Lisca, 30.8.2022 (tor), Klubsko pred piknikom

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2504975/ - prvi pa curi

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2505070/ - drugi za tolažbo

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2504983/ - F&H&F

V jati se vrstijo se rojstni dnevi, za sredo je napovedan piknik na Orešju, ki je po navadi letljiv. Tokrat kaže v torek, bolje, pa se zmenimo za Lisco. Gabi in Wosa gresta tandemirat, pridružimo se jima še Danilo, Roberto in jaz, Drago gre pa že prej peš gor in ga še z Brega vidimo že odletet.

Na odhodu s šihta gledam ptičurine, kako navijajo - obeta se dober dan! 

Gor kaže lepo, le oblaki delajo senco. Tandemistom se mudi, in so hitro pripravljeni. Gabi potniku razlaga, kako super pogoji so. Hm, res ne zgleda slabo; zmerne južne sape, nebo v kumulusih. Tandema odletita, naslednji grem jaz. Hopla, glej ga zlomka, zunaj nekaj povrtavajo, a tonejo. Težko bo tako oddelat po štiri fure vsak. Vseeno odletim in se naslonim na breg, ki ne zagrabi, zato grem nazaj na zahodni greben, ta ne da, zato ven, nad Čučnika, da dobim nekaj zraka pod rit. Tam res zapnem nekaj švohnega, a uspem se zvrtet  še ne do višine starta, še en poskus na breg, ki je res mrtev in curnem na Cirje. Ajme! Nisem ravno vesel, a start tudi ni daleč. Vidim Danila, ki se vozi po grebenu, kasneje pa še Robertota, ki povrtava na zahodnem grebenu. Potem se potopim v hosto in hojo. Manj kot  v uri po pristanku sem spet nazaj gor, kjer se pojavita še dva metulja pa Uroš.

Kličem Gabija, če rabi, da z njegovim avtom pridem po njih, saj sklepam, da so sureli na Kompolje. Kolega pove, da se že pelje gor in me prosi, naj ga počakam, ne pove zakaj. Nisem ravno pri volji čakat, medtem ko se dan izteka, a ostanem. Gor se pripelje z Rokovim avtom, s potnikoma, brez Wose. Ta si je pri pristanku grdo izpahnil koleno in ga tašča že pelje v bolnico. Uf, to pa je jeba, ne pa ena curažica. Naročenih imata cel kup tandemov, ne kaže pa, da bi se dalo pristajat gor in jih serijsko vozit, šoferja za vožnje iz doline pa tudi ne. Prosi me za šoferja. Rad pomagam kolegu, ampak to... Dogovorimo se, da odletimo, poskusimo pristat gor, če pa ne bo šlo, pa se vrnemo z mojim avtom.

Uroš odleti, Metulja se ne moreta odločit za v zrak, sam pa se hitro spokam, tokrat pred tandemom. Zdaj greben zagrabi, vendar se ne morem odlepit. Tako nizko rinem proti Rudeniku, a se na sredi obrnem, saj res švoh drži. Komaj se privlečem nazaj na Lisco. Ne razumem, dan zgleda bohoten. No, neko povrtavanje okoli terase potraja in me odnese do baze na skoraj 1,8k. Uf, pa saj dela, le otvoritev je dolgo trajala!

Na zahodu vabi Kum, na vzhodu Bohor, vse naokrog lepe baze, jaz pa kruzam pod eno. Krasno. A spomnim se na Roka in obljubo Gabiju. Pristrižem peruti in si zadam bolj lokalni izziv, zakrožit okoli Kompolj, da je avto na Bregu vseskozi v dosegu. Potegnem proti bazi nad Dragotovo hišo, vendar nič ne zagrabi, pa se spustim proti Čelovniku. Tam po nekaj tipanja le najdem nekaj zelo švohnega, a ne gre dovolj visoko, da bi lahko izvlekel kaj več, kot povratek na Breg.

Pristanem, pregledam pogovore, kličem Uroša, pa se izkaže da je še v zraku, vidim ga, ko pobira nad Razborjem, a gre skupaj z Gabijem pristat na Kompolje. Spokam in grem po njih. Gor peljemo še eno potnico, ki prihaja k sebi po slabosti od letka.

Malo še posedimo na terasi, pade nekaj rund, nekateri se še okrepčamo s poznim kosilom. Počasi že hladi. 

No, ja, konec koncev zame niti ni bilo slabo. Skupaj dve uri letenja, nekaj hoje, (vsaj) enkrat do baze, ostalo pa po samoomejitvi. Škoda za Wosovo nesrečo.

Drago je seveda lepo odletel (Metni vrh, Kum, Breg). Ko sem prvič odletel in sva se srečala, je grdo zacurel, a se je odlično pobral na Razborju, medtem ko sem jaz šel scuret na Cirje. Stari zna.
Uroš se je vozikal med Lisco in Razbrorjem in pos koraj uri in pol pristal nazaj na Lisci. Potem je še še eno rudo in pristal v mojem avtu. 
Gabi se je nekako znašel in vmes odpeljal dve furi. Roberto in Danilo nista objavila.

V Brežicah grem na OMV tankat, tam pa srečam Tinco, ki se je ustavila kupit nekaj čtiva za njenega Rokeca, ko ga bodo še nocoj operirali, saj si je menda potrgal križne vezi. Držimo mu pesti za hitro okrevanje!

Piknik naslednji dan je odpovedan, oblaki pa so prekrili nebo. Pokličem Belija in greva končno montirat  AVP na Orešje. Napravica končno začne delat (ps: dela do 9.9., ko spet crkne, tokrat menda poteče kartica, ki jo Beli 12.9. napolni, a se postaja še vedno ne zbudi; z Mihcem sva bila takrat gor, a je butl nisem resetiral). 

Švarč, 27.8.2022 (sob), Snidenje po dolgem času

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2504393/

f&h http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2504410/

Vreme je res nestanovitno, a tu pa tam se pokaže kakšna luknja. Nakazovala se je za petek, a je Irena izrazila željo, da greva zvečer v Lj na nevemkaj. Popoldan je sicer imela pregled pri ortopedu, tako da sem jo čakal do 18h, ko Lovro pove, da ne bo sam v Selah in gre z nama. Tako tudi Ljubljana odpade in občepimo doma. Brez letenja zame. No, Drago in Uroš sta bila v zraku, a ni bilo bogvekaj. Za soboto je napoved še slabša, a glede na petkov nesporazum dobim privolitev za prime-time dneva, še pred popodlanskim verjetnim dežjem. 

Doma še malo postorim, spremljam Gaberškovo HF tekmo na Koroškem in se malce (pre)pozno odpravim na Švarč. Napovem, da se vrnem okoli treh, pol štirih. Pri nas je še kolikor toliko jasno, nad Bohorjem se že kuha, vleče nek SV - V. Morda bi bilo bolje na Orešje, a me mika izziv odleta s Švarča na vzhodnik. Na startu je tako tako. Travnik je zaraščen, letos ga ni nihče kosil, klobase ni, veter kaže le en trakec. Vleče s strani, vsake toliko potegne tudi gor. Ma, dobro bo! Pričakovanj itak ni, upam le, da bi se uspel pobrat, po možnosti s preskokom na Šedem in tam gor.

Pripravljen spet klasično čakam, da nekaj puhne gor in lahko potegnem. Nekaj malega ušesa, a ker drži, se vseeno poženem dol. Ko se odlepim, spusti, da med pumpanjem vuhov komaj zvozim mimo drevesa na bregu spodaj. Okoli vogala na levo le nekaj zagrabi in mi da upanje, da bo kaj. No, kaj več kot nekaj metrov nad greben ne gre. Balončke ne znam obrnit. Ko že zacurim, se le vržem čez na Šedem. Tudi tam nekaj sramežljivo drži, ne znam pa se odlepit. Za nazaj se prenizek, poskusim še proti Senovem in pristanem v dolini. 

