Orešje, 29.6.2023 (čet), Trije starti in trije gradovi

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2557775/

Kmalu po ponedeljkovem letkanju redni opazovalci vremenskih napovedi zaznajo priložnost tudi za četrtek, ko se vreme po dežju spet sestavi. Doma je malce nerodno, ker se je Irena v torek iz Ljubljane vrnila s kolegico, ne pa s starim golfom, kajti pežojčka je pustila fantoma, da gresta čez vikend na nek festival na Krk. Skratka doma sva z enim avtom. 

Kondorji se odpravljajo na Lisco, Gabi tandemirat, meni pa se dan zdi potencial tudi za Orešje. Miha ne utegne. Napovedan je dober gradient, pri nas rahel jug. Na Irenino žalost grem na šiht z avtom, da se lahko nekaj čez pol eno hitro spravim domov, po opremo, pa naprej na Orešje.

Na startu čudno vleče; malo gor, malo pa opleta na vse konce. Hm, ampak ok, take razmere se navadno obnesejo. Na nebu bazice. Gor prisopiha ena pohodnica, ki si vzame čas za počitek na naši klopci in za ogled odleta. Pove, da pozna Bernardo Tominc in potipa, če imam morda fitnes. He, he, nisem Wosa, ne. 

Počakam na (zelo švohen) interval, ko se klobasa obrne gor in se lepo skobalim v zrak. Uro zatem, ko sem se odštempljal v službi, vario zapiska. Zrak zagrabi, takoj sem nad kucljem. Morda pa bo, si mislim.

Orešje ostane zvesto samo sebi in otvoritve ne da kar tako. Silovec (antena) dela, ampak le za skok proti Straži (nad gradom). Tam nekaj ropota, da se le uspem zvrtet na 1,3k. Ok. To je torej današnja otvoritev. Kar zadovoljen, da nisem spet ure zaklenjen v peskovnik. Kaj pa zdaj?  Glede na logistiko (edini hišni avto je startu, kolegov ni v bližini, prepuščen sam sebi z odgovornostjo za avto) je grobi načrt nekam odletet in se vrnit nazaj v peš doseg avtomobila. Idealno je seveda pristat nazaj, ampak zdaj še nismo tam. Temu je prilagojena ciljna smer - Bohor, Lisca, morda Kum? In zdaj na 1,3k nad Kunšperško goro niham med Špičkom spredaj in Trepčami zadaj. Špiček je na privetrni strani, a je treba še prit tja, porinit v veter. Ravnina zadaj pa je v zavetrju Špička, je pa zlahka dosegljiva z vetrom in na direktni poti za Bohor. Ocenim, da je več možnosti zadaj in grem tja. Konec koncev sem zadnje nekajkrat že tipal to ravnino in se prepričal, da zna delat.

In res, pri Svetih gorah nekaj brbota, da zanesen z JV v vrtenju obdržim višino in se celo nekaj malega poberem. Ciljam Veternik. Vmes se lepo poberem skoraj do baze na 1,6k, zanesen z JZ. Opla! No, bo pa povratek lažji, si mislim in odskakljam do vetrne harfe. Višina se topi, napredujem počasi. Jasno postaja, da danes ne bo Kuma, ne Kozjeka, najbrž tudi Lisce ne. Glede na to, da sem že na Bohorju, si postavim obratno točko na Skalici. Bohor pa ja ne bi smel biti prevelik problem. Režim se tej misli, saj imam na fb še vedno testno stran, ki sem jo v času stvaritve poimenoval po takratni veliki želji - Preleteti Bohor.

Kotlina za Veternikom ni bila pričakovano radodarna, vendar dovolj za skokec do Resnika, ki pa da. Recimo raje, ponavadi da. Tokrat pa ne. Sumim, da čez Senovo vlečejo rahlo jugozahodne sape in sem tu, vzhodno od Ravnega loga lepo v zavetrju. Opustim obračanje jalovih piskov in preostanek višine položim na stavnico, da pridem okoli Jošta na JZ breg, kjer naj bi le ruknilo.  Veliko vere dam v upanje, da me ne spusti, saj so tam varni pristanki bolj teoretična, kot operativna možnost. 

Okoliščine se poklopijo in tik nad krošnjami se le privlečem okoli Jošta, a tam "na opšte iznenadženje" nič ne dela. Morda bi kaj našel, a nizek v tisti luknji nisem imel volje še enkrat preizkušat sreče. Enega kvizkota sem danes že pokuril. Oklepam se še (spet) teoretične možnosti, da poberem Švarč, ki ga priklopim že lepo pod startom. Res nekaj piskne in baloniram nad dolino ter razmišljam, če je kapelica sploh v doletu, ali bom moral pristajat čisto v dolini. Po drugi strani se spomnim pilotov, ki so se nizko brezsramno naslonili na Švarč, pobrali in odfrčali naprej, medtem ko sem jih scurjen lahko le opazoval. Prosim Švarčeka, naj se me usmili, sam pa sklenem, da če preživim, se tu obrnem nazaj proti Orešju.   

Medtem se na balončkih le spajsam skoraj do višine starta, da se lahko naslonim na breg. Tam res nekaj dela. Vidim, da novi gospodar gornje hiše še kampira, čeprav ga ni trenutno ni tam. Nad grebenom lahko končno sproščeno zavrtim, hvaležen za vsak meter višine, ki me spravlja bližje avtu. Steber kar traja, uživam v vrtenju in razgledih. Nad Senovim opazim padalo, ki hitro leti proti vzhodu. O, še en je tu! Zdi se mi nizek in da gre v pristajanje na Čretah, a mojster zavrti in se začne pobirat. Sam sem že lepo na dnevno carskih 1,6k, kjer zmanjka stebra, pa grem še do souživača, ki je že nenavadno blizu. Njegov, z Z zanesen steber vrtim malo nad njim. Nekaj čez 1,6k je konec in greva vsak po svoje, on z vetrom v rit proti Sotli, jaz pa delno v veter, proti Podsreškem gradu v upanju na preskok Orlice in tam po južnih obronkih nazaj proti avtu.

Vmes pobiram vse, kar piska ter varno prikruzam čez grad do grebena, kjer je Pišečki grad že doletu. Juhej, čez sem! A dan je radodaren, greben tudi in predvidevanja se udejanjijo v lepem, z zahodnikom zanesenem stebričku v zdaj že brezoblačno modrino spet na dnevno višino. Domači peskovnik je tako v odletu, ampak meni se še leti in še razteguje pot. Usmerim se na Graščinski vrh (antena nad Bizeljskim). Tam sem še dovolj visoko za priklop nazaj na start, vleče pa me še naprej. Dan mi podari še eno dviganje na 1,4k, da se lahko mirno odpeljem čez Klanjec, preizkusit termičnost Zagorskih kucljev. Ti ne dajo, tako da se grem klasično tekmo živcev, kako daleč lahko gre proti Tuheljskim toplicam, pa da se potem še vrnem. 

Obrnem malce prej, kot sem si želel in še to se izkaže za triki. Nazaj grede v veter pošteno zacurim, da v skrbeh že iščem zaplate trave med drevjem in vinogradi. Po novi paradigmi se manj ukvarjam s pristanki in več s pajsanjem na balončkih, kar me nizko nad vinogradi nekako le spravi na južno stran Japice, od koder so že dosegljivi travniki ob Sotli. Ta mala zmaga se nadgradi s stebričkom, ki me vrže nad greben in od tam lahko priklopim Silovec. V peskovniku še lepo drži, pa tega ne grem več izcejat, raje takoj postavim jagodo na smetano in pristanem pri avtu. Pri pristajanju me za drevesi malce strese,  meter pred dotikom pa še dvigne in prestavi na nepokošen del travnika. Ajaj. Se ne pritožujem. Odlično je!

Še predno sem uspel pomolsti padalo že zvoni telefon - Erzo. Ja, z njim sva se srečala nad Koprivnico, ni bil tako nizko kot se mi je zdelo, dejansko je bil bližje, nad Švarčem in Koprivnico in seveda višje. Vseeno v redu. Zanimivo, da je prišel s Smuka. Kakorkoli že, pristal je v Pregradi pod Kunagoro in išče prevoz. Lahko pridem ponj, recimo v Klanjec. Zmenjeno. 

