Orešje, 20.10.2022 (čet), Jesenski darovi

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2515126/

V pričakovanju vedno krajših dni (uf, še dva meseca krajšanja), z vedno manj sonca, oprezam za trenutki, ko bi se jih še dalo odletet. Za vikend, ko bo Ljubljanski maraton in volitve, se obeta precej skisano vreme, tako da ne pride v poštev niti tako želeno planinarjenje. Ok, Lenart si je še uspel privoščit eno lepo turo.

Po dveh nedavnih popoldanskih letkih nisem potešen in malo gledam vremenske napovedi. Za sredo dobro kaže, a namesto napovedane jasnine deželo prekriva nizka oblačnost. Za četrtek je napoved enaka, le z nekaj več vetra, vendar vse v okvirih šibkih JV vetrov. V službo grem z avtom, ker je treba v KK h Gabiju pomerit novo klubsko jakno. Skozi dopoldan se oblačnost razkadi, sončna elektrarna lepo dela. Sapice plapolajo zastave in jesensko listje. Opla, to pa zna bit! Gabi kliče, naj pridem res pred drugo, ker potem gre tandemirat na Lisco, saj se ne obeta več veliko takih dni. Niti ne objavljam, le Miha povprašam, če bi bi bil za. Seveda je. Ob 14h pomerim jakno, ob 15h sva že na Orešju.

Na startu lepo vleče, pretežno gor. Lahko nam zdaj, ko imamo vetrno vrečo! Ptičev je le nekaj, ne mahajo veliko. Ma ja, za pojadrat bo! Kaže precej bolje, kot zadnje dvakrat. Ker vleče z vzhoda, odstopim Mihi desni del travnika, od kod lepo vzvratno starta in odleti. Vzame ga gor. Mene v zavetrju plete pri odletu, pa raje prekinem in ponovim na kolegovem mestu. Tu gre lepo in s curecom zareževa zrak.

Kmalu se izkaže, da je ostalo še nekaj termike in prižge se upanje za prodor na zahod. No, dobrih 0,8k ni bilo dovolj za pobeg iz peskovnika. Najbrž bom moral poskusit uporabit severne kuclje nad svetimi gorami, saj s temi višinami ne pridem čez grad na južne hribčke. Poskusim še na prednji, bizeljski kucelj, a ocenim, da ne bo šlo na južno stran, pa grem raje na hrvaško stran, kjer tudi lepo dela. Še Miha pride za menoj. Še enkrat poskusim na zahod, a ne gre, sem prenizek. Sonce že tone v koprene na zahodu. Še drži, vendar Miha že čaka na pristanku, pa grem čez dolino dol, namesto pristajat nazaj gor, kar bi danes udobno šlo. 

Oba zadovoljna z dnevom. Zahvaliva se Nataliji za vabilo na pivo, saj morava vsak na svoj konec. Gor vidiva, da dan že ugaša. Kar naj, midva sva dobila svoje.

Dobro za popoldan pozno novembrskega dne. Ko pa gledam Zagorčev let z Moravške, pa mi jemalce žal, da nisem bil na startu kašni dve uri prej. Takrat bi najbrž šlo proti Špičku...

Doma skočim v delovne cote in nadaljujem s kurjenjem obrezkov gabra. Ko se Irena z Izo vrne s sprehoda, v sodu že na polno gori. Kasneje mi žena prinese še pivo, ki odlično sede, saj današnje letenje še ni bilo potrjeno 🍺.

p.s. Vmes sem malce predelal sedež, oz. stabilizacijsko palico na desni strani sedišča, ki je med vsakim letom zlezla iz žepka (šlampasto zašito). Nova varovalka je prestala let, letvica je ostala na svojem mestu.   👍

  

Orešje, 17.10.2022 (pon), Krst nove vetrne vreče

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2514408/

Vremensko lep vikend, a za nas veliko sedenja in hranjenja, medtem ko je zunaj lepo sonce. Ajaj. V ponedeljek je lažje obiskat hrib, kot čez vikend. Povprašam, Miha je za. Eni gredo na Lisco.

