http://xcglobe.com/flights#show-flight/2543612/
3D Kondorji
Vreme je pravo aprilsko, tako da sem v precepu ali sploh s piciklom v službo, saj nikoli ne vem, kdaj me bo opralo. Tako prestanem aprilske rojstne dni brez žrtev bogovom letenja. Veter in/ali dež odplakneta skušnjave.
Jocovo obletnico prekrije debela oblačnost. Le Drago prileti na pohod, kasneje s pohoda v dolino odletita Matic in Roberto, ostali pa se le sprehodimo. Z Izo pod večer še obiščeva Ireno. Za vikend potem pa se že kar tradicionalno še vreme sestavi. V prehodu s severnih v zahodne vetrove sobota obeta letalni dan z dobrim gradientom, rahlo oblačnostjo in zmernimi južnimi vetrovi. Zadiši mi kak pobeg z Orešja na sever, kolegi se odpravljajo na Lisco, Mitja nekaj omenja Slivnico. Petek popoldan in večer preživimo v prijetnem družinsko prijateljskem druženju (M&M), tako da šele krepko čez polnoč preberem nekaj o prevozu in še enem prostem mestu. Prijavim se in zaspim kot klada. Čez nekaj trenutkov (se mi zdi) me zbudi telefon, na drugi strani pa Drago, ki me prijazno opomni, da najbrž ne vem, da gremo z vlakom, ki iz Dobove odrine ob sedmih, torej čez dobre pol ure. Kratka se mi je zdela ta noč. Ne bi rekel, da sem prav naspan in spočit. Vseeno se na hitro spakiram in grem lovit vlak. Ugotovim, da Oudie ni ravno napolnjen, pa vzamem s seboj še baterijo in kable. Tudi gotovine nimam (klasika...), zato karto kupim na postaji, a v naglici ne najdem karte za popust, pa plačam polno in stečem za vlakom, ki že spelje, pa me potem le počaka, da se vkrcam. Uf, za mišjo dlako! V Brežicah se mi pridruži Mitja, v ZM pa še Drago. Končno izvem plan: do Logatca z vlakom, od tam pa nas Tomo zapelje na Slivnico, Mojca gre z nami in po sprehodu gor reši avto. In tako je potem tudi bilo. Vmes debatiramo še o alternativnih možnostih in Orešje bi res bilo primerno. Erzo gre na Strahinjščico. Ampak jebigasad, Na Slivnici še nisem bil, ni slaba možnost, vse je že dogovorjeno in ostanemo pri prvotnem načrtu. Do Cerknice že pridem malo k sebi. Smo zgodnji, vendar so eni že v zraku. Rahla panika nas hitro požene gor.
Start je ob 11h že kar obljuden, tazagnani pa so že visoko pod bazo. Kakorkoli hitro se pripravljam, sem še vedno zadnji Kondor. Tomo pred mano odleti z vozlom v špagah, kar Mojca opazi in oba se dereva z njim, pomaga pa nič, on je že v zraku in začne vrtet. Odletim mirno z Mojčinim 'vse je ok' za seboj. Tomota ujamem in mu od blizu povem za vozel. Sam se posvetim pobiranju, kolega pa malo kasneje vidim pristat na zahodnem grebenu hiba. Ok, rešil bo vozel, ženka pa ga bo že spravila nazaj na start. Druga dva sta seveda že pobrala in jo potegnila nad Bloško planoto.
Zrak dela in lepo se spravim na 1,8k, več pa ne znam in vržem se nazaj. Nad Blokami so lepe mastne baze, ki pa mečejo senco, tako da me zaskrbi. Dobro, da jih je kar nekaj v zraku pred menoj in imam neko predstavo, kaj se dogaja. V glavnem so vsi višje od mene, poden pa je visok. Obračam vsak balonček vse dokler se ne dotaknem baze.
Letim sam, vidim pa kolege (daleč) okoli, kar mi kar odgovarja. Nebo je posuto z bazami, po katerih se ravnam. Za razliko od Mitje, ki si je zadal za cilj prečit Savo, se s tem ne obremenjujem. Delam na tem da, ostanem v zraku in se od baze do baze pomikam proti vzhodu, ter se pri tem veselim vsakega skoka naprej. Čez Bloško planoto, čez Krko, AC je v doletu, čeprav se tam baze sušijo. Logistika povratka je vse lažja. Pred Trebnjim se po naključju srečamo z Mitjo in Dragom. Malo sem presenečen, kajti jaz grem u izi, ona dva pa sta bolj poskočne narave in tudi prej sta jo potegnila naprej. Ampak tako je to.
Stari orel je malce višji in takoj pobere, Mitja se spajsa izpod mene in navije nadme, sam pa se v družbi zmedem in ne morem splezat ven, čeprav tam očitno dela. Najprej Drago, malo za njim pa še Mitja odletita proti Trebnjem. Ko spet ostanem sam, se le zberem in grem nizek naprej. Nagrada sledi, kmalu sem pod bazo, igra se nadaljuje. Ko sem nekje pri Mirni, Tomo poizveduje po nas. Mitja je nad Bregom - cilj čez Savo je dosežen, Dragota ne razumem, je pa še v zraku, Tomo je prečil AC.
