Orešje, 20.2.2023 (pon), dela tudi na zahodnik

 http://xcglobe.com/sites#show-flight/2533271/

Pretekli dnevi so bili zaznamovani predvsem z dedovo kapjo. V petek zjutraj ga je udarilo, bolnica, čez vikend se izboljšuje, danes že pošilja selfije. Bo, bo.

Sicer pa je bilo vetrovno ko strela, Mitja pravi da je videl surferje na jezeru, tudi sam bi šel, če bi bilo vse ok, pa tudi zimskih oblačil nimam. Ves čas je napovedan zahodnik, Uroš napada novodkrito Ledino, sam malo pogledujem Švarč, a ni neke prave volje. Gabi gre. Danes nas presije sonce, piha ne preveč in pogledam na avp. Noro, lep JV! Napoved? Z pa nekaj gradienta. Miha ne more, pa itak sva ob dveh že prepozna. Malo kasneje kolega lahko gre, ampak sva pozna, jaz pa s piciklom na šihtu. Klinc gleda, greva poskusit. Tour de Čatež-Sela, po opremo in gas naprej. Medtem se navleče oblačnost, ki ubije sonce in JV na Orešju. Ko nekaj čez četrto prinoriva gor, klobasa le žalostno opleta na vse strani. Ni magije. Na glas pomislim, da je morda bolje, da se kar obrneva in greva po opravkih. Vseeno malo počakava in klobasa se res tu pa tam sramežljivo obrne gor. Ajd, pa greva vsaj odstartat pa pristat, za trening.

Potegnem v rahlo sapico in odskaljam dol, vmes (spet) izgubim zanko od vreče, zrak zagrabi (o, fajn!), spravim se v zic (tokrat). Ok! Miha kmalu sledi. Sledi paskorja tričetret urce pajsanja na ...? Nad grebenom zahodnik,  spodaj nek jug. Čudno, zanimivo in fajn!

Na koncu, ob sončnem zahodu sva oba zadovoljna z izkupičkom pozne ure. Doma ponoči, pa z Izo na piciklistični sprehod in dan je zaščpičen.

Deda se bo zmazal, prihaja marec, vse bo dobro.

Orešje, 13.2.2023 (pon), Treba je poskusit

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2531669/

"Napoved je rekla ne, postaja je rekla ja, pa sva šla pogledat, kaj je to pomeni."

Sonce vedno bolj sije, severnik se umika južnim sapam, mraz popušča. Za letenje bo bilo bolje čez vikend, ko je bilo še nekaj hladnega severa, pa bi Veternik lahko kaj dal. Morda. Na Kopitniku ni bilo (skoraj) nič, na Dobrovljah pa so leteli. Za ta teden je napoved sončna, a brez vetra, predvsem pa brez gradienta. Drago pa Uroš se vseeno odpravita na Lisco, saj da vleče JV. Preverim Orešje in tam je isto. Hm?! Napoved je, da bo do jurja še nek gradientek, potem pa ista temperatura do 2,5k. Skratka nič. A vseeno, do jurja bi se dalo leteti, smo že. Potipam Miha in on je takoj za. Zaključevanje v službi, picikel domov, Iza ven, sporočilo Ireni, 14.00 pristanek, deset minut kasneje na startu. 

Klobasa ne kaže to kot postaja. Ni 3-4,5 JV. Klobasa leno opleta na vse konce in kraje, občasno se lepo postavi v J. Optimistično sklenem, da bo to termika v sicer mirnem ozračju. Med pripravami se nič ne izboljša. Potegnem v en tak intervalček, gre, med poskakovanjem pod breg izgubim zanko vreče na nogi in ne morem zlest v žakelj. Zunaj nekaj brca, a se ukvarjam z vrečo. Ko sem končno not, sem že globoko pod startom in prdci so še bolj švohni, tako da sledi le še reševanje na pristanek. Ajebigasad.

Miha mi kmalu sledi, posnamem ga. AVP še vedno lepo kaže, na Lisci Drago navija na 1,3k. Odločen sem it še enkrat, če je dejansko tako, kot kaže postaja. Na poti gor se pri Jožici oskrbiva (za vsak slučaj, če bo ista žalost kot prej), gor pa kolega potegne kakih 20m dlje, kot sem prej uspel prilezt s pežojčkom. Klobasa ne kaže nič drugače kot prej, zadaj pa že veva, kaj to pomeni in mirne duše odprava piskni.

Pogruntava, da bi bilo treba postajo prestavit na vrh hriba, pa opraviva ogled terena in oblikujeva okvirni načrt selitve. Ta kucelj je kar prijeten prostor za pomodrovat ob pivu. 

Doma kar zgodaj, na hitro naredim kosilo, Irena dela, med pavzo pojeva, potem z Izo v štacuno, pa v večer.

    

Planina, 4.2.2023 (sob), Prva turna smuka

Lenart mi že odkar si je sestavil turnosmučarsko opremo ponuja, naj grem poskusit. Po Kranjski gori prejšnji vikend naslednja dva tedna spet uči smučanje, pa mi posodi opremo, da grem na kakšno lokalno turico. Bohor je kar obiskan. Če teden ne utegnem, v soboto pa je naredi lep, čeprav zelo vetroven dan. Priložnost. Pri nas, v dolini, je že vse kopno, a hribovje okoli je še oblito z belino. Odločim se, da grem na Bohor, a ne vem čisto dobro, kam bi šel. Najbolje bi bilo smučanje ponovno začeti na kakem smučišču, ne pa po hostah. V tistem se spomnim smučišča Planina na Gorjancih. To bo to. Poligonček za preizkus hoje in nezahteven spust. 

Irena se ne počuti dobo in ostane doma. Ker nimam predstave, kako bo, tudi Izo pustim doma na toplem. 

V iskanju terena, grem gor po poti skozi Brezovico, a se dober sneg začne šele malo pod Gradcem. Tam zaradi snega nimam kje pustit avta in grem naprej do Planine. Zdi se mi trapasto, da bi tacal le po smučišču, pa grem nazaj dol in parkiram kar na širokem ovinku ceste, blizu jase, ki po moje vodi naprej gor do vasi.

Prve priprave so kar nerodne. Težko se spravim v turne čevlje, pohodne hlače ne gredo čez pancerje, na levi nogi me tišči kost na gležnju (spomini na smučarske dni!), natikanje kož, kaj oblečt, kaj vzet s seboj? Niti ni tako hladno (okoli 7°C), a močno piha. Ok, vsaj za letet ni. Med nameščanjem pancerjev uspem izpulit zanko na jeziku čevlja. Aj, neroda! Zardevam pred Lenartom.  Strah me je, da ne bom še kaj polomil. No, na koncu se le sestavim, se vpnem na smuči v pohodnem načinu in odrinem. 

Izkaže se, da gre. Odlično gre. Prav dobra zadeva za tacat po snegu. Zdi se mi, da gre v breg lažje kot po suhem. Ko le kost ne gležnju ne bi tako bolela...

Piha ko svija, želim se izognit tacanju po smučišču pa odvijem levo na nekdanje "stransko" smučišče. Zdaj je zaraščeno in se nerodno prebijam skozi obrobno grmičevje. Čeprav poln grmovja, je breg že zvožen. Na vrhu, izven zavetja drevja spet na polno udari veter. Grem še na vrh, do drevesa, vesel pofotkam lep dan in se po ovinkih vrnem na vrh smučišča. Noro piha. Komaj se oblečem, pospravljanje kož je cirkuško opravilo. Priprave na spust. Bolj kot veter me daje trema. Kakšnih 25 let nisem smučal. No, enkrat vmes sem se na Mašinžagi zapeljal z Lenartovo prostoslogovno opremo. Zdaj pa ta razrit in pomrznjen sneg.

Spust. Nekako gre. Plug, gor pa dol, pa se da tudi obrnit. Hehe, hecno. Podoživet občutek smučarskih začetnikov, ko se prvič pripeljejo do dna brez padca. Prekobalim se še mimo ceste pod vasjo, po nerodnosti odtrgam eno žico, ki jo je vse polno okoli vsake zaplate trave (trave, ko tu ni snega). Zadnji bregec lepo odpeljem še nekaj zavojev. Lažje gre po gladkem. 

Zadnji del hodim brez kož, saj gre bolj ali manj po ravnem. Opazim, da bi težko prišel do vasi spodaj, saj je travnik do tja prepreden z ograjami. Po dveh urah sem nazaj pri avtu, pol ure kasneje pa doma in dokončam pripravo kosila.

Čudovita izkušnja. To je to, kar pričakujem od smučanja. Čimprej spet!

Orešje, 2.2.2023 (čet), Skromna otvoritev februarja

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2529733/

H&F 

Dnevi se daljšajo, zrak se prebuja. Po obdobju ciklona Tomo v ponedeljek (klubsko) eksplodira na Kovku in stisne komplet kurirčka. V torek Uroš organizira že celo odpravo, a se sam nekako ne odločim, mi je prehitro zaradi šihta, napoved prevetrovna, morda v sredo. Ekipa nekaj odleti, a jih zahodnik ne spusti mimo Čavna, pokritost pa ne na Nanos. Vseeno zadovoljni. V sredo grem z avtom na šiht, kalkuliram za Orešje ali morda Švarč, pa na koncu scincam. Spet šiht (sem sam) pa po postajah preveč piha za lokalno kruzanje. Uroš in JožeK vseeno popoldan krstno odletita z Ledine. Za četrtek je napovedana že neka oblačnost, pa grem spet s piciklom na šiht. Skozi okno malo opazujem, kako je s to oblačnostjo, a je ni. Lep sončen dan. Gledam napoved - kaže da bo neka oblačnost šla čez Kozjansko, Bizeljsko naj bi bilo še zunaj. Aj, čarovnije! Navija me, na šihtu sprotno podelam, pa vabim Miha, ki ne more. Kondorji gredo na Lisco. Klinc, kaže, da bo vsaj s pravega konca vleklo, gradienta itak ni nekega, en mal pa ga je, pa grem pogledat na Orešje. 