Mihca pobaram za kakšne trakove, ki bi nadomestili uničeno vetrno vrečo, sam skočim k Cerjaku po kolut plastične vrvice, ki jo itak potrebujem doma, nekaj pa jo nameravam uporabit za prikaz vetra na startu. Bolje to, kot nič ali tisti ostanek na štangi. Ko na pristanku poberem kolega, me preseneti z vetrno vrečo. Pravi da se mu je doma valjala, potem ko jih je kupit več v paketu. Gor jo namestiva in takoj se prav postavi. Kaže precej lepše kot v petek. 

Miha gre prvi in lepo ga vzame gor. Tudi sam občutim, da danes drži. Kolega je lepo nad anteno, vozi se tudi bolj zunaj. Oh, to pa bo, si mislim in pokukam na vzhodno stran, ki pa je mrtva. Verjamem, da se bom pod Mihcem pobral, a nekako ne gre. Nekaj se matram, vlečem do zadnjega, pa ne znam pobrat. Sledi pristanek na travniku, kjer je v petek zlagal kolega, saj ne pridem niti do uradnega. Tokrat je Miha še v zraku in nad pristanek se pripelje z udobno višino.  Fajn.

Ugotoviva, da nova vetrna vreča dobro zaleže. Žal je Jožica že zaprta in s potrditvenim pivom ni nič.

Orešje, 14.10.2022 (pet), Skok s podaljškom na vzhodniku

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2513417/

Včeraj, v četrtek, 13.10.2022, popoldan si vzamem čas in grem z Izo na Orešje odmontirat neodzivno vremensko postajo, da jo Beli pošlje Koku na servis. Gor jo še trikrat preverim, če se morda le ne začne odzivat po resetu, a ostaja nema. Snamem jo in jo prižgano odpeljem na Bizeljsko, kjer jo pred gasilskim domom predam Andreju. Še enkrat preverim - tokrat pa se je že povezala na server in pridno sporoča stanje. Ugotoviva, da je očitno težava v sim kartici, ki na Orešju ne pride do (pravega?) omrežja. Beli bo prijavil napako na Telekom, ima pa še zamisli o neki španski sim kartici, ki naj ne bi imela težav z gostovanji. Špricer moram zavrnit, ker se mi mudi domov pripravljat gobe, da bo kosilo, ko Irena konča s predavanji. Na Lisci so nekaj lepo leteli...

V petek je vreme ok, vleče nek vzhodnik, na Orešju naj bi bil JV. Miha vabi na skok po službi. Irena je v Lj, Iza je sama doma, pa zavrnem. Po pogledu skozi okno in misli o zasedenem vikendu si premislim in oddivjam domov, pa naprej na Orešje.

Gor naju preseneti ostanek vetrne vreče, ki kaže dol. Namesto pričakovanega JV se vali nadležen SV. Sicer ni močen, ampak je. Ni kaj, odločiva se, da poskusiva odletet v kakem zatišju. Bo treba startat naprej in močno tečt. Potegnem prvi, naredim vse kot je treba in se nizko čez grmovje spodaj spravim v zrak. Za vogalom ni pomoči pričakovanega vzhodnika, pa jo kar ucvrem proti anteni. Pred grebenom me nek rotor močno dvigne in nato zloži 1/3 krila. Vseeno rinem ob bregu naprej, na vzhodni del, kjer pa nekaj piskne. To se razvleče v lepih 20 min praskanja vzhodnih sapic. Miha je medtem pristal, ni prišel niti do našega pristanka.

Sam sem imel dovolj zezkanja in se spustim do avta, kjer zadovoljen pristanem. Ko pade cota na tla, zaslišm hrup helikopterja, ki prileti nizko prav čez breg, ki sem ga še pred minuto drgnil. Začuden buljim v beštijo, ki letka nizko okoli starta in ne morem verjet. Kaj hudiča išče tam?!

Kakorkoli že, letalni dan se mi je po začetnem neprijetnem presenčenju kar lepo iztekle, Mihi žal manj, a ni bil pretirano razočaran.