V lovu za dviganji pod bazami grem kar čez Mirnsko dolino, ki ne da in pri Mokronogu že gledam za varnimi pristanki, ko me le vzame gor. Danes je precej negotovo ocenjevati od kod vleče, saj je en steber zanesen s severom, naslednji pa z jugom. Pri tleh je to še poudarjeno, saj se dim v eni dolini vleče v nasprotno smer kot dim v sosednji dolini. Zdaj pa vedi, kje bo potegnilo gor. No, imel sem srečo in kar hitro sem bil nad 2k na robu oblaka. Ju-hej! Sevnica zgleda v doletu, obeta se mi še prečenje Save. Vendar baza ni sama, dan je še živ. Kumulustrada se vije nad posavskim hribovjem proti Krškem. Med gasiranjem pod bazo se začnejo kuhat načrti za naprej. Zjutraj je Wosa napovedoval piknik v Pohanci, pa bi bilo lepo uletet tja. Ali pa po Orlici podaljšat na Orešje, ki naj bi danes tudi bilo aktivno. Ali pa priletet domov? Letenje po robu kumustrade se ne obnese, nič ne zagrabi, pa zavijem levo, čez Savo (he he) nad osončen svet.
Sremič ne zgleda dosegljiv, saj piha nekje od tam. Ko že izbiram pristanke med Brestanico in Senovim le nekaj zagrabi. Prosim zrakec za popoldansko vnebovzetje, ni treba do baze, pristanem celo na kilavih 1,5k, a da le toliko, da lahko podaljšam proti Armesu, kjer pa spet nekaj kresne nekaj šibkega. Povrtavam in počasi me nosi proti Bohorju. Krožim nad dovškim britofom, kjer sem se predvčerajšnjim oglasil pri Jocu, krožim naprej nad Radejevim posestvom. Zahvalim se pokojnemu prijatelju za današnje darilo. Na 1,1k sem nazaj v igri. V domačem peskovniku kar gre in jasno je, da na vzhod, proti želenim ciljem v veter ne bo šlo. Klinc, pa podaljšaj z vetrom v rit, kolikor bo pač šlo.
Veternik še obratuje in mi da višine do Podčetrtka. Ko Oudie pokaže 101km od vzleta, se ne trudim več podaljševat, ampak preklopim na povratek. Fajn bi bilo it še čez Sotlo na Hrvaško, da pošteno zašpičim dan, pa obrnem čez rečico spodaj in nazaj v veter komaj do ceste, kaj šele do želene gostilne. Po petih urah in pol sem na tleh. Vesel, utrujen.
Počasi se pospravljam, nekaj voznikov mi potrobi in pomaha. Javim se domov in kolegom, ter se odpravim peš proti Podčetrtku, da bi tam začel štopat na izvozu za Brežice. Hodim, ekstenzivno štopam, v gostem prometu računam na večjo statistično verjetnost, da bom komu zanimiv za pobrat. Klepetam z Mitjo, dopisujem si z Ireno, ki sprašuje, če pride pome. Odgovorim, da bom poskusil s štopom. V tistem trenutku pripelje s smeri Podčetrtka avto, upočasni, ven pa se en mladenič dere, naj ga počakam, da obrne in pride pome. Kaj?! Zdi se mi, da je to Robi Petan, ampak...?! Ireni ravno uspem dopisat, da sem dobil štop, ko se Robi, res je bil on, pripelje nazaj in ustavi s štirimi žmigavci, da skočim v avto. Ha, dober hec! :))
17:14 - Pristanek
17:52 - Spakiran
18:06 - Dobil prevoz
18:45 - Doma
Razplet dneva je kar zanimiv. Slivnico je kronal Mega s 124,4 (Žetale), čez 100 še Igor (Celje) in jaz, ampak kolega je vmes zaril v rdečo. Ekipa - Drago do Brestanice, pristanek pri Pijavškem, sem moral letet čez njega, ko je pospravljal. Mitja priklopi Čelovnik, zakroži pod Lisco in pristane na Bregu; pravi da mu je bilo slabo. Tomo nas v drugo skoraj polovi, obrne Čelovnik in pristanek v Radečah. Gabi je bil vabljen na letenje z jadrilico, pa se je tam pošteno naletel. Tahudi piloti so se s Slivnice hitro zagnali in kmalu pristali.
Ostali Kondorji so se lepo naleteli na Lisci, Miha pa je novega Mentorja v Janezovi družbi krstil na Orešju .
Sam nisem preskočil treh rek, saj pri Podčetrtku nisem prečil Sotle, temveč Mestinjščico poleg, še na slo strani - tam je Sotla še manjši potok. Ah, padla mi je zbranost. Lepo pa je bilo.
Srečanje s športnim letalom nad Dolenjsko
Ptič pride v moj steber (nekje za Trebnjem)
Vrtenje v levo - boli vrat (01:42)
Vrtenje v desno - boli roka (01:12)
Livetrack24 spet ne deluje. Ne vem zakaj. Aha, zbudil se je nekje nad Bohorjem.
Plitvo dihanje - osredotočenost in napetost pred curažo. Nekajkrat se zavestno opomnim, da zadiham s polnimi pljuči. Tudi sicer je treba bit pozoren na dihanje.
Pozabil kamero, pa sem slikal s telefonom, kar je precej nerodno. Po Mokronogu se mi telefon, ki ga privezanega odlagam v zic, zaplete v gurtne sedeža in ga v zraku ne morem več izvlečt, tako da manjkajo posnetki Jocove krajine in potem čudoviti pogledi na poznopopoldansko Kozjansko. Že načrtujem torbico - žepek za hitro odlaganje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar