Orešje, 29.11.2023 (sre), Darilo za Dan republike

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2590937/

Pred tremi dnevi sem sanjal. Že dolgo ne. Sploh ne tako živo. Letel sem. Bilo je fino. Prehitel sem nekoga, zdi se mi da je bil Čreto. Nizka baza, ob grebenu. Letimo ven od hribov. Nekam ne drži več. Najdem krasen travnik za toplanding. Ampak jeba! Sploh nimam ne zica, ne krila! Letim kar tako, kot Peter Pan! Z razširjenimi rokami. Pristanem in se čudim in se režim. WTF?! Zbudim se nasmejan. 

Ok, Čreto pa prehitevanje, to so vtisi Scale 2, ki sem jo moral prejšnji teden poslat nazaj Papežu. Ampak ono brez opreme, to pa je bil hec.

Ta vikend je bil Lenartov. Četrtek sodišče, za petek me Miha vabi na Primorsko, pa me napoved ne prepriča, da bi si šel zapletat življenje - šiht, pes (Irena je v petek v Lj), pa to. Izkaže se, da so lepo podrgnili greben Kovka. V soboto čakamo Lenarta, ki pride zvečer in se imamo fajn. Nedelja je za rodbinsko fešto, na Primorskem pa tekma in dan, ko jih je izstreljevalo na 2k. Ok, prioritete so jasne. Čez teden me zanima le, ali bo deževalo, ali pa lahko grem na šiht s piciklom. V sredo zjutraj ne pada in odpicikliram.

Na šihtu padem noter, ko malo pred eno le pogledam, kaj se govori. Kondorji imajo alarm za na Lisco. Kaj? Pogledam Windguru napoved za Orešje, Lisca je itak predaleč in sem prepozen. Napoved je prav fajn! Gledam AVP, jug 3-4. Končno pogledam še skozi okno na drugi strani čumatre in pogled na modro nebo s kumuluski me vrže na rit. Najavim Orešje, gre še kdo? Miha kar pokličem, ne more, šmrc, je že zjutraj gledal, pa si ni drznil izzivat. Pospravim comp, štempljat in na picikl. Pogačar bi me težko dohajal. Doma zbrano zbiranje opreme in oblačil. Iza razume, ne teži, se zlekne nazaj v posteljo in me pusti v miru naprej.

Pri gradu me stisne, saj zagledam tri komade, ki že visijo nad Orešjem. Vseeno se obvladam in ne grem po kolovozu gor, temveč se spustim v vas in tam po drugi strani na sedlo. Ljubi asfaltek. Od avta sem v devetih minutah na startu. Lepo diha, oni trije se še kar pasejo, še nekaj ptičev se vozika sem pa tja. Spet se osredotočim na pripravo in gre brez zapletov. Uro in pol po spoznanju v službi sem končno v zraku. Dobri stari curec.

Druščina nekam ponikne in v peskovniku ostanem sam. Skočim za grad po startno točko, si privoščim ovinek čez cervkvico pa na hrvaško, kjer gre na carskih ;D 0,6k, da na široko obrnem in se uspem privlečt nazaj, za nagrado pa se spet spajsam nad anteno. Nad Klanjcem se dela neka bazica, a ko jo preizkusim ni nič. Udobno nazaj in ponovit krog. V drugem vračanju si poželim pristat nazaj gor, pošteno me zebe v roke pod zimskimi rokavicami, posledično se cel tresem. Drži ko svinja, pa potegnem za grad po 20ko, a prezgodaj scincam, ker želim priklopit nazaj za toplanding. Nad start pridem po šolsko, a zadaj me dvigne namesto da bi me spustilo. Drugič isto. Poskusim nekaj wingoverjev, ampak sem že čisto trd od mraza pa odneham, kajti nisem dovolj pri stvari, spodaj pa vinogradi. Tretjič grem pristajat v višini pristanka in tokrat me v zavetrnem rokenrolu dvigne ravno prav, da se nad startom lahko s kakih 10m spumpam dol, na nežen sestop. Heh, vesel. Pristanek v trenutku, ko se sonce dotakne obzorja.

Prezebel pospravim in se v mraku odpravim po drugi strani hriba dol do avta. Ravno prav, da mi malo zakroži kri po žilah. Bizeljsko, v tuš po radler, v pekarno po kruh, na bencinsko tankat pa domov, kjer Iza zdaj že komaj čaka na hrano in sprehod, ki se tudi meni prileže.

Res sem vesel, da sem ujel ta dan, svetlo luknjo v novembrskem mraku in vlagi. Po izkušnji z dvolinijcem sem se danes posvetil krmiljenju z BC linijami in treba je rečt, da gre drobro. Bremze ostanejo resnično le za hitro in ostro zavijanje in vrtenje.

Dan rešen. Leto rešeno, dosežene so ure lanskega naleta. 

---
Še tisti dve sliki, ki sem ju škljocal v zraku nista shranjeni - ne vem, kaj naj s to kamero, možno, da bo treba zamenjat kartico. Torbica - slinček je vedno bolj moteča. Oudie sem postavil pokonci, ker v ležeči postavitvi manjka en kup polj v nastavitvah, pa se vedno znova lovim. V pokončni postavitvi pa gre čez cel kokpit in spodnji del je skrit za torbico. Telefon, ki se ga učim uporabljat za taske, prav tako. Zanimivo, da je telefon z Navigatorjem preživel ves let lepo prižgan, z Oudiem sem se pa nekaj časa mučil, ker mi je kazal menda seznam pilotov, okno pa se se je zaprlo z enim zelo malim ok v nekem vogalu. Jaz pa v zimskih rokavicah. Mah, važno, da se je vario slišal!

Lijak, 18.11.2023 (sob), Ko vreme ne sodeluje

Hajk in let

November kot november ni nič kaj vesel in letljiv. Prejšnji teden je bil en dan, ki smo ga lepo užili, to soboto se je obetalo tudi nekaj podobnega in lačne letenja nas je pognalo na starte. Orož je objavil dirko na Lijaku, ker napovedi niso obljubljale bogvečesa, a upanje na drgnjenje grebena vedno obstaja. Irena se zvečer odpravlja v Ljubljano na Sidharto, tako da je ok.

Kondorji gredo na Lisco, Metulji pa na Lijak in med slednje še zrinem tudi sam. Pelje Miha, z njim pa še jaz, Mirko in Danilo, kot nas je pobiral. Ko se peljemo mimo Ajdovščine, Kondorjem pošljem sliko Čavna s sinjemodrim nebom v ozadju, Mitja pa se čudi, da ne gremo na Kovk. Jebiga, isto ti je to, le na Lijaku je tekma, pa bo bolj zanimivo. Sicer se pa da priletet na Kovk. Na pristanku smo že ob desetih, kombiji nas vabijo za gor, a se posadka našega vata nekako uskladi, da gremo kar peš gor. Časa je dovolj, pa še malo se bomo razmigali, namesto da na startu čakamo na pogoje.

Jezim se nase, ker sem si res vse dobro prej pripravil, le na hojo nisem pomislil, da bi si vzel s seboj en švic komplet. Tako pridemo v debeli uri gor, seveda lepo premočeni, jaz še posebej. Majico imam za preoblečt, gate dam sušit na drevo (se obnese), hlače se mi posušijo na riti, tako da sem za vzlet spet suh.

Med hojo gor nebo prekrije koprena. Ena redkih zadev, ki na Lijaku lahko ubije letenje. Start je poln upajočih, da nenapovedana oblačnost razpade. Pa ne. Tako imamo dovolj časa za pogovore z znanci, s katerimi se srečujemo predvsem na takih krajih kot danes. Ko je razpisan task, vidimo, da ni nekega optimizma, saj gre za kratko drgnjenje grebena. Ok, odločim se pridružit  tekmi, le taska nimam v Oudieu. A se le le najde ena (Urša?), ki še ima starega Oudie in task naložen, tako da ga s pomočjo mladenke preko kartice pretočim k sebi. Počasi pripravljeni vsi čakamo. V zraku je le en (Kaver), ki se zelo muči ostat leteč. Krepko po odprtju tekme, se le spajsa nad start in potem še lepo gor, da se za njim v sumljivo miren zrak spustijo še najbolj našpičeni, potem pa še ostala raja.