Domov, pa v trgovino po sestavine za maurovo torto, pa po Ireno na štacjon, saj je avto pustila Lovru, da gre k punci v Beljak. Ah. 

p.s. Naslednji dan izvemo, da se je v petek v okolici Brežic intenzivno iskalo neko pogrešano osebo. Morda je bil helikopter zato tam. Upam tako.

Veternik, 3.10.2022 (pon), Jesenska zgodbica

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2510779/

FH: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2510808/

Konec septembra je vreme jesensko, sončna elektrarna proizvede elektrike le za hladilnik in tv. V soboto, ko Ireno, Uršo in Mojco (z Izo v prtljažniku) peljem na Tržaško letališče, se le začne jasnit, tako da popoldan v Ljubljani s fantoma in Hanah pri Walterju že kosimo zunaj. Od vremenskih napovedi sem ujel nekaj o vetru, ponedeljek pa da bi znal bit že za v zrak. Veter sem povezoval z nedeljo, ko bi se dalo malo posurfat na brežiškem morju, a se je že v soboto pod večer umiril. Nedelja je bila tako bolj domača, z Izo sva si po hišnih opravkih privoščila en tekec in zasluženo večerno lenarjenje potem. V ponedeljek sem že potlačil letenje, šel lepo s piciklom na šiht in nameraval vmes s službenim avtom domov Izo spustit iz hiše. A avta ni bilo na voljo, pa sem malo prej zaključil in odpicikliral domov. Na poti sem opazil krasno vreme zunaj, bazice in SV vetrič. Hm?!? Medtem, ko doma hranim psa, potekajo hudi notranji boji med "saj je že prepozno", "brez veze", "treba je kaj pametnega naredit" in "kak dan! vsak naslednji bo krajši, ta teden pa ne bo več časa!". Zmaga slednje in Iza ostane vidno razočarana doma, medtem ko jo jaz ucvrem na Veternik, da se enkrat vržem dol in prišvicam nazaj.

Gor je bolj malo od napovedanega vetra, a vsaj vleče s prave strani, SV. Ok, za odletet bo, obetam si pa nič, kajti pozno je, pa oktobra smo že. Hitro se spravim v zrak. Poudarek je v zelo kontroliranem odletu, nagnjen naprej. 

Ker vleče z desne, grem poskusit na vzhodni rob, nič. Grem na Kozje, kjer piskne in igra se začne. Ne gre visoko, ampak malo pa dela. Dovolj za zezkanje in lovljenje hlapov. Za cilj si si zadam priplezat nad vrh kuclja nad kamnolomom in skoraj uspe, tako da se nagradim z izletom eno muldo naprej, na dlje pa žal nisem pomislil. 

Ko se tako plazim nad vejami in z ostrimi zavoji lovim balončke, se seveda spomnim strmoglavljenja tu pred leti. Ni strahu ob spominu, je zavest zrelosti in zanesljivejšega pristopa po temeljitih premislekih, kaj se je zgodilo in kako ravnati, da se ne bo več ponovilo.

Nazaj grede ne najdem nič več in po dobre tričetrt ure pristanem. No, lepo! Za to pa se je res splačalo prit sem. 

Pospravljanje z zanimanjem opazuje čreda telet, a so na srečo na drugi strani el. pastirja. Gor grem lahkih nog, včerajšnji tek je že skoraj izvenel. Tam od hiše naprej vidim na poti prve kostanje. Nekaj jih poberem, a se ne morem ustavit, saj jih je ogromno in lepi so. Ob polnih žepih sem moral zbrati kar dosti volje, da sem se odtrgal od najdišč in nadaljeval gor. Na startu še vedno lepo piha, na uč se mi zdi, da celo bolj kot prej. Mrači se in treba je domov Izo peljat še na en nočni sprehod.

Nekoliko posiljena odločitev za letenje se je lepo iztekla v krasno letkanje, nekaj lepega kostanja in osvežilen vzpon nazaj do večernega razgleda na Kozjansko in na Bohor. Poživljajoče.