http://xcglobe.com/flights#show-flight/2392119/
Erzo komentira svoj let: Velika štajerska okupacija Lijaka ali vsak Štajerec, ki v JP kaj pomeni je danes bil na Lijaku! [16.1.2021 08:45]
Gabi in Mitja sta dobila svoja nova Artika 6 in mudi se ju preizkusit. No, Gabi je svojega že enkrat spravil v zrak, ampak obeta se letenje.
Mitja že cel teden išče luknje v vremenu in jih tudi najde. Za sredo se zadnji trenutek premislimo, sam grem (uspešno) odpret Orešje, ko sem že na dopustu. Primorska se obeta za petek. Vreme je triki, ampak želja je velika. V četrtek me doleti obilo službenega dela, ki se zavleče pod večer, vmes se vzhodna liga pogaja za Lijak. Burje bo za izvoz, bo pa tudi sončno in dober gradient, kar naj b omogočilo letenje. Stiska nas omejitev prehodov med regijami, a se najde nekaj papirjev, ki nam z malo domišljije omogočijo formalno pokritje potovanja čez celo državo (matr, to pri omejitvah gibanja na občine). Z Mitjem ugotoviva, da sem na vrsti za vožnjo (on je peljal na Gorenjsko), z nama gre Miha, Gabi gre s kombijem in pelje še Woso in Danila.
Še poln dopustniškega šihta in malce napet pred po dolgem času ponovnim letenjem na Primorskem slabo spim. Dobimo se na Čatežu in pičimo za Gabijem, kateremu se nenavadni mudi. Izkaže se, da na Vrhniki pobira še Erzota z ekipo. Logistika prevoza na start se zapleta. Med vožnjo se le dogovorimo, da nas počaka in zategne gor. Dobimo se na pristanku, v kombiju pa je plac za nas tri in en rukzak, kar pa ni težava, saj gre gor še en kombi, ki bo zategnil še moj in Mihatov nahrbtnik. Na startu ni pretirane gneče, smo pa pretežno piloti iz vzhodnega dela slo, lokalcev je poleg 777 in Kanteta le nekaj. Piha lepo, moje bojazni o burji na staru so se rzabinile. Kombija z rukzaki ni pa ni. Ko že pohendlam z Gabijevo novo coto, se le oglasi nekdo, da prihajajo gor. Vzameva Gabijev kombi in greva do parkirišča, do koder pride fura. Gor še čakava, ko pa pridejo, pa se šofer le odloči in nas vse skupaj zategne do starta.
Tam ni več naših. Le še Danilo čaka, da odletita Cena in Alenka, ki sta naštimana pred njim. Traja, da se preoblečem in naštimam. Vmes nekajkrat pomagam Alenki, ki se potem umakne, da grem jaz. A vmes veter crkne na nulo. Ob prvem dahu le potegnem in drvim (malo tudi po riti) dol, a vuh se ne odpre, zato tik pred prepadom prekinem. Odšvicam gor na levi platojček, razgrinjam coto po bregu in jo dvakrat neuspešno poskusim dvignit. Enkrat mi skoraj uspe, a mi na strmini brez opore krila zdrsne in je konec. Popizdim in odšvicam čisto na vrh, kjer pripet razgrinjam coto na ravnini in nato v obupu potegnem naprej. Ta kombinacija se obnese in končno sem v zraku.
Na vzhodu po nekaj sekundah naletim na steber in veselica se končno začne. Na vzhodu ne vidim nikogar, vidim pa enega nad dolino. Ma nič, ni mi treba rinit v burjo, si mislim in se spustim proti Danielu. Višino lepo držim tudi mimo Škabriela, ko spet najdem lepo dviganje, ki me vzame na mojo višino dneva, nekaj čez 1,6k po Oudieu. Tu se pojavi težava. Dviganja so lepa, C2 je krotek in ubogljiv, a mraz je višini primeren. Jezik mi drveni, ko diham. Roke so lepo tople, saj stare borderske rokavice z grelnimi vrečkami v dlaneh odlično delujejo. Problem je vse ostalo, saj sem od kolobocij na startu čisto prešvican in pri vetrovnih -10 mi vse te plasti oblačil ne pomagajo prav dosti. Ok, ni prvič, da je hladno, ampak tako me še ni zeblo. Odnaša me nad Gorico, a z vrha stebra porinem na Sabotin, ki nič ne da in obrnem. Nad mestom že iščem pristanke, ko naletim na odrešilni steber. Na švohnih prdcih se v veter privlečem nazaj pod Lijak, tam pa me vzhodni veter skoraj ustavi. Morda bi kdaj še rinil ob bregu v veter in upal na zadnje dviganje kje za vogalom, a tokrat nisem imel nobene volje več in sem se pomirjen z izidom spustil proti pristanku. A glej hudiča, ne gre dol in nad pristanek pridem visoko. Še nad ravnino me veter premetava in ni nič luštno. Vlečem ušesa, da gre malo dol. No, vsaj še to preizkusim. Sledi še zavoj z vetrom in bočni pristanek v veter, le nekaj korakov od kolegov, ki so povečini že pospravili. Ves se tresem od mraza, tako da je prva stvar, da se preoblečem v edino suho majico, ki sem jo pustil v nahrbtniku. Še bunda je mokra od zunaj in znotraj. Pospravljam obkrožen s kolegi s pivi v rokah med glasnim komentiranjem super dneva.
Še pri avtih (Miha že prej z mojim golfom pelje Danila po Gabijev kombi) se nekako ne moremo razit. Seveda, Mitja deli piva, Gabi pa svoj smrekovec. Privoščim si sendviča, ki mi ju je pripravila Irena. Čvek in pivčkanje traja, dokler mladci ne olaknijo. Erzo jim predlaga pekarno na Vrhniki, ki slučajno stoji ob parkirišču, kjer je pustil svojega šarana. Tam se še fantje okrepčajo, vsi pa dan posplahnemo še z enim pivom.
Na poti domov je Mitja ves naspidiran za naslednji dan, za soboto. Da bo dobro in da je treba spet it na Lijak. Ves sem zjeban in se upiram tej misli. Ne vem, ne morem si zamislit še enkrat 400km za malo letenja. Današnji dan mi je nekako pustil grenki priokus. Šiht med dopustom, napetost in slabo spanje, zajeb z logistiko na startu in posledična jeba s starom in prezeblost v zraku, ki se pri meni dostikrat konča z dvotedenskim zverinskim nahodom. Gabi ne more, Danilo je za, Wosa pogojno, Drago bi, a ne gre zaradi omejitev.
Zvečer melanholičen tuhtam in nič ne stuhtam. Obupujem nad seboj. Kaj je zdaj to? Obeta se dan, nič me ne ovira, a se mi ne gre. Odpovem. Morda bo v nedeljo za na Orešje.
Mitja le sestavi ekipo, gre še Gabi, ki pelje s kombijem. Na Lijaku je pol leteče Slovenije in leti se svinjsko. Gradient je odličen, vetra ni, baze na 2k, tahudi letijo stotke. Jebiga. V naprej sem vedel, da mi bo kasneje žal, a tako sem se odločil. Bom že nadoknadil.
....
Ni komentarjev:
Objavite komentar