(pišem tedeninpol kasneje, zato je marsikaj že izpuhtelo, ampak duh je ostal...)
Vreme je novembersko žalostno, zaprti smo v občine, ni letljivo. Vzhodna liga se ogreva za soboto, ko se naj bi nas bogovi vetrov le malce usmilili. Mitja je ves naspidiran za Orešje, napove cel kup pilotov, Miha pa svojo rundo. Wosa in Gabi gresta na Švarča. Fanta sta doma (ali pa je Lovro že odšel v Lj?), a se nekako dogovorimo za malce kasnejše kosilo, saj je ob petih praktično že tema. Dobimo se na pristanku, kjer Mitja, Žare in Beli z Natalijo že čakata. Župnika ni. Gor se spravijo menjat veterno vrečo, a čas je za v zrak. Še preden se začnemo pripravljat, pride gor še druga runda; Miha, Pero (!) in Silvo s svojim šoferjem. Pravi letalni praznik!
Mitja odleti prvi, jaz se poigram s Curetom, pa ga moram podirat, v drugo pa gre gladko. Pred startom hitro nastane precejšnja gneča, a se nimamo kam porazkropit. Kolegi počasi en za drugim pristajajo. Z Mitjem najdeva nad sedlom med obema kucljema celo en stebriček, da lepo skupaj obrneva nekaj krogov. Prjatu je vedno vsaj za dolžino špag nad menoj. Grrrr... Odkuri jo čez anterno in na hrvaško. Malce nižje mu sledim a pred preskokom sincam in se prilepim nazaj na anteno, ter še nekaj časa lovim hlape in drgnem breg. Poba s kralico na hr strani lahko le obrne in gre v pristanek. Sam grem malo kasneje še pofočkat čez mejo in tudi pristat. Noro dobro glede na to, da so bila pričakovanja skromna - start in morda le malce daljša curaža, tako pa sva z Mitjem uplenila dobre pol urce luftanja, pa še bi šlo.
Fantje so nestrpni in ko se vrnemo jih gre polovica še enkrat v zrak, saj sonce še sije in še vedno lepo vleče gor.
Mene bolj premami pivce, ki se ponuja iz enega prtljažnika (iz drugega pa špricer). Po eni piksni pogovorov se spomnim na kosilo in se odpovem nadaljevanju spontanega piknika.
Krasno rešen dan!
Ni komentarjev:
Objavite komentar