V redu je. S hojo vred bo športni dan pod streho. Ko pospravljam, na jugu že grmi. V hrib lepo švicnem, želim se izognit hiši z Džonijem, a me najde en drug kuža. Večji, črn, lep, mlad, firbčen, a ne agresiven. Gazda pove, da Džonija že nekaj časa ni več. Res me dolgo ni bilo tu. Razen ene hitre pomladanske curaže nisem bil tu že skoraj eno leto. Zadnje pošteno letenje je bilo daljnega 9.5.2021

Ko se hladim pri avtu, padejo prve kaplje dežja. Odličen tajming. Kakšno uro prej bi bil še boljši. Sicer pa dežja, razen tistih nekaj kapelj,  ni bilo. Na poti domov se ustavim še v trgovini, da poleg piva za žejo nabavim še nekaj špecerije. Doma sem nekaj po polčetrti, Lovro in Irena sta pravkar pojedla, a ju dohitim do kave.

Dan rešen. 

Z zaključek peljem še Izo na piciklistični sprehod. Si je kar lepo pretegnila tačke. 

Premantura, surf, Julij 2022

Naj bo srfarija vsaj omenjena.

Odprava na morje je spet običajno stresna; priprava prikole v zadnjih dneh, surf oprema pa je prav tako na hitro rešena. Že od pomladi se organiziram, da bi desko odpeljal na Flikko, da jo poflikajo, a na koncu mine znese. Preprosto prepotratno se mi je dvakrat peljat v Lj le zaradi ene flike na dilci. Ocenim, da sem poškodbo dobro zalil z epoxyemin bo zdržalo ta dva ali tri čofotanja v letošnjem dopustu. Jadri sem že v začetku junija oddal na popravilo v Zg, in bi morali biti gotovi konec junija, a en teden pred odhodom še ni nobenega glasu o Dustomsails. Pokličem in povedo, da je že urejeno...  V torek zato po šihtu skočim v ZG (na meji ugotovim, da nimam osebne, ki je ostala pri Ireni po poskusu ogleda Izine razstave v ZG v petek, zato nazaj domov po osebno in čez 25min spet na meji) po popravljena jadra (šalabajzersko in drago), zvečer pa še priprava prikole, saj je treba pripravit čas za sredino letenje.

Prvotni načrt, da na morje odrineva v soboto, 16.7.zelo zgodaj zjutraj propade, ker ima Irena v soboto opoldne v Lj še en sestanek. Sam medtem z Izo krožim po Lj in iščem parkirišče za avto s prikolo, da lahko skočim še nekaj pojest (ne vem, zakaj zjutraj nisem z Lovrom jedel doma?!) in v trgovino po hrano za Izo. Vmes se poti proti morju seveda popolnoma zabašejo (sredi sobote na vrhuncu turistične sezone). Nekaj improvizirava z obvozi, ki pa so še počasnejši kot ac, tako da se na zabiti stari cesti za Vrhniko obrneva in poskusiva srečo na avtocesti. Tam me med plazenjem iz sosednjega avta opozorijo na nekaj nenavadnega na desnem kolesu prikole. Zahvalim se in na Lomu pregledam gume - vse zgleda ok, zato mirne duše nadaljujem in kmalu na polno letmo po odštopani avtocesti.. Kosilo pri Ražmanu. Zadnja slo bencinska na drugi strani ceste je zabita, pa jo spustim. Jebiga, par eur bo šlo. Na meji gre kar gladko skozi, v ovinkih proti Buzetu pa se mi zdi, da se prikola rahlo nenavadno oglaša. Za vsak slučaj ustavim in še enkrat pogledam kolesa na prikoli. Šok! Desna guma je čisto razcvetena. Zunanji plašč je na boku razpadel. Fak. Tako ne bo šlo do Pule. Prvi vulkanizer je nekaj sto metrov naprej. Glj no, to je tisti, ki nama je pred pred desetletji flikal gumo na prvi poti na morje, na nesrečnem spačku, ki je kasneje zagorel v Puli. Delavnica je sicer že zaprta, a je mojster tam doma in je pripravljen pogledat, kaj se da rešit. Ja, guma je fuč, nadomestne nima, nova podobna je draga. Pobrska še med starimi gumami in najde eno podobnih dimenzij. Skleneva, da bo dobra za rešti trenutno stanje in mojster premontira gumo. 100kn, oz. 15€ za olajšanje. Tako se v kamp priguncava šele pozno popoldan.

Pri Andreju in Blanki dobiva radler dobrodošlice in pa info, da bo v nedeljo pihalo. In to močno, da ne bo za moja jadra. Hm... Baldahina nisem postavljal, da ga ne bi odneslo že prvi dan, pa tudi ni se mi dalo.

Nedelja. Ponoči piha, slabo spim, zjutraj tudi lepo vleče. Ko se skobacam ven, ugotovim, da še zdaleč ni tako hudo. Za tamalo jadro bo. Zložim, hop v vodo in poskusim. Gre bolje kot lani. Uživancija na polno. Glisiranje gre, obračat itak ne znam, a vodni start rešuje zadevo. Neverjetno. Od lani, ko sem končal, do letos se je občutek popravil, ne izgubil. Leto premiselka mi je očitno dobro delo. Spust z vetrom do glisiranja in hop z zanke se mi lepo sestavlja. Tudi mentalni trening v offu se pozna v akciji.

Ponedeljek in torek. Še piha. V torek, mislim da, grem v vodo s tavelikim jadrom, a se mi v prvi furi strga zanka za trapez. Kar vleče, pa grem ven sestavit tamalo jadro, a vmes popusti, pa grem spet ven, razdret loka in prestavit zanke na tavelik rig. Drži še par fur in crkne. Škoda, da je zaradi slabe opreme šel dober dan. Kasneje se zmenim z Lenartom, da gre v LJ, v surfshop po nove zanke, ki jih že v četrtek pripelje dol.

Sledijo še recimo štirje surfaški dnevi, vse na taveliko jadro. Dol je tudi Tomo, ki pa je na višjem nivoju. Od njega se učim jibe. Za začetek vsaj teorijo. Vpijam nasvete, kako hitreje zglisirat, a jih ne znam spravit v življenje.

Medtem, ko je prve dni šlo vse gladko, me je zadnje dni že malo matralo. Po treh urah so roke težke in zbranost popušča, ko pa pridem ven me zalije utrujenost. Tudi Mojca pove, da po surfariji ni več za neke aktivnosti, mora počivat.

V četrtek, zadnji Tomotov dan, se mu z Lenartom pridruživa še na premiku barke iz marine Pomer v Polje. Na začetku je še nekaj ostankov surfaške burje, vendar ta crkne prav takrat, ko se dobro prebijemo na morje. Imamo vse; lepo burjo na začetku, ko popušča gremo na metuljčka, slednjič nas ulovi bonaca, tako da odmotoriramo proti Polju. Ko smo že blizu zaliva, se prebudi maestral, pa še malo pojadramo pred vplutjem. Ves čas krmari Lenart, jaz pomagam pri jadrih, čeprav Tomo zmore vse sam. Sidranje v nagnetenem zalivu. Plavanje na obalo. Peš v kamp, Tomo pa v Premanturo, do družine. Nasvidenje!

Po celem dnevu aktivnosti, je Iza še vedno zdolgočasena, pa ji privoščim en podvečeni sprehod po Kamenjaku. Lepo greva skupaj po cesti proti agro-turizmu, ko Iza skoči s ceste na neko polje in ne sliši več mojih klicev. Nisem prav vesel, ko jo iščem po tisti šikari. Ni je. Grem nazaj na cesto in pomislim, da bi lahko šla do ljudi v gostilno malo naprej. In res jo zagledam na cesti pred gostilno. Olajšanje in bes hkrati. Zdaj pride, da jo okregam in privežem. Na moje presenečenje se prikaže Tomo, ki telefonari. Cela gostilna se reži. 

Pes pride v gostilno in se smuka med ljudmi. Tomo, ki je šel še na en pir pred spanjem na barki, jo vidi in me kliče, pa se seveda ne javim, saj sem brez vsega na sprehajanju psa. Kliče Ireno in pove, da vidi Izo in to... Vmes se pojavim še jaz. S slabo vestjo in šibkega duha sprejmem vabilo na pivo, da še kakšno rečeva v slovo. Z Izo potem ves čas na povodcu že krepko v noči prikolovrativa nazaj do prikole.

Kot se spomnim, je bila potem sobota še surfaška, v nedeljo pa sva se z Ireno itak že odpravila in morsko rezidenco prepustila Lenartu in Hanah.

V soboto, 13.8.2022 greva po prikolo. Ne mudi se nama, itak pa so ceste zabite. Dol prideva šele popoldan. Zvem, da je cel teden, do danes dopoldan, pihalo kot pri norcih. Sosed pravi, da je bolje kot na Vasilikih :), Tatjana pa je obupana in utrujena od vetra. Ko sva prispela, ni bilo ne duha ne sluha več od kakega vetra. Malce je pihljalo in to je to. Ravno prav za sproščen počitek. Game over za letos.

 

Veternik, 11.8.2022 (čet), Z vetrom proti morju

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2501301/

Prolog

Čudno je to letošnje letalno poletje. Julij ponudi kak dan, a se udeležim le enega poštenega, ki ga pa zajebem in izgubim rekord Veternika. Gabi in Wosa sta pošteno odletela, sam pa sem zajebal. Ko grem na morje, se razmere popravijo. Dol surfamo, doma letijo. Ajebigasad, vse naenkrat ne gre. Po povratku sledi čiščenje zaostankov v službi, pa v sredo ne morem na čiščenje Lisce, kjer se dogovorijo za Belo peč naslednji dan. Fantje se s carskimi preleti potešijo, jaz pa računam na Paralisco. A vreme ni na moji strani. V petek greva še v Lj na Gitino fešto (Safari bar pri Ljubljani), takrat na Lisci še nekaj poletkajo in na veliko pofeštajo v vroči poletni noči, soboto in nedeljo pa odpihne močan sever, ki še dodobra ohladi ozračje. Gor grem šele v soboto popoldan, računajoč na večerno fešto, ki pa je za eno omizje seveda ni bilo. Kakorkoli že, enmal smo se podružili, zapili in pojedli vse bone pa še nekaj za povrh. Doma opolnoči. Sledijo precej spihani dnevi, a četrtek kaže na možnost Veternika. Sicer je vse v zelenem vetru, ampak zadnjič smo se prepričali, da se da.

Rok pingne za Veternik, jaz mu potrdim, pridruži se še Miha. S slednjim dejansko greva, Wosa mora do konca premalat svoj studio. Gabi je začuda vzdržan (kasneje pove, da je bila tavelika bolana).

Irena je v Ljubljani/Bohinju. Zvečer si vse lepo pripravim, le kamere ne najdem. Najdem jo zjutraj in jo vzamem na šiht, da jo napolnim. Z Miho sva zmenjena za ob 12:30 v Koprivnici. S šihta pravočasno, doma nahranim Izo, se preoblečem in vzamem vse pripravljeno. Ko čakam pred rampami (5 min!) se spomnim na kamero, ki je ostala v službi. Nič vesel, ampak bomo preživeli. Med prestavljanjem v Mihov avto me oblije spoznanje, da je denarnica ostala v službeni torbi. Nič vesel, saj kaj pa če po kakem čudežu le odletim? Iz Postojne do vsaj Lj bo treba nekako prit... Miha me odreši s posojilom 40€, sproščenost se povrne.

Na startu vleče SV, a zdaleč pod pričakovanjem. Bazice se delajo, vse je ok. V srcu sem miren. Želja je Postojna, a vnaprej sem pomirjen tudi s curažo v Kozje ali pa kjerkoli od Koprivnice na zahod. Najprej je treba naredit otvoritev. Oblečem se za višine.

Let

Miha je prvi pripravljen, lepo odleti, vzame ga gor. Dela. Mene nekaj ušesa, a se le skobalim v zrak. Prime.

Lepo gre gor, a le do 850m, po moje premalo za na Resnika. Grem na otvoritev na vzhodni greben. Tokrat ne scurim, poberem pa tudi ne. V nekem rodeu na okoli 700m se privrtim do Velikega kamna, kjer prvič dejansko zagrabi. Oj, (zame) nova otvoritev je uspela! Na 2k neham vrtet in se v dviganju pod bazo odpeljem naprej. Na 2,16k je odlično izhodišče za naprej. Vidim dve vzporedni kumulustradi; ena od južnih gričev Bohorja nekam proti Mokronogu, druga pa južneje, od Krškega pa po severni strani avtoceste proti Novem mestu. Ne vem točno zakaj, a odločil sem se poskusit po južni različici, ki se mi je zdela bližje in bolj z vetrom. Lepoto trenutka je treba vložit za ozimnico pa to naredim s telefonom.

Ampak ciljne baze ne zagrabijo. Pri Raki še nekaj popravim, potem pa pod oblaki v poden. Ok, vsaj par km dlje sem prišel kot zadnjič. Ko iščem pristanek, mi v uč pade ptič, ki ga kakšnih 100m pred menoj lepo jemlje gor. Ma ne, si mislim, ko bom pristal, bodo pa še grablje tu letele! Spustim še še malo v ptičevo smer in Curec trzne, Oudie se oglasi, obrnem in dela! Upam na priklop naslednjega kuclja (kjer sem se lani pobral), ampak steber dela vse do baz. Nikakor ne morem ugotovit, katera dela, navijam v modrino med meglicami. Uf, to pa je bilo reševanje s tal!

Straški hrib je že v doletu, ko povozim še en steber vse do plafona in me pri 2,2k začne Oudie opozarjat, da je treba nehat. Višine je dovolj za direktno na Žužemberk, do koder vodi pot zaznamovana z kumulusi. Prekrasni razgledi, Pleša se na obzorju že lepo vidi. Vabi kot sirena.

Pri prečkanju Krke sem že nizko, ne bo šlo v Videmsko dolino. Zadovoljen ugotavljam, da sem presegel svoj osebni rekord z Veternika. Z nagrado mi  dan spet podari lep steber, katerega zapuščam zgodaj, da ne zarinem v rdečo. Videm je v doletu in to pod oblaki. Spredaj se kaže Krim, desno od njega pa Ljubljana. Pleša spredaj dobiva že ostre obrise.

Nad Vidmom se nekaj trudim in čakam na raketo, ki je pa ni. Uročen od Pleše si izberem traso z jasami za pristajat in rinem naprej. Kdaj pa, če ne danes?! 

Niti nisem tako nizko, ampak tla se dvignejo. Do zadnjega upam na še en steber, saj je dan še aktiven. Na kuclju na koncu planote je cerkvica, ki bi lahko sprožila steber. Ker sem že blizu dreves, opazim hitrost. Kar leti. Cerkvica ne da nič, za njo pa opazim globoko, z gosto hosto poraščeno sotesko med skalnatimi stenami. Uf, tu se pa ni nizko za hecat. Ja, ni kaj, treba je priznat, da je zgodbe konec. Preklopim na preživetveni način, se obrnem v veter in razmišljam, kako se cel spravit na tla; z ušesi v tistem r'n'r? Ali z gasom?  Ali se lahko celo naslonim na breg? Med premetavanjem  se le nekako spravim dol in mehko sestopim. Kar zadovoljen. Ko se let konča še v visokem dnevu, je vedno prisoten kanček grenkobe, saj bi še moralo iti, jaz pa na tleh. A bil sem cel in zdrav in lep letek je bil za menoj, zato je veselje prevladalo. 

Povratek

Med guncanjem na pristanek slišim spodaj trobljenje avtomobila, kar vzamem za znak, da sem opažen in lahko upam na vožnjo v civilizacijo. Po pristanku vidim pri naselju dva, ki okopavata zemljo, a avta ni poleg. Ko pospravim, se odpravim nazaj v vas. Na poti si ogledam še nek mini amfiteater, gledališče v naravi. Zanimivo. Zgleda obljudeno. 

Pred vasjo opazim prižgan avto, obrnjen proti dolini. Stečem proti njemu, prepričan, da čaka mene. A avto počasi spelje in se mi pred nosom odpelje. Prav počasi, a vseeno hitreje, kot lahko tečem otovorjen z nahrbtnikom. Počutim se kot cankarjeva Francka na klancu. Ja, gre on po svoje. 

Kmetovalca na njivi mi le potrdita smer civilizacije, s prevozom pa ni nič. Tudi prav, si mislim in odmaširam peš. Lenart se ponudi, da pride pome na Ig. Ok, ampak prej velja poskusit s samorešitvijo. Cilj je Ljubljana pred večerom, ko se Irena vrne iz Bohinja. Tako pripešačim do glavne ceste, kjer ustavim gospo v prvem avtu, ki pride mimo in povprašam, kje sem in kam naj grem, da pridem do prevoza v Lj. Gospa si vzame čas ter preuči vozni red avtobusov. Ugotovi, da imam čez 15 min bus ene 2-3km naprej po cesti v hrib, mi zaželi srečo in se odpelje. Vzamem pod pod noge in štopam. Tu je vsaj nekaj prometa. Po manj kot km mi ustavi negotova ženska, ki išče Kurešček, kamor gre na mašo. Prepričam jo, da nisem nevaren in se zbašem v avto. Na bus postaji se hvaležen poslovim od dobrotnice. Časa imam ravno še da si preoblečem prešvicano majico, ko se gospa pripelje nazaj, ker je našla bus postajo malo naprej. Bus pa se je že bližal. Ne razlagam ji, da sem že na postaji, ampak grem še en kos poti z njo, do naslednje postaje, kjer komaj še ustavim bus, ki je peljal za nama. Zelo lepo od nje; ker je mislila, da me ni odložila na bus postaji, se je vrnila pome, da me reši.

Na busu šofer ne komplicira, ker nimam urbane, dvajsetaka pa se mu tudi ne menja in me časti vožnjo. Izvem, da gre do Iga, kjer gre naprej mestni bus. Krasno. Pouči me še, kako s telefonom plačam vožnjo.

Na Igu prestopim na mestni bus, a mi plačilo s telefonom nikakor ne uspe. Tudi ta voznik se ne razburja preveč, če ne gre, pač ne gre pravi, nekaj popipka po zaslonu ter se zatopi v vožnjo. Tako se znajdem v centru. Lenart predlaga, da do njega pridem kar s bicikljom, ki je bilizu, pri Nami.

Žeja uspeha me premaga, zato zavijem na vrt PEN kluba na zasluženo pivo. Uh, kako se prileže! Po osvežitvi me Lenart vodi, kako do kolesa. Tam mi pomaga še neka prijazna starejša gospa, ki opazi mojo nerodnost. Konča se tako, da zaklenem Lenartovo prijavo. Sine potrebuje nekaj časa, da to zresetira, sam pa vmes skočim do prvega šanka in si v Opera baru naročim osvežitev. V tistem že dobim veljavno kodo, ki pa lahko počaka, da v miru užijem pivce. Kmalu se oglasi še Irena, ki je že blizu Lj in se ji dopade zamisel o pijački v centru. Pride pome. Super, ampak zelo optimistično. Dejansko jo čez čas zagledam v avtu pred opero, nima kje parkirat. Ne podajava se na misijo nemogoče (iskanje parkirišča v centru), greva raje jest k Čadu, potem pa na Rašiško obiskat tamaladva.

Ponoči se Ireni ne gre še v Koprivnico po moj avto, odpelje me domov (jaz ne smem vozit, ker sem pil :)). 

Naslednji dan, v petek, se klubsko dobimo v Radečah, da pomerimo jopice. Gor grem z vlakom, nazaj pa me pelje Gabi, ki me zategne še do avta v Koprivnici. Na poti domov se oglasim še pri Mihcu, da mu vrnem denar. Res ga nisem (veliko) potreboval, a zavest da ga imam pri sebi mi je odprla pot za odlet. Hvaležen. 

Analiza

Na trenutke kar pestro, a letljivo. Nekaj ušesanja in eno vsaj 40% zapiranje na desni, rešeno takoj. Hvala Idru! Ne toliko zaradi samega reševanja, kot zaradi domačnosti take situacije in temu primerne mirnosti pri reševanju. 