Počasi pospravim in uživam na klopci v zavesti, da sem po luštnem letenju spet pri avtu in to brez štopanja vlakov in/ali hoje, lepo na izi.

Odpeljem se Klanjec, nabavim hladen 4pack in grem kolegu nasproti do Tuheljskih, saj mu povratek nekako ne gre dobro. Čakam pol pira v gostilni, ko ga le pripelje Ivek - Špagica, ki se pozna z Natalijo in Belijem. Rundo časti Erzo, to je za zapisat. Sledi reli v Dobovo, kamor ga dostavim minuto pred odhodom vlaka. 

Ok, dan se je kar dobro izšel. Sicer počasno, a dobro letenje. Premagal zadržke, da se iz peskovnika vržem nazaj in preživim. Optimistični načrti niso bili uresničeni, pa nič zato. Povratek do avta je tako osvobajajoč, da odtehta kak kilometer manj. Ob izraziti zahodni tendenci itak ne bi prav daleč prilezel, morda bi si tako okrnil možnosti za povratek. Na koncu sem bil za odločitev, da se pri Švarču obrnem, nagrajen s podaljškom do Tuheljskih toplic in pristankom pri avtu. To je vedno prijetno, še posebej pa na dan, ko si sam, brez rezervnih variant povratka. Oblezel sem tri lokalne starte (Orešje, Veternik, Švarč) in tri gradove (Bizeljsko, Podsreda, Pišece, od daleč pa lepo videl tudi Podčetrtek).

Še minusi, da ne pozabimo. Dan prej sem se igral z Oudiem in ga nastavil na pokončen zaslon, saj vidim, da so na večini kokpitov instrumenti tako postavljeni. Ni se mi obneslo. Zaslona nisem najbolje oblikoval, tako da sem komaj videl višino in hitrost, drugega pa skoraj ne. Ni bil nastavljen LiveTrack24, ne Seeyou Cloud, ne Termal Assistent, ne smer vetra, ... Vključen sem imel tudi Hr (uradni) zračni prostor, ki mi je začel tulit takoj, ko sem čel čez mejo. Kasneje si nastavim nazaj dober star, ležeč zaslon (večji fonti!) in znane nastavitve. Čez nekaj dni me še Gabi nakuri, da sem (zelo malo) zaril v takrat aktiven CTR. Ok, formalno je res, ampak jebiga.

Dobro, problema odleta z Orešja na ne big day se bom loteval tako kot pri teku; počasi podaljševat traso, ko pa bo to osvojeno, pa še pohitrit vse skupaj. Vse skupaj pa zato, da se pri tem imamo fajn. Čim dlje.

Lisca, 26.6.2023 (pon), Klubska potrditev kresovanja na Jocov rojstni dan

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2557064/

V soboto 24.6.2023 smo končno speljali klubsko kresovanje. Ekipa je lepo sfrizirala štart na Svinjski, zaledna enota pa je pripravila jedačo. Jaz pečem. Vzdušje je fajn, da obvisimo na "požarni straži" in gasimo žejo :). Konča se okoli polnoči in ker domov peljem Gabija z vso piknik kramo pridem do postelje šele okoli dveh zjutraj. Ni to več zame...

Nedelja z malce razširjenim nedeljskim kosilom zgleda letalno kičasto lepa, a se v naših koncih ne lufta prav veliko, saj je kar dosti vetra. Drago pa je itak v ribičiji. Se pa za ponedeljek obeta možnost, da nas vreme vendarle spusti v zrak. Obvestim Miha, ki je seveda za.

Drago gre zgodaj, ostali pa se dobimo ob 14:30 na Bregu. Gabi tandemira. Nas je skoraj za cel piknik.

Gor kaže kar lepo, ko pa postartamo, pa je skoraj kriza. Sam se ne spajsam niti nad greben, ampak le počasi tonem kjub občasnim balončkom. Kolegi  (Gabi s tandemom, Uroš in Drago kar naravnost s starta) gredo na Razbor, kjer nekaj dela. Seveda grem za njimi in dejansko prime že pri Čučniku. Tam se le spraskam nad višino Lisce. Drago nad menoj porine proti Metnemu vrh, Gabi gre nazaj na Lisco, Uroša zgubim. Grem za Dragotom proti Ledini, a rinjenje v veter obeta skorajšen in bridek konec, pa se kmalu obrnem in pustim odnest nazaj proti Razborju, kjer pa le malo rukne, da se odvrtim do pod baze. Dnevnih ambicij ni in glede na trenutno situacijo si zamislim en trikotniček; Čelovnnik (Kum me danes ne vleče), pa nad Dolenjsko (ok, vsaj pošteno čez Savo), pa po Ledini na Lisco ali na Metni vrh, Rudenik, pa nazaj na Breg, do avta. Nekje do Boštajna še gre, bazice švohno vlečejo, Ledina ne da, a počasi pa le rinem proti Lisci. 

V tistem zagledam tri štorklje, ki malo pod menoj lepo vrtijo nad Kompoljami in dobro pobirajo. Juhej, si rečem in zavijem k ptičjim prijateljem. Dejansko nekaj zabrbota, a ptiči začnejo mahat in se poberejo na Ledino in začnejo vrtet tam, kamor sem bil prej na poti. Proklete ptičurine!!! ;)

Povozim še nekaj balončkov in grem pristat na Breg. Pristat? 20m prezgodaj čmoknem na rit. Ah!

Tam so že Miha, Roberto in Drago, ki nas počasti s Stankotovimi piri. Stane je v Radečah in Drago mu odpelje avto. Mi trije gledamo, kako nekaj njih lepo drgne večerno Lisco. Vmes je vsa oblačnost razpadla. Robertota matra, da bi šel gor, pa pokliče Dragota, kdaj gre nazaj po avto. Ta je pa šele naročil pivo pri Flosarju, zato predlagam, da skupaj kar tam počakamo. Gremo. Sledi nekaj prijetnega druženja, potem pa se je je treba pogumno vstat od mize in domov.

Super rešen dan.

Doma me Iza pričaka na nož, tako da ni časa za malico, ampak je treba takoj na sprehod. Ko se vrneva je tudi Irena že zaključila s tečaji in bi šla na sprehod. ok. Sledi še toplo nočni sprehod od elektrarne do Točke pa nazaj.

Zdaj je pa malica res prilegla!

 

 

Švarč, 18.6.2023 (ned), brez Madžarske

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2554852/ 

Napoved je veter, junaki opustijo plane, jaz jih itak nimam. Dan bohti, Irena je še v Ljubljani, napoved kosila na Žejnem. Hm? Na Švarču zgleda užitno. Grem poskusit.

Pri stari hiški presenečenje - na "dvorišču" lepa prikola, okoli sledovi življenja, avta ni. Golfeka stisnem nekam ob rob in grem gor. Tokrat sem opremljen z vrvico, da jo uporabim za vetrno vrečo, a je ne potrebujem, ker je ena žen drogu, pa še trakec binglja na grmu ob strartu. Trava je visoka in vidni so sledovi nekega starta nedavno nazaj. Vleče lepo, nič premočno. Nebo je za Madžarsko. Bijem notranje boje, ali se naj spustim s ketne, ko bom pod bazo, ali ostat v peskovniku. 

Švarč se proslavi s svojim klasičnim pozdravom - ko sem pripet, vse crkne in prepotem mencam okoli cote. Menda ene trikrat potegnem v rahel dah gor, a se vedno nekaj zalomi, saj vetra ni, bregec je pa pregovorno položen. V x-tem poskusu le oddirjam še čez prelomnico in se skoraj po riti odpeljem v zrak. Sramežljivo zagrabi, pa spetspusti. Grem ven in iz doline se le poberem, a močno in nizko zanesen za kucelj. Menda ga pa ja bom prav zapel. Bazice so, mora delat. Listje na drevju je počesano, vse se nekaj miga, le Curec ne čuti nič in se pelje kot na mirno zimsko jutro. Poskusim še čisto zunaj - nič, razen kakega balončka. Ne znam. Jebiga.

Pristanem, spakiram in hop gor. Pri hišici najdem možaka, ki me prijazno pozdravi. Izvem, da je kupil hiško in bo postavil drugo, samoskrbna kmetija namesto stanovanja v Ljubljani. Nekoč alpinist, zdaj bi tudi letel. Zmenjeno!

Odšibam domov po Izo, pa naprej na Žejno, kjer ni nikogar. Sporočilo, kje so ključi pa selfservice. Ok.

Teoretični model, s katerim si pojasnjujem dan; dober gradient ne velja na nizkem, ko je ozračje pregreto. Takrat je spodaj zračna mlakuža z malo dinamike. Veter pomaga počakat na kako dvigalo, če ga pa kljub napovedi ni, pa ni več ničesar, kar bi te obdržalo gor. Vsekakor pa je (skoraj) vedno vredno poskusit.  

Miha je bil itak zaseden, Gabi se je pa malo pritožil nak nekomunikativnostjo. Ja, nerodno mi je, čeprav imam dobre izgovore. Se bom poboljšal.

Veternik, 17.6.2023 (sob), Za xalps presekat

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2554556/

Miha že cel teden diskretno pritiska za letenje, a je res prevetrovno. Bolje sedeti za računalnikom in spremljati x-aplerje, ki se v tem bolje znajdejo. Sobota ostane organizacijsko odprta, pa še veter se poleže. In Miha še kar vztraja.  

Irena je od petka v Lj, v soboto dopoldan sporoči, da gre s kolegico na Blegoš. Ok. Vreme kaže, da bi znalo biti letljivo, a vprašanje je, kako je s tem v naših koncih. Je nek SV, nič gotovega. Napovedan je dober gradient, ne preveč oblačnosti. V bistvu brezvezno cincanje, sej ni neke prave volje za karkoli. Vdam se Mihatovim "pritiskom". Greva na Veternik, pa da vidiva, kaj bo. Itak sva pozna zaradi mojega premelevanja, kolega pa tudi še cmari ribe. Ko pade odločitev je lažje. Hitro še postorim nekaj zadev po hiši in pripravim opremo, na koncu pa moram še prepričat Izo, da ostane sama doma, Jebiga, težko je pasje življenje. 

Nekaj čez eno se dobiva v Kozjem, pa hop gor. Na sedlu olajšano ugotoviva, da le vleče, no, pihlja od severa gor. Na drog nataknem prej pripravljen rep iz vrvic, da nam vsaj nekaj kaže, kaj diha. Špagice so očitno pretežke, saj jih sapice komajda kaj premaknejo. No, v Vipavi imajo vetromere baje iz verige, pa da na Veterniku ne bi zadostovale špage?! Miha klepeta s skupinico starejših planink, tako da sem po čudežu prvi pripravljen. 

V redu, nimamo kaj čakat in potegnem v prvem dihu navzgor.  Glede na švoh sape ni za računat, da bi se lahko naslonil na breg in grem naravnost ven, pa da vidimo. Res pipne  in Veternik mi podari otvoritev. Baze nad nami so lepe - upam, da mi bodo res prav prišla malce bolj topla oblačila. Na 2k zna zahladit.  Prvi steber se prijetno vleče. Opazujem Miha, ki jadra nad grebenom, kasneje ga zgubim iz vida. Otvoritev se zaključi nekaj pod 1,8k. Prav do baze ne znam, ampak tudi tako je odlično. Prej zamišljen načrt za primer, da dan ponudi letenje, je bilo lokalno letenje, najraje nekam proti Radečam, pa nazaj, saj imam psa na skrbi, da ne govorim o dežurstvu v službi.

Zapodim se na Bohor, ki pa do koče ne da nič. Tam sem že zaskrbljeno nizek, a se v razgibanem zaveterju le da dobro pobrat, v dodatku že čez 2k! Juhej. Všije ko sem, bolj leti gor in je treba bežat ven. Baze so danes previsoko za naše igrišče. Veselo slikarim in z eno roko lovim coto, pa se kmalu na polno posvetim letenju, saj je kar pestro. Moral bi pohodit gas, pa je preživahno. Za krono me pošteno vsuje, da vidim coto pod seboj. Komentar je bil - šit!, zbranost pa je ostala in lepo se je izšlo tudi brez pretiranega kolovratenja. Rob močnega stebra pač. Kakorkoli že, višine je bilo dovolj za na Lisco. Se mi je zdelo - a je bilo treba odvit proti grebenu, da sem se spet spajsal nad 2k. Tokrat zanesen z zahodnikom. Čudno, ampak fajn, saj bo povratek lažji.

Zdaj že gledam proti Kumu. Zasavje je že oblačno, tako da ni skušnjave po pregrehi letenja naprej, Kum je tudi pod oblačnim pokrovom, a ga sever spihuje in se vsake toliko osvetli. Grem na Čelovnik in si rečem, če se tam poberem na ene 1,6k, bo treba naprej, sicer pa se obrnem. Na Radečami pa lepo dela in kmalu sem na 1,7k. Slikam splavarjenje v Radečah, kjer so zjutraj leteli Gabi, Stanko in Roberto, pa seveda Stankotov dom, čez katerega letim. 

Interni pogoj višine je dosežen, a vseeno se znajdem v precepu, saj je Kum v temi in za nazaj bo težka. Blaznost slepega upanja me pahne čez Savo. V glavi meljem, da se mora ta kapa nad hribom z nečim polnit in ko bom prišel tja, bo naslednji cikel osvetlitve in na tem se bom pobral za povratek. No, fizika vremena je bila, zgleda, na čikpavzi; oblak se ni ne premaknil, ne vlekel vase. Ko sem obrnil, sem že vedel, da me lahko reši le še čudež. Tega pa ni bilo in v mirnem glajdu sem se privlekel do papirnice ter pristal blizu tam, kot pred leti, ko je bil deda za šoferja.

Hja, spet se je zgodba odvila po svoje, a sam sem si zakuhal. Konec koncev pa - čisto dobro je tudi tako. Vseeno pa me malo tišči, ko gledam ptiča, ki se mi pobira nad glavo. Dalo bi se!

Preverim klice, konce koncev sem dežuren, vidim Miha, pa se mu javim. Preuči situacijo in ugotovi, da imam čez pol ure vlak iz Radeč, v Dobovi pa me lahko on mimogrede pobere in dostavi domov. Ok! Začnem metat opremo skupaj in kar med pakiranjem štopam. Dejansko neka gospa ustavi, a nima časa čakat, ker pelje hčer na postajo, vendar obljubi, da me pobere, ko se bo vračala. V redu. No, pomislil sem, da bi Erzo v takem primeru vseeno nekako prisedel. 

Hitro sem spakiran in odšibam po cesti proti Radečam, vmes štopam tiste redke voznike. Po nekaj sto metrih hoje, ko sem se že sprijaznil, da vlaka čez 15min ne bom ujel, le nekdo ustavi in me je pripravljen zategnit na štacjon. Med klepetom mu povem zgodbo o dobrih ljudeh te doline, o deklicah s pivom (29.8.2015), nakar tudi on izvleče rosni sikspek in mena postaji pet minut pred vlakom odloži z rosnimi rogovi v rokah. Krasno. Med potjo Miha sporoči spremembo načrta; dol grem v Brežicah, zapeljem njega in Mihca v športno dvorano in po koncertu, kjer nastopata njegova žena in hči, ju poberem, da gresta naprej na koncert v Kapele, vmes pa me oddata v Selah. Tako se je tudi izšlo. Po kapelskem koncertu naj bi šla v Kozje še po moj avto, ki ga je kolega že prej spustil, saj se je uspel lepo pobrat s podna in pristat nazaj na start. Doma si ravno začnem pripravljat kosilo, ko se načrt spret spremeni; greva kar zdaj v Kozje, saj je koncert malce kasneje. Čez nekaj minut se z Izo vred odpeljeva v Kozje, poželiva pa si belgijskega piva v Podsredi. Tam je oštir ravno zaprl, pa podaljšava proti Bizeljskem, kjer si privoščiva točeno v bajkerski krčmi pred Bizeljskim. Odiseada se konča že po prvi rundi, saj kolega zdaj res mora na koncert, da ujame vsaj še zadnje komade. Sam bi tudi naj šel na koncert, a se Manji le zahvalim za vabilo, kajti ne znese mi v vsem tem džumbusu. Testenine pojem menda ob desetih zvečer. Kar intenziven dan.

Kasneje se izkaže, da zadnji del slikic manjka, naknadno pa jih najdem pod drugim datumom. Ah, ta kamera...

Orešje, 4.6.2023 (ned), pred kosilom (in pred dežjem)

HF: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2552250/
prvi: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2552214/
drugi: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2552215/

Vremenski žalosti se te dni pridružuje še katastrofa v obliki armijskih igric, tako da Cerklje ne ugasne niti čez vikend. No, saj itak nimam ne volje ne načrtov za luftanje ta konec tedna. V soboto je doma nek piknik, pride Lovro, Lenarta hudič goni s ponyem na Vršič. Za nedeljo ni nekih hudih planov, le ožje družinsko kosilo. 

Kolege razganja in bi radi izkoristili tistih nekaj uric jugovzhodnika pred popoldanskimi nevihtami. Lisca mi je preveč od rok, trznem pa na Gabijevo povpraševanje po kandidatih za Švarč ob 11h. To se mi lepo pokrije z nakupom rib na Sromljah. A Gabija ne dobim več in po premisleku se odločim raje za Orešje. Miha žal ne more, pa grem sam. Bo že.

Travnik na startu je lepo pokošen, na voljo je ogromno prostora za odletet in za pristat nazaj gor. Razmere so kar v redu, nebo je še čisto s kumuluski, vleče švoh, a pretežno gor, armije ni videti ne slišati. Vsekakor je za poskusit. 

Po dolgem razpletanju štrikov pripet čakam, da povleče gor, a pri tleh res slabo diha, tako da se nekaj poskusov izjalovi. Ob prvi priliki posilim poteg, a se krilo dvigne s kravato, ki je pa v tisti revščini od sape ne morem spumpat in prekinem. Vroče mi je in že godrnjam sebi v brado. Naslednji interval potegnem, tokrat pošteno zagrabi, da se med guncanjem le še po prstih odrinem v zrak. Ampak jeba! Letim naravnost v drevesa na desni. Ok, morda vleče vzhodnik, tako hudo pa spet ne! Ves trd se komaj splazim tik nad krošnjami in se skušam naslonit na breg, a nekako ne gre. wtf!? Končno uspem dobro pogledat coto, ki jo krasi lepa kravata na desnem vuhu. Ajme, ajme, to je torej to! Poskusim se obdržat v zraku in spumpat kravato. Ne gre, pa ne gre in grem reševat rit na najbližjo ne nakoličeno fliko zemlje.

Pa nismo se se za to borili! Sledi hitrostno pakiranje, pa hop nazaj na start. Tam zdaj malce lepše vleče, se pa tudi že počasi oblači od zahoda. Ocenim, da bo za 15 min jadranja, pa pristanek nazaj in dan bo rešen.

Tokrat sem pri odletu bolj pozoren in se lepo skobalim v zrak, ki lepo zagrabi. Je luštno, visoko ne gre, malce pa le drži, da se lahko pasem okoli. Stemni se, ko sem sredi doline in le še odcurim dol. Nič od pristanka nazaj, sledi še en pohodek nazaj gor.

Vmes pregovarjanja koliko rib kupit, na koncu pa se izkaže, da je ribogojnica danes zaprta. Ni nam hudega, hrane je še od včeraj dovolj. Ko zavijem na domače dvorišče, padejo prve kaplje. Tudi časovno se je kar dobro izteklo.

Kar posrečen mini športni dan