Potegnem v rahlo sapico gor, Scala se malo lomi na sredini, se sestavi in lepo odletim. Pri sebi si oddahnem, da si nisem delal sramote s kakšnimi nepotrebnimi zapletanji. Ok, kaj pa zdaj? Greben je nabit s padali, zrak ne drži. Kaver je pobral nekje bolj vzhodno, pa grem tja. Vmes malo poskusim pobirat balončke, a je stresno, saj je v zraku tik ob bregu nepopisna gneča, drugje pa ne kaže da drži. Pobegnem iz gneče na vzhod, kjer pa me požira in se obrnem prej kot sem nameraval. Sledi še nekaj vrtenja nulc, v povprečju pa le še tonem. Nizko nad bregom mi privrejo spomini na gnezdenje tu pred nekaj leti, previdnost naraste. Poskus na Danielu mi da še nekaj minut, preden je treba priznat poraz. Na poti do pristanka povrtim še eno  nulco, vmes pa opazujem množično curažo in nekaj redkih srečkotov tik nad grebenom. Pristanek čez Mihca. Sklepljem nekaj čez pol urce. Jeba. To, da v tem nisem sam, me ne tolaži kaj dosti. Je pa lažje sprejet.

Dan je še mlad, zrak je že prazen, pivo je za 3€ na voljo v poletoverm hladilniku, posedanje, čvek in pluckanje na pristanku. Pivnica Pigal v Ajdoščini, pica pa pir, založi Miha, ker nimam keša, fliknem kasneje skupaj s prevozom, pa proti domu. Na poti pokliče Irena, da se pelje v Ljubljano, da bi jo tam počakal in po koncertu peljal domov. Ok. Rutar na Rudniku, nakup kozarcev, Stožice, Rašiška 16, Lenart nahajpan, Lovro povožen spi, s skoraj dvourno zamudo gresta na Darčijev rojstni dan. Štimanje novega telefona ob doma zmešanem radlerju, branje stare sobotne priloge, prezgodaj v Stožice, nepopisna gneča, čakanje, gneča, pobiranje, gneča, avtocesta, ob pol dveh zjutraj v Selah, spat.

Taboljši štirje so naredili tri grebenske obratne in to je to. Nekaj civilov je še malo podrgnilo greben in to je to. Lojz pove, da je pobral vzhodno od starta, tam kot Kaver. Kasneje gledam trek in vidim, da je pobral tam, kamor sem se sam namenil, a sem se obrnil 100 m prezgodaj. Ajaj. Je pa bil Kovk letljiv, no za grebenarjenje, a danes je to to.

ps. naslednji dan, v nedeljo se je lepo letelo tudi na Lijaku - eni so zadeli oba dneva. Tomo, sobotne curaže sploh ni objavil, v nedeljo pa je dobro požagal Buzet. Zasluženo.

   

Scala 2 spet ni bila preizkušena, kot se spodobi. Precej bolj ji zaupam, ni pa bilo ne časa ne prostora kaj preizkušat. Morda le to - zadeva je zelo hitra; takoj po startu sem letel za nekom, ki sem ga prehitel, kot da bi ta stal na mestu.  

Vzletna teža 122kg, stehtano zjutraj pred odhodom.

Orešje, 8.11.2023 (sre), Krst na dvolinijcu

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2588019/

Po zadnjem oktobrskem letenju mi nekje v uč pade oznanilo, da je za test na voljo Phi Scala 2 /23. Enka je bila še D, dvojka je C. Preverim in vidim, da je to za mojo tonažo. Pišem Čreti, ki odgovori - ni problema, le poberi ga. Iščem kurirja in slednjič se najde Koritnikov Mitja, ki gre na tečajniške ure letenja, pa se zmeni, da prinese in skalico dobim na 1.novembra, ko grem še na obisk na T2.

Zic je že rešen po kao popravljanju, tako da sem pripravljen, le vreme ne sodeluje. Dež pa veter in tako naprej. Za to sredo se pokaže upanje, fantje zagrabijo in se zorganizirajo za na Primorsko. Meni zaradi službe ne znese, upam le na Orešje, če bo sreča mila. Sreča je bila mila in nekaj čez poldan sem jo lahko ucvrl v sončen dan. Seveda se mi mudi, a vseeno ne tvegam z avtom po tistem kolovozu gor, pa grem raje na sedlo od koder sem v 10 minutah na startu. 

Zmerno diha gor. Celo nekaj ptičev se pase pred stratom. Ravno prav za poskus z novo raketo. Sem kar vznemirjen, vendar se potrudim osredotočit na rutino priprave za vzlet. Cotico malo pohendlam, pa ne deluje nič kaj bolj zahtevno od mojega cureca. Nimam namena kaj veliko vadit na tleh, zanima me le, če lahko krilo normalno spravim gor in to gre. Dobro, gremo naprej!

