Lisca, 30.11.2020, Optimistično pod oblačno nebo

 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2387737/

https://photos.app.goo.gl/Sr7FiuBQy8cTZADU9

Včeraj, v nedeljo, je bila na Veterniku čistilna akcija, ki sem jo ujel za likof, ko sva z Ireno skozi v ivje ujet gozd le prišla gor. Gabi je akcijo organiziral prezgodaj za moje pojmovanje nedelje, ampak mladeniči so zmogli tudi brez mene. Ob zaključnem čveku vzdihujemo, ker se je vmes zjasnilo, močan gradient je meglice sesal v nizke oblake, pa še lepo je vleklo po startu gor. Fantje ugotovijo, da bo jutri tudi tak ali še boljši dan in bo treba na Lisco, saj potem sledi dež in sneg. Hm? Morda pa res.

Danes, v ponedeljek, grem na šiht z vso opremo, polnimi baterijami in oblekami za na severni tečaj. Zvečer pogled na vremensko napoved ni bil obetaven, razen tega, da naj bi bilo bolj ali manj jasno, kar je ob napovedanem hladnem zmernem severu v višavah obetalo nekaj dviganja (čeprav je aladin rekel, da bodo razmere za jadralce neugodne, švohna termika pa le do 1k). Zasut z delom čakam kak signal, če se gre ali ne in dočakam Markota. Pove, da Gabi ne gre (družina, zdravje), gre pa on in Drago tudi. Ok!

Seveda na Breg malo zamudim, tam pa sta poleg klubskih kolegov še Danilo in Aljaž. Neizolacijsko se nas vseh pet stlači poleg šoferja v nek enoprostorec, ki nas za 5€ po glavi zategne gor. Edino Drago ima masko. Pod pokritim nebom v brezvetrju nas gor čaka Wosa. Optimizem izpuhteva, debate o fenomenalnem torkovem letenju zamirajo ob pogledu na temno dolino. Mrz k ps. V kratkem ne bo bolje, treba bo it. Prvi potegne Marko in izgine za vogalom. Čakamo, da se pokaže kje nad nami, pa ga ne dočakamo. Klinc, grem. Takoj za Woso.

Ob rahli sapici, ki vleče gor, z ravnine lepo dvignem še vedno testnega Cureta, še malo postojim in se mehko spustim v zrak. En mojih lepših odletov. Ali imam zadnje čase vedno srečo, ali pa je ta Curec res lahek za startat. Nalepljen na greben grem na vzhod iskat Markota, ki ga pa ne najdem, vidim pa Woso, ki tudi ne zleze čez greben. Ostala dva sta kmalu za menoj in skupaj na tesno drgnemo greben. Čakam na kak steber, a razen nekaj prdcev ni nič. Wosa se nizek spusti na Ješivec, Danilo za njim. Z Dragotom še nekaj praskava na mali Lisci, potem pa jima slediva. Pot tja začnem malo pod in malo za Dragotom in ga v leru občutno hitrejši prehitim. Nisem pa toliko zacurel. Hm?! Na Ješivcu spet v gneči drgnemo breg, pa nazaj na Lisco, ki pa ne da več nič. Spustimo se na Razbor, ki ne da nič, pa naprej do avtov. Slikam krilo, gledam gube. Morda pa le ni tako grozno. Tudi v švoh pogojih kar leti.

Pristanem zadnji, in zadnji pospravim. Aljaž počasti pivo iz prtljažnika, pokometiramo dan in grožnjo novega ctr Cerklje, ter gledamo, kako se nebo odpre in končno osvetli Lisco. Klinc, Arso je tokrat imel čisto prav, kar ni bilo ravno po željah, a iz dneva smo potegnili, kar se je dalo.

Orešje, 22.11.2020, neverjetna oktobrska nedelja

 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2386373/

https://photos.app.goo.gl/83FWseNcL7cVNXUw7

Po inverznem obdobju, ko smo smo se v Brežicah pacali v megli, je v soboto le potegnila burjica in razjasnila nebo. Gradient je bil hud (za poznojesenske razmere), a veter je v višinah tudi lepo podil termične oblačke. Dan za sprehod. Špiček. Zgoraj slana in premrzle roke, spodaj se tudi v senci lahko odtajam.