Zmerna uporaba gasa, le med močnimi spuščanji in morda še med kruzanjem pod bazo, ko je vleklo gor. Ostaja grenak priokus po zadnjem Veterniku, ko sem ga tiščal na preskokih in kmalu zaključil na tleh. Brez gasa in brez bremz imam najboljši glajd in to bo zaenkrat zadostovalo.

Sicer pa zelo vesel nove otvoritve z Veternika. Noben načrt ne pomaga, če se ne pobereš po startu. Tokrat, v drugem poskusu, je uspelo po vzhodnem grebenu, kjer so se kolegi že nekajkrat odlepili, sam pa sem prvič tam gladko scurel. No, zdaj je šlo.

Baze delajo ali pa ne delajo. Niso garant dviganja, ampak le neka možnost. Zanimivo, da se je navijalo v modrino med bazami. Seveda je ponekod vleklo tudi v meglice.

Na koncu slaba odločitev. Gabi sprašuje, zakaj se pri Vidmu oz. Velikih Laščah nisem naslonil na hrib južno, ampak sem se usmeril mimo. Kot sem že zgoraj omenil, sem se preveč osredotočil na špuro, pri tem pa spregledal oz. pozabil na lokalne okoliščine. Dvakrat sem letel tu in dvakrat sem se zabil v isti hrib. Za naslednjič: ali južno pobirat na zahodnem grebenu južno od Vidma, ali pa se že prej usmerit severneje in poskusit čez Krim. Srednja pot se mi ne obnese. Tokrat so me zadržale hoste, ampak po kasnejši analizi terena vidim, da so pristanki. Saj ne potrebujem veliko. 

Ko kasneje gledam 3D trek, vidim, da bi se od cerkvice na Krvavi peči dalo preskočit na naslednji hribček, kjer bi se morda pobral za na Rakitno, tam pa za čez na Zavrh. Ampak v tistem trenutku je prevladala previdnost, saj se mi možnost slabšega scenarija ni dopadla. V Iškem vintgarju ni pristankov, razen na drevesu. Ne obžalujem odločitve.

In za konec ne bistvena zadeva, ampak vseeno ne čisto nepomembna: padel je novi rekord starta (veljavni, brez kršitev), ki bil zadnjih 14 let pretežno v moji posestvi, a sta ga pred enim mesecem krepko presegla Gabi in Wosa, medtem ko sem jaz takrat scurel. 

Kom cu papa šaci!

Rado Voglar - 89.9km - 11.8.2022
Štajer Flajer - 85.8km - 9.7.2022
in Roki Vegelj - 84.2km - 9.7.2022
Rado Voglar - 59.4km - 10.3.2021
Rado Voglar - 55.4km - 21.7.2013
Marko Lukić - 24.6km - 9.4.2010
Rado Voglar - 23.6km - 27.4.2008

Naslednjič napadamo stotico.

Reference

20.12.2022 najdem Zagorčev let 30.4.2022 s Smuka, kjer je (v kršitvi) preletel mojo končno curažo. Podobno linijo je letel tudi Kešner, ki je kresnil stotico brez kršitve

Oba sta šla čez Velike Lašče malo zatem, ko sem jaz komaj odletel, tja pa sem prispel še uro in pol kasneje. Ok, pri meni ni bil april, ampak avgust, pa to, ampak point je, da je dobro bit tam sredi dneva, ne pa, ko že švohni.

Isti dan Slejko grobo (s hudimi kršitvami) 100tkovno razdeviči Veternik.

Sam se ta dan z Ireno sprehajam po Rilkejivi poti pri Devinu. Obletnica.

p.s.

Nekaj ur dneva je bil let celo na vrhu lestvice, a je Erzo zvečer prepričal admina na xcglobe, da je njegov pristanek nekaj metrov v CTR minorna kršitev in admin je naknadno POPRAVIL CTR, oz. območje ctr, ki predstavlja grobo kršitev zračnega prostora. AE tako ni več grobo kršil zp in se je lahko pojavil na "zasluženem" vrhu dnevne lestvice xcglobe. Meni je za lestvico vseeno, mi je pa hecno, kaj se počne za zeleno mizo.