Zaključim malce prej in odpiciliram domov. Na prvi tretjini mi glasno poči zadnja guma. En malček prekolnem usodo in se po feltni počasi odpeljem do Sel. Iza je zunaj in hoče not, ok, jo še stuširam in spustim na njen prestol. Sestavim opremo in v pežojčka, pa na Orešje. Že po poti me prešine, da danes najbrž ne bo šlo čisto do vrha, a se pomirim, da bo do platojčka pri križu že še šlo, tistih nekaj korakov pa bom že stopil. Pot od gradu gor še ni bila vožena odkar je snežilo. Gre. Gre do neke točke pod poseko, kjer je snega nekaj več in je res strmo, in ko avto res ne zmore več. Ura tiktaka, ni časa za modrovanje. Previdno obrnem (na srečo sem z malim avtom, gre to tudi na gozdni poti) in avto pustim tam. Danes zagotovo ne bo norca, ki bi rinil sem gor. Naprej lepo peš, saj ni več daleč. 

Skrbi zaradi zelo švohne sape so se razblinile, ko prikrevsam izza ovinka in zagledam klobaso, ki kaže na zdrav jug. Na travniku je sneg z zaplato kopnega, kamor razgrnem cureca. Ped pripravo vleče švohno, včasih potegne malo bolj. Hm, kaže na nekaj termike. Ptičev ni. Vmes mi posvaljka padalo in sledi razpletanje gurten z utrjevanjem potrpežljivosti Seveda vse crkne takoj, ko sem pripravljen. Povlečem v nek dah gor, a cota ne sodeluje in zvrnem se v sneg. Godrnjaje pomolzem in se spravim še višje, na novo pokošeno ravnino. V drugem poskusu gre lepo in po par korakih me vzame gor. Zrak zagrabi. Krasno!

Takoj povrtim ene 150m nad štart in se čudim dnevu. Res je termika, pa še tako pozno, gre že proti četrti! 

Grem potipat na zahod, na Kunšperško goro (zdaj vem, kako se imenuje ta kucelj - je pa težko izgovorljivo). Tam ni življenja in kar hitro obrnem nazaj - nima smisla izzivat kako hitro curažo. Do antene ne najdem nič, izgubim pa tudi ne, pa kar podaljšam na hrvaško. Tam se da malenkost popravit pa naprej na igrico, do kod gre. Izneverim se samemu sebi in obrnem pred britofom, ki je bil interni cilj. Nazaj grede je vse bolj ali manj mrtvo in osredotočim se na to, da pridem čim bližje avtu. Gor se ne morem pobrat, izberem si najvišji travnik med vinogradi, kjer lepo sedem. No, nekaj pa je le bilo. Ni švoh.

Zložim in se odpravim gor. Moram okoli nekega vinograda, ki ima vrste počez na breg (sem prestar, da bi se plazil pod žicami). Pot me vodi mimo stare hiše, kjer iz kleti pride možak z vedroma vina. Pohvali, da me je bilo lepo videt v zraku in takoj ponudi prevoz. Zahvalim se mu in grem naprej, ko ponudi še kozarec vina, kar pa ne morem zavrnit. Dobro sladko vino, šipon pa muškat. Pove nekaj o tem. Odidem obtežen z buteljko, ki mi jo podari ob slovesu. Tako je to v naših koncih.

Gor grem prvič mimo kamnoloma, a se znajdem po Mihatovih navodilih. Kmalu sem pri avtu, kjer se naprej zapodim v iskanje denarnice, ki je nisem našel ob pospravljanju na pristanku. Tudi v avtu je ni! A sem jo uspel pozabit doma, ali pa mi je kje na startu padla ven. Bemti, mrači se že, pa odšibam nazaj na start z lučjo preiskat vzletišče, saj je bolje zdaj, ko sem že tu, kot jutri. Denarnice ni. Ja, nič ne bo s štacuno na poti domov. 

Doma najdem zaspano Izo, ki se ji ne da ven, pa denarnico pod rokavicami. Uff!

Dobro rešen dan. Malce potolažen nemir.