Za nedeljo Mitja napove jadranje na Orešju. Malo skeptičen pristanem, da grem, saj kaj pa lahko izgubim? Irena gre poleg, na sprehod. Mitja me zategne gor, Miha pa je pripešačil že pred nama in ga vidiva, kako lepo jadra. Vleče švohcen, a zanesljiv jug. Seveda se se takoj spravila v zrak, ki naju drži na nivoju grebena. Malo se vozikava med vzhodnim kucljem in gradom, ko se kolega nizko spusti na hrvaško. Meni še ni bilo dovolj, pa scincam in se vrnem, a se v naslednji rundi tudi sam spravim čez. Hm, drži do konca hriba in nazaj. Vidim Mitja, da je pristal na start, kjer sta še Žare in RadoP, pa tudi Ireno je videti. Še je letljivo in se mi ne gre dol. Veter je malce pojačal, pa si ne upam pristajat gor. Sicer, pa, zakaj bi? Avto imam spodaj. Počasi raztegujem. Izlet nad cerkvico, pa zapet stebriček in ponovno na hrvaško in nazaj nad grad, ter nad sredino doline (spet čez cerkvico) proti pristanku. Ampak višine je še dovolj in se grem reševat pod anteno. Z Žaretom se pajsava tam okoli, on žal scuri, sam se poberem. Juhej. Ampak jebiga, že zdavnaj me je zanohtalo pod medsezonskimi rokavicami, zdaj pa me že pošteno trese mraz pod puhovko (res pa je, da imam spodaj le tekaško majico) in po debeli uri in pol je treba dol. Odgasiram proti meji. Na polnem gasu vse žvižga, cota pa je precej nestabilna - gunca  se levo-desno. Menda bo to treba lovit s C gurtnami. Za konec je višine še dovolj za eno špiralco, ki se jo lahko lepo spelje.

Spet lep, kontroliran start, hitro letenje, celo en stometerski steber, ampak fi pod šestdeset metrov, dvakrat na hrvaško, enkrat globoko čez dolino in spet pobiranje na rahlih sapicah ob bregu, na koncu malo spiralice.

Dol so zbrani kolegi, Mitja s pivi. No, ja tudi toplega čaja ali kuhančka se ne bi branil, ampak tudi pirček je dobro sedel. Ob čveku počasi pospravimo, ko mi Mitja le oznani, da je Irena že zdavnaj dol in čaka pri avtu. Treba bo it.

Neverjeten dan se izcimil iz tega pozno jesenskega dne. Zmrzovanje sem že pozabil.

Orešje, 7.11.2020, karantenska predmartinova sobota

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2383845/

(pišem tedeninpol kasneje, zato je marsikaj že izpuhtelo, ampak duh je ostal...)

Vreme je novembersko žalostno, zaprti smo v občine, ni letljivo. Vzhodna liga se ogreva za soboto, ko se naj bi nas bogovi vetrov le malce usmilili. Mitja je ves naspidiran za Orešje, napove cel kup pilotov, Miha pa svojo rundo. Wosa in Gabi gresta na Švarča. Fanta sta doma (ali pa  je Lovro že odšel v Lj?), a se nekako dogovorimo za malce kasnejše kosilo, saj je ob petih praktično že tema. Dobimo se na pristanku, kjer Mitja, Žare in Beli z Natalijo že čakata. Župnika ni. Gor se spravijo menjat veterno vrečo, a čas je za v zrak. Še preden se začnemo pripravljat, pride gor še druga runda; Miha, Pero (!) in Silvo s svojim šoferjem. Pravi letalni praznik!

Mitja odleti prvi, jaz se poigram s Curetom, pa ga moram podirat, v drugo pa gre gladko. Pred startom hitro nastane precejšnja gneča, a se nimamo kam porazkropit. Kolegi počasi en za drugim pristajajo. Z Mitjem najdeva nad sedlom med obema kucljema celo en stebriček, da lepo skupaj obrneva nekaj krogov. Prjatu je vedno vsaj za dolžino špag nad menoj. Grrrr... Odkuri jo čez anterno in na hrvaško. Malce nižje mu sledim a pred preskokom sincam in se prilepim nazaj na anteno, ter še nekaj časa lovim hlape in drgnem breg. Poba s kralico na hr strani lahko le obrne in gre v pristanek. Sam grem malo kasneje še pofočkat čez mejo in tudi pristat. Noro dobro glede na to, da so bila pričakovanja skromna - start in morda le malce daljša curaža, tako pa sva z Mitjem uplenila dobre pol urce luftanja, pa še bi šlo.

Fantje so nestrpni in ko se vrnemo jih gre polovica še enkrat v zrak, saj sonce še sije in še vedno lepo vleče gor.

Mene bolj premami pivce, ki se ponuja iz enega prtljažnika (iz drugega pa špricer). Po eni piksni pogovorov se spomnim na kosilo in se odpovem nadaljevanju spontanega piknika. 

Krasno rešen dan!