http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2410990/
Konec aprila Mitja in Janez razdevičita nov start na Korički rebri, prvega maja Mitja že pobere na skoraj 1k. Uf, obeta. Sledi dež in za ponedeljek Mitja spet napove letenje. Malce sem skeptičen, ker je napoved, da se bo nedeljski dež zavlekel še globoko v ponedeljek. Zjutraj, v dežju, vseeno vzamem opremo s seboj na šiht. Popoldan oblačnost le začne razpadat in ob štirih je že kar lepo jasno.
Zapodim se na Koritno, kjer župnik pravkar pristaja. Čakata ga Mitja in Žare, ki nas potem vse štiri odpelje gor. Start je res lepo popedenan, poganja mlada travica, ki jo je usejal Mitja. Vseeno me skrbi, kako bo šlo med drevesi, zato sem za prvič raje žrtvoval dobrega starega Artika.
Lep vleče gor, bazice zgledajo aktivne. Čudno za neposredno po dežju, ampak se ne pritožujemo. Mitja je prvi pripravljen, se pripet še nekaj dogovarja po telefonu, ko vetrič pade na nič. Kolega še malo čaka, potem pa potegne v nulco. Lej hudiča! Pob se lepo pobere in se nam vozika nad glavami. Sam sem tudi že pripravljen, a ni prav nobene sape gor. wtf?! Če drži Mitja, že ne more biti tako hudo, si mislim in potegnem naprej. Zvozim med in nad drevesi in se naslonim na breg. Drži! Medtem se Mitja že pobira z južnega dela grebena, kjer ta zavije proti Cirniku. Tam mi je neprijetno, saj je spodaj sama hosta brez pristankov, težko pa si predstavljam od kod bi se tam prožil kak steber. A nekaj brbota. Z Žaretom še nekajkrat še podrgneva greben, potem pa se lotim obirat tisti vogal. Obesim se na nek balonček, ki me le spravi nad greben, potem pa bolj sproščeno obrnem in gre. Počasi, ampak zanesljivo lezem gor skoraj do baze na 1,3k. Noro, kakšno doživetje, po deževnem dopoldnevu se ob pol šestih popoldan znajdem pod bazo s čisto novimi razgledi! Steber je zanesen na sever, ni kaj razmišljat, gremo z vetrom, čeprav so baze le nad Gorjanci. Bo to za drugič. Nad Termami še nekaj povrtavam nulco, a pobrat se ne morem, pa nadaljujem. Nad Selami se le spomnim izvlečt telefon in malo poslikat okoli. Glede na vse vem, da je to to za danes in grem le še nad Bukovšek pokurit višino ter se v veter z gasom spajsat nazaj do doma. Pristanem pri Budičih, najbližje svoji hiši, kar si upam (zaveterno za hosto in hišami).Veselje! Povsod je lepo, pristat doma je najlepše.
Mitja je potegnil do Župelevca, Miha ga pripelje v Sela, od tam pa naju Irena dostavi do avta. Obiščemo še župnika, Irena se kmalu poslovi, leteči del pa še malo proslavi in poplahne zgodovinski dogodek prvih odletov z Koričkih reber (+ snemanje Janezovih trekov z novega gps varia, snemanje videov z Žaretove kamere).
Ni komentarjev:
Objavite komentar