Veternik, 17.6.2023 (sob), Za xalps presekat

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2554556/

Miha že cel teden diskretno pritiska za letenje, a je res prevetrovno. Bolje sedeti za računalnikom in spremljati x-aplerje, ki se v tem bolje znajdejo. Sobota ostane organizacijsko odprta, pa še veter se poleže. In Miha še kar vztraja.  

Irena je od petka v Lj, v soboto dopoldan sporoči, da gre s kolegico na Blegoš. Ok. Vreme kaže, da bi znalo biti letljivo, a vprašanje je, kako je s tem v naših koncih. Je nek SV, nič gotovega. Napovedan je dober gradient, ne preveč oblačnosti. V bistvu brezvezno cincanje, sej ni neke prave volje za karkoli. Vdam se Mihatovim "pritiskom". Greva na Veternik, pa da vidiva, kaj bo. Itak sva pozna zaradi mojega premelevanja, kolega pa tudi še cmari ribe. Ko pade odločitev je lažje. Hitro še postorim nekaj zadev po hiši in pripravim opremo, na koncu pa moram še prepričat Izo, da ostane sama doma, Jebiga, težko je pasje življenje. 

Nekaj čez eno se dobiva v Kozjem, pa hop gor. Na sedlu olajšano ugotoviva, da le vleče, no, pihlja od severa gor. Na drog nataknem prej pripravljen rep iz vrvic, da nam vsaj nekaj kaže, kaj diha. Špagice so očitno pretežke, saj jih sapice komajda kaj premaknejo. No, v Vipavi imajo vetromere baje iz verige, pa da na Veterniku ne bi zadostovale špage?! Miha klepeta s skupinico starejših planink, tako da sem po čudežu prvi pripravljen. 

V redu, nimamo kaj čakat in potegnem v prvem dihu navzgor.  Glede na švoh sape ni za računat, da bi se lahko naslonil na breg in grem naravnost ven, pa da vidimo. Res pipne  in Veternik mi podari otvoritev. Baze nad nami so lepe - upam, da mi bodo res prav prišla malce bolj topla oblačila. Na 2k zna zahladit.  Prvi steber se prijetno vleče. Opazujem Miha, ki jadra nad grebenom, kasneje ga zgubim iz vida. Otvoritev se zaključi nekaj pod 1,8k. Prav do baze ne znam, ampak tudi tako je odlično. Prej zamišljen načrt za primer, da dan ponudi letenje, je bilo lokalno letenje, najraje nekam proti Radečam, pa nazaj, saj imam psa na skrbi, da ne govorim o dežurstvu v službi.

Zapodim se na Bohor, ki pa do koče ne da nič. Tam sem že zaskrbljeno nizek, a se v razgibanem zaveterju le da dobro pobrat, v dodatku že čez 2k! Juhej. Všije ko sem, bolj leti gor in je treba bežat ven. Baze so danes previsoko za naše igrišče. Veselo slikarim in z eno roko lovim coto, pa se kmalu na polno posvetim letenju, saj je kar pestro. Moral bi pohodit gas, pa je preživahno. Za krono me pošteno vsuje, da vidim coto pod seboj. Komentar je bil - šit!, zbranost pa je ostala in lepo se je izšlo tudi brez pretiranega kolovratenja. Rob močnega stebra pač. Kakorkoli že, višine je bilo dovolj za na Lisco. Se mi je zdelo - a je bilo treba odvit proti grebenu, da sem se spet spajsal nad 2k. Tokrat zanesen z zahodnikom. Čudno, ampak fajn, saj bo povratek lažji.

Zdaj že gledam proti Kumu. Zasavje je že oblačno, tako da ni skušnjave po pregrehi letenja naprej, Kum je tudi pod oblačnim pokrovom, a ga sever spihuje in se vsake toliko osvetli. Grem na Čelovnik in si rečem, če se tam poberem na ene 1,6k, bo treba naprej, sicer pa se obrnem. Na Radečami pa lepo dela in kmalu sem na 1,7k. Slikam splavarjenje v Radečah, kjer so zjutraj leteli Gabi, Stanko in Roberto, pa seveda Stankotov dom, čez katerega letim. 

Interni pogoj višine je dosežen, a vseeno se znajdem v precepu, saj je Kum v temi in za nazaj bo težka. Blaznost slepega upanja me pahne čez Savo. V glavi meljem, da se mora ta kapa nad hribom z nečim polnit in ko bom prišel tja, bo naslednji cikel osvetlitve in na tem se bom pobral za povratek. No, fizika vremena je bila, zgleda, na čikpavzi; oblak se ni ne premaknil, ne vlekel vase. Ko sem obrnil, sem že vedel, da me lahko reši le še čudež. Tega pa ni bilo in v mirnem glajdu sem se privlekel do papirnice ter pristal blizu tam, kot pred leti, ko je bil deda za šoferja.

Hja, spet se je zgodba odvila po svoje, a sam sem si zakuhal. Konec koncev pa - čisto dobro je tudi tako. Vseeno pa me malo tišči, ko gledam ptiča, ki se mi pobira nad glavo. Dalo bi se!

Preverim klice, konce koncev sem dežuren, vidim Miha, pa se mu javim. Preuči situacijo in ugotovi, da imam čez pol ure vlak iz Radeč, v Dobovi pa me lahko on mimogrede pobere in dostavi domov. Ok! Začnem metat opremo skupaj in kar med pakiranjem štopam. Dejansko neka gospa ustavi, a nima časa čakat, ker pelje hčer na postajo, vendar obljubi, da me pobere, ko se bo vračala. V redu. No, pomislil sem, da bi Erzo v takem primeru vseeno nekako prisedel. 

Hitro sem spakiran in odšibam po cesti proti Radečam, vmes štopam tiste redke voznike. Po nekaj sto metrih hoje, ko sem se že sprijaznil, da vlaka čez 15min ne bom ujel, le nekdo ustavi in me je pripravljen zategnit na štacjon. Med klepetom mu povem zgodbo o dobrih ljudeh te doline, o deklicah s pivom (29.8.2015), nakar tudi on izvleče rosni sikspek in mena postaji pet minut pred vlakom odloži z rosnimi rogovi v rokah. Krasno. Med potjo Miha sporoči spremembo načrta; dol grem v Brežicah, zapeljem njega in Mihca v športno dvorano in po koncertu, kjer nastopata njegova žena in hči, ju poberem, da gresta naprej na koncert v Kapele, vmes pa me oddata v Selah. Tako se je tudi izšlo. Po kapelskem koncertu naj bi šla v Kozje še po moj avto, ki ga je kolega že prej spustil, saj se je uspel lepo pobrat s podna in pristat nazaj na start. Doma si ravno začnem pripravljat kosilo, ko se načrt spret spremeni; greva kar zdaj v Kozje, saj je koncert malce kasneje. Čez nekaj minut se z Izo vred odpeljeva v Kozje, poželiva pa si belgijskega piva v Podsredi. Tam je oštir ravno zaprl, pa podaljšava proti Bizeljskem, kjer si privoščiva točeno v bajkerski krčmi pred Bizeljskim. Odiseada se konča že po prvi rundi, saj kolega zdaj res mora na koncert, da ujame vsaj še zadnje komade. Sam bi tudi naj šel na koncert, a se Manji le zahvalim za vabilo, kajti ne znese mi v vsem tem džumbusu. Testenine pojem menda ob desetih zvečer. Kar intenziven dan.

Kasneje se izkaže, da zadnji del slikic manjka, naknadno pa jih najdem pod drugim datumom. Ah, ta kamera...