Odlet mi uspe v prvo in gladko. Sem že pozabil, da je to sploh možno. Zunaj ne zagrabi takoj, ampak šele nad sedlom (?!). Nimam nekih pričakovanj, po dobrem odletu le še varno pristat, vse več od tega je bonus. Toda dan preseneti in pred startom se odvrtim na 0,9k. Opla, to pa ni kar tako za jebeno namočen november. Ne vem kaj pričakovat od tako vitke cote na tako malo štrikih, pa se je lotevam nežno in počasi. Na tak način zgleda zadeva popolnoma obvladljiva. Spominjam se, da sem se s takim globokim spoštovanjem spravil letet s Kingom, ki se je oddolžil s popolno krotkostjo tudi v 5 metrskem stebru. Tokrat je precej bolj mirno, krilo pa je tudi pupica. 

Višino grem pokurit nad svetogorski prelaz, kjer pa se znajdem še dovolj visoko, da lahko porinem skoraj nad kucelj čez. Dejansko bi šlo komot, ni pa bilo zagotovila, da bo tam kaj zagrabilo, niti da bi se dalo potem privlečt nazaj. Hm, do tu še nisem raztegoval peskovnika, Nazaj udobno, na Silovcu popravim nad vrh, pa na Japico, ki da skoraj jurčka za naprej, kjer lahko popravim na čez jurja, kar mi je tu tako kot 2k na Lisci. Z zame neverjetnim gladom se odpeljem proti Tuheljskim toplicam in nazaj. Ne vem, ali je danes vreme tako, ali je to cota. Občutek imam, da se vozim z avijonom. Sledi še glajzarca do prelaza pa nazaj na hrvaško in povratek nad start. Drugo uro že imam, zdaj lovim še 25km. To slednje je morda malo izgovor, da mi ni treba gor pristajat, čeprav sem v idealnem položaju in idealnih razmerah, saj mi v prvem letu s scalo ni za opletat s toplendingi. Grem raje korak za korakom.

Za gradom ne drži nič več, pa se obrnem, ko Oudie kaže šele 24,7km. Jebiga. Raje grem iskat primeren pristanek, kot da sem prisiljen izbirat zasilne pristanke. Odločim se za svoj običajni travnik na sedi brega. Nekaj pohlevnih wingoverjev me spravi nižje, tik pred tlemi pa preizkusim še stall točko in nežno čmoknem na travo. Uh, kar dober krstni z dvolinijcem in spoznavni let s Scalo2! Dan je več kot rešen, sam nadvse zadovoljen.

Med pospravljanjem me nekdo pozdravi in pristopi. Joško iz Podčetrtka, padalec - tečajnik pri Damjanu, je šel tu mimo, me videl in se pripeljal poklepetat ter ponudit prevoz. Vesel sprejmem in kmalu sem nazaj gor.

Sledi Krško, ogled kleti na PP75 za popravilo, doma pa še sprehodit Izo. Ko jo tako gledam skakat od veselja pri obetu nočnega sprehoda po celodnevnem poležavanju, me spreleti, da tudi ljudje nismo na boljšem; večino življenja preždimo, da potem za nekaj trenutkov oživimo vsak v svoji resnični biti.

Nad Scalo sem navdušen. Krilo je kompaktno, lahko obvladljivo, leti neverjetno. Na te hlape si ne bi upal pomislit na tako letenje. Ok, stebre bi s curecom že zvrtel, v glajdu pa dvomim, da šlo tako kot tokrat. Dejansko je občutek pri letenju z dvolinijcem  znatno drugačen kot pri klasiki. Za opis tega bom moral zadevo še malo premlet.

Kolegi (Drago, Mitja, Uroš, Roberto, Miha, ...)so se razleteli na Lijaku, Kovk je bil preburjast, Vsi po vrsti so navdušeni. Po trekih in fotkah sodeč upravičeno. Nahajpani me kličejo na povratku domov. Žal se mi danes ni izšlo za Primorsko, sem pa vseeno v domačem peskovniku dobro rešil dan.

Razmišljam o fiziki dvolinijcev:

- Velika večina obremenitve je na A liniji, zato je prednji del zelo kompakten in je manj možnosti za sesuvanje. Ko pa rukne, mora bit to kar intenzivno.