Naj bo srfarija vsaj omenjena.
Odprava na morje je spet običajno stresna; priprava prikole v zadnjih dneh, surf oprema pa je prav tako na hitro rešena. Že od pomladi se organiziram, da bi desko odpeljal na Flikko, da jo poflikajo, a na koncu mine znese. Preprosto prepotratno se mi je dvakrat peljat v Lj le zaradi ene flike na dilci. Ocenim, da sem poškodbo dobro zalil z epoxyemin bo zdržalo ta dva ali tri čofotanja v letošnjem dopustu. Jadri sem že v začetku junija oddal na popravilo v Zg, in bi morali biti gotovi konec junija, a en teden pred odhodom še ni nobenega glasu o Dustomsails. Pokličem in povedo, da je že urejeno... V torek zato po šihtu skočim v ZG (na meji ugotovim, da nimam osebne, ki je ostala pri Ireni po poskusu ogleda Izine razstave v ZG v petek, zato nazaj domov po osebno in čez 25min spet na meji) po popravljena jadra (šalabajzersko in drago), zvečer pa še priprava prikole, saj je treba pripravit čas za sredino letenje.
Prvotni načrt, da na morje odrineva v soboto, 16.7.zelo zgodaj zjutraj propade, ker ima Irena v soboto opoldne v Lj še en sestanek. Sam medtem z Izo krožim po Lj in iščem parkirišče za avto s prikolo, da lahko skočim še nekaj pojest (ne vem, zakaj zjutraj nisem z Lovrom jedel doma?!) in v trgovino po hrano za Izo. Vmes se poti proti morju seveda popolnoma zabašejo (sredi sobote na vrhuncu turistične sezone). Nekaj improvizirava z obvozi, ki pa so še počasnejši kot ac, tako da se na zabiti stari cesti za Vrhniko obrneva in poskusiva srečo na avtocesti. Tam me med plazenjem iz sosednjega avta opozorijo na nekaj nenavadnega na desnem kolesu prikole. Zahvalim se in na Lomu pregledam gume - vse zgleda ok, zato mirne duše nadaljujem in kmalu na polno letmo po odštopani avtocesti.. Kosilo pri Ražmanu. Zadnja slo bencinska na drugi strani ceste je zabita, pa jo spustim. Jebiga, par eur bo šlo. Na meji gre kar gladko skozi, v ovinkih proti Buzetu pa se mi zdi, da se prikola rahlo nenavadno oglaša. Za vsak slučaj ustavim in še enkrat pogledam kolesa na prikoli. Šok! Desna guma je čisto razcvetena. Zunanji plašč je na boku razpadel. Fak. Tako ne bo šlo do Pule. Prvi vulkanizer je nekaj sto metrov naprej. Glj no, to je tisti, ki nama je pred pred desetletji flikal gumo na prvi poti na morje, na nesrečnem spačku, ki je kasneje zagorel v Puli. Delavnica je sicer že zaprta, a je mojster tam doma in je pripravljen pogledat, kaj se da rešit. Ja, guma je fuč, nadomestne nima, nova podobna je draga. Pobrska še med starimi gumami in najde eno podobnih dimenzij. Skleneva, da bo dobra za rešti trenutno stanje in mojster premontira gumo. 100kn, oz. 15€ za olajšanje. Tako se v kamp priguncava šele pozno popoldan.
Pri Andreju in Blanki dobiva radler dobrodošlice in pa info, da bo v nedeljo pihalo. In to močno, da ne bo za moja jadra. Hm... Baldahina nisem postavljal, da ga ne bi odneslo že prvi dan, pa tudi ni se mi dalo.
Nedelja. Ponoči piha, slabo spim, zjutraj tudi lepo vleče. Ko se skobacam ven, ugotovim, da še zdaleč ni tako hudo. Za tamalo jadro bo. Zložim, hop v vodo in poskusim. Gre bolje kot lani. Uživancija na polno. Glisiranje gre, obračat itak ne znam, a vodni start rešuje zadevo. Neverjetno. Od lani, ko sem končal, do letos se je občutek popravil, ne izgubil. Leto premiselka mi je očitno dobro delo. Spust z vetrom do glisiranja in hop z zanke se mi lepo sestavlja. Tudi mentalni trening v offu se pozna v akciji.
Ponedeljek in torek. Še piha. V torek, mislim da, grem v vodo s tavelikim jadrom, a se mi v prvi furi strga zanka za trapez. Kar vleče, pa grem ven sestavit tamalo jadro, a vmes popusti, pa grem spet ven, razdret loka in prestavit zanke na tavelik rig. Drži še par fur in crkne. Škoda, da je zaradi slabe opreme šel dober dan. Kasneje se zmenim z Lenartom, da gre v LJ, v surfshop po nove zanke, ki jih že v četrtek pripelje dol.
Sledijo še recimo štirje surfaški dnevi, vse na taveliko jadro. Dol je tudi Tomo, ki pa je na višjem nivoju. Od njega se učim jibe. Za začetek vsaj teorijo. Vpijam nasvete, kako hitreje zglisirat, a jih ne znam spravit v življenje.
Medtem, ko je prve dni šlo vse gladko, me je zadnje dni že malo matralo. Po treh urah so roke težke in zbranost popušča, ko pa pridem ven me zalije utrujenost. Tudi Mojca pove, da po surfariji ni več za neke aktivnosti, mora počivat.
V četrtek, zadnji Tomotov dan, se mu z Lenartom pridruživa še na premiku barke iz marine Pomer v Polje. Na začetku je še nekaj ostankov surfaške burje, vendar ta crkne prav takrat, ko se dobro prebijemo na morje. Imamo vse; lepo burjo na začetku, ko popušča gremo na metuljčka, slednjič nas ulovi bonaca, tako da odmotoriramo proti Polju. Ko smo že blizu zaliva, se prebudi maestral, pa še malo pojadramo pred vplutjem. Ves čas krmari Lenart, jaz pomagam pri jadrih, čeprav Tomo zmore vse sam. Sidranje v nagnetenem zalivu. Plavanje na obalo. Peš v kamp, Tomo pa v Premanturo, do družine. Nasvidenje!
Po celem dnevu aktivnosti, je Iza še vedno zdolgočasena, pa ji privoščim en podvečeni sprehod po Kamenjaku. Lepo greva skupaj po cesti proti agro-turizmu, ko Iza skoči s ceste na neko polje in ne sliši več mojih klicev. Nisem prav vesel, ko jo iščem po tisti šikari. Ni je. Grem nazaj na cesto in pomislim, da bi lahko šla do ljudi v gostilno malo naprej. In res jo zagledam na cesti pred gostilno. Olajšanje in bes hkrati. Zdaj pride, da jo okregam in privežem. Na moje presenečenje se prikaže Tomo, ki telefonari. Cela gostilna se reži.
Pes pride v gostilno in se smuka med ljudmi. Tomo, ki je šel še na en pir pred spanjem na barki, jo vidi in me kliče, pa se seveda ne javim, saj sem brez vsega na sprehajanju psa. Kliče Ireno in pove, da vidi Izo in to... Vmes se pojavim še jaz. S slabo vestjo in šibkega duha sprejmem vabilo na pivo, da še kakšno rečeva v slovo. Z Izo potem ves čas na povodcu že krepko v noči prikolovrativa nazaj do prikole.
Kot se spomnim, je bila potem sobota še surfaška, v nedeljo pa sva se z Ireno itak že odpravila in morsko rezidenco prepustila Lenartu in Hanah.
V soboto, 13.8.2022 greva po prikolo. Ne mudi se nama, itak pa so ceste zabite. Dol prideva šele popoldan. Zvem, da je cel teden, do danes dopoldan, pihalo kot pri norcih. Sosed pravi, da je bolje kot na Vasilikih :), Tatjana pa je obupana in utrujena od vetra. Ko sva prispela, ni bilo ne duha ne sluha več od kakega vetra. Malce je pihljalo in to je to. Ravno prav za sproščen počitek. Game over za letos.
Ni komentarjev:
Objavite komentar