nedelja, 22. november 2020

Orešje, 22.11.2020, neverjetna oktobrska nedelja

 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2386373/

https://photos.app.goo.gl/83FWseNcL7cVNXUw7


Po inverznem obdobju, ko smo smo se v Brežicah pacali v megli, je v soboto le potegnila burjica in razjasnila nebo. Gradient je bil hud (za poznojesenske razmere), a veter je v višinah tudi lepo podil termične oblačke. Dan za sprehod. Špiček. Zgoraj slana in premrzle roke, spodaj se tudi v senci lahko odtajam.

Za nedeljo Mitja napove jadranje na Orešju. Malo skeptičen pristanem, da grem, saj kaj pa lahko izgubim? Irena gre poleg, na sprehod. Mitja me zategne gor, Miha pa je pripešačil že pred nama in ga vidiva, kako lepo jadra. Vleče švohcen, a zanesljiv jug. Seveda se se takoj spravila v zrak, ki naju drži na nivoju grebena. Malo se vozikava med vzhodnim kucljem in gradom, ko se kolega nizko spusti na hrvaško. Meni še ni bilo dovolj, pa scincam in se vrnem, a se v naslednji rundi tudi sam spravim čez. Hm, drži do konca hriba in nazaj. Vidim Mitja, da je pristal na start, kjer sta še Žare in RadoP, pa tudi Ireno je videti. Še je letljivo in se mi ne gre dol. Veter je malce pojačal, pa si ne upam pristajat gor. Sicer, pa, zakaj bi? Avto imam spodaj. Počasi raztegujem. Izlet nad cerkvico, pa zapet stebriček in ponovno na hrvaško in nazaj nad grad, ter nad sredino doline (spet čez cerkvico) proti pristanku. Ampak višine je še dovolj in se grem reševat pod anteno. Z Žaretom se pajsava tam okoli, on žal scuri, sam se poberem. Juhej. Ampak jebiga, že zdavnaj me je zanohtalo pod medsezonskimi rokavicami, zdaj pa me že pošteno trese mraz pod puhovko (res pa je, da imam spodaj le tekaško majico) in po debeli uri in pol je treba dol. Odgasiram proti meji. Na polnem gasu vse žvižga, cota pa je precej nestabilna - gunca  se levo-desno. Menda bo to treba lovit s C gurtnami. Za konec je višine še dovolj za eno špiralco, ki se jo lahko lepo spelje.

Spet lep, kontroliran start, hitro letenje, celo en stometerski steber, ampak fi pod šestdeset metrov, dvakrat na hrvaško, enkrat globoko čez dolino in spet pobiranje na rahlih sapicah ob bregu, na koncu malo spiralice.

Dol so zbrani kolegi, Mitja s pivi. No, ja tudi toplega čaja ali kuhančka se ne bi branil, ampak tudi pirček je dobro sedel. Ob čveku počasi pospravimo, ko mi Mitja le oznani, da je Irena že zdavnaj dol in čaka pri avtu. Treba bo it.

Neverjeten dan se izcimil iz tega pozno jesenskega dne. Zmrzovanje sem že pozabil.


Ni komentarjev: