res imam goro opreme. Opazim, da mi je odprlo zadrgo trakov rezerve (!!!!). Ta zic res ni nek biser. Ampak moj je, rad ga letim.

Doma Scalo lepo razvito odložim na sušenje, naslednji dan pa Čreto sporoči, da jo je treba vrnit. Mah, dobro je bilo, led je dvolinijcev je prebit.  

Lisca, 16.1.2024 (tor), Surfanje pod nizkimi bazami

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2598409/

Po sončni soboti je nedelja že pooblačena, doma nam jo sonči Lenart. V ponedeljek tvegam s kolesom v službo, a domov se peljem po (rahlem) dežju. Za torek je napovedano novo predavanje v Šentjurju (nekam pogosto zadnje čase) in pomislim, da bi spet šel z Mitjo, ki se odpravlja, ko Drago preseka s prerokbo, da bo Lisca, kar je še boljša možnost. Pa treba je testirat Scalo2, a ne? Prijavi se še Roberto.

Napoved je triki; kao jasno, a z oblačnostjo nad tlemi, inverzija na jurja, vendar južni veter, na zgornji meji dobrega okusa. Torek je v Brežicah meglen, a se zanašam na svetlo plat napovedi in ob 12:15 sem na Bregu. Pri tleh se odpre šele malo pred Sevnico, meglice prosto plavajo na cca 600m, nekaj bazic je tudi nad hribom. Hecno. Pot na hrib na severni strani ponudi zasilno zimsko idilo - zasnežena cesta, drevesa v ivju. Da vidimo, kako naj bi zgledala zima.

Na novi terasi doma lepo vleče gor, ni čutit 4-7m, kot pravi postaja. Start je že zasedel Aljo, ki je tik na vzletu. Lepo ga vzame gor in pojadra malo zunaj. Med pripravo občutimo veter, še bolj pa pri startu. Drago gre prvi in lepo ga premetava, preden dobi artika lepo gor in odskaklja do brega, pa gor. Roberto gre z Ioto raje malo pod breg in tam lepo odleti. Sam se pripravim zgoraj, kot Drago in tudi razmeče me tako kot cenjenega kolega, čeprav sem bil pripravljen na to. Katapult, noge v zrak, pristanek na hrbtu. V drugo Scalo2 le uspem lepo dvignit, a ima na desni kravato, ki je ne morem rešit na tleh z dvignjenim krilom in spet ponavljam. Tokrat imam vsega dovolj in grem pod breg, kjer pa me spet plete v vetru, a hudiča le spravim bočno nad sebe brez premetavanja in kravat ter lepo odletim. (Kasneje najdem ta video, kjer je prikazan tudi bočni start. Približno tako je bilo, kot varianta B)

Ostali trije se že veselo vozijo nad grebenom in tudi malo zunaj, bazice so le nekaj deset metrov nad grebenom in hitro si not. Drago obrne Ješivec in se nizko vrača. Meni se nekako zdi, da bi tam moralo nekaj delat, pa skočim tja, pa v bazo, pa tako naprej do Rudenika, kjer še pred kmetijo obrnem, toda živc mi ne da, da ne bi še enkrat poskusil in gre do konca ter tudi nazaj. Zunaj ne drži, čeprav tu pa tam vidim ptiče vrtet. Prelepi razgledi - Dolenjska in Kozjansko v megli iz katere gledajo vrhovi kucljev, nizke meglice, letenje po (zelo nizki) bazi. Prvič vidim svoj šajn okoli sence na na meglicah pod seboj. Fajn. Vesel tudi, da sem oblečen kot eskim z grelci v rokavicah, saj ni sparine. Vseeno mi mezinci občasno otrpnejo v mrazu, vendar to nič ne kvari užitka.

Lisca me ne vzame gor, saj se niti ne trudim preveč. Želim do Čelovnika, vendar se komaj privlečem do Radeža, da potem upam na glajd čez hoste do Brega, kar se mi lepo izteče.

Kolega sta medtem že pospravila in šla po avto. Zmenimo se za pir na Vrhovem, kjer zaključimo reševanja dne. Malce mi je žal, da nisem posnel kake slike, pa ne preveč. Bodo podobe in občutek ostali v glavi.

Na zicu si bo treba omislit drugačno zanko na vreči za čevelj. Zdaj ves čas pada dol. Enako bo treba nekaj pogruntat za radio. Kljub gumici je med rokenrolom na startu odletel iz žepa.

Donačka gora, 13.1.2024 (sob), Sončna otvoritev novega leta na novem terenu

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2597827/

Teden se odvija kar intenzivno. Prejšnjo soboto prideta domov fanta, ki gresta na rojstnodnevno fešto Robija Petana. Lenart pride kasneje in je kar zmahan, saj je od treh zjutraj delal na Vitrancu na pripravi proge za Zlato lisico. Poba se ušmekata u nulo, dress-code je kafana, in vsak po svoje preživita. Hvalabogu  je žur pri Hervolu, za vogalom. Nedelja je regeneracijska, v ponedeljek kupujemo Lenartov nov avto, v torek dopoldan prodam starega, popoldan pa grem z Mitjo Koritnikom v Šentjur na JP predavanje, kjer mimogrede spet dobim testno Scalo2. V petek bi bilo že pogojno užitno za kak Vetrnik, vendar ne grem. 

Nabija se za soboto, ko bo šajba z JZ. Z Mitjo Kuzmanom nagruntava Donačko, kjer še nisem letel. Opcija je tudi Primorska, kjer je tekma. Meni se enostavno ne da vozit dol za nekaj grebenarjenja. Raje nov start. Scala ali Cure? Na Scalo čaka še en - Vjeko, ki bi jo rad imel ta vikend, če je jaz ne bom. Odločim se za Cureta, naj Vjeko proba dvolinjca v teh mehkih pogojih. 

V soboto kar nekaj Kondorjev odhajka na Lisco. Zjutraj dostavim Scalo v Rigonce, potem pa greva s pežojčkom na Štajersko, tam sva po planu, nekaj čez poldne. Na pristanku je že živahno, v zraku je le en. Tudi start je polno obljuden, veter lepo nažiga, razen naju pa se zaradi tega nihče ne obremenjuje. 

Mitja odleti spodaj, pod cesto, sam se pripravljam na grebenu, kjer me veter pošteno heca. Alenka mi namigne, naj grem malo nižje, tam pa pa gre lepo v zrak. 

Drgnemo Ženjček, ali kakorkoli že se reče tistem grebenu zahodno od starta, poskušam obračat čim dlje od brega, pa potem nizka reševanja. Na Donačko ne znam, pa tudi sicer ni obljudena. Bom drugič raziskoval še ta konec. Po uri in pol je dovolj in grem pristat. Tam je Mitja že spakiran. Prijetni klepeti. Srečam pilota Enzota, s katerim sva se večkrat srečala - Sandi Turk.Kolega nekdo (Mirko?, leti na Plaču) zapelje gor, po moj avto, vmes pospravim. 

Lokalci pravijo, da sama Donačka ni pretirano letljiva ob bolj zahodni tendenci, kot je bila danes. Zdaj vem.

Fajn letenje za januar. Celo nekaj balončkov je bilo za obrnit. Prav luštno za otvoritveno letenje v 2024. 

Na poti domov še zaključno pivce v Rogaški, vožnja po predpisih (Drajv) domov in dan je polno rešen.

Doma opazim, da starega golfa  (končno) ni več, novi lastnik ga je le odpeljal.

Kasneje na Insta najdem filmček z današnje Donačke, kjer sem ujet v stebru in si ga izprosim.