Ambrož, 5.7.2020, po Gorenjske namesto Ifke

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2355650/

https://photos.app.goo.gl/5wtwsJ6DVBznQrUC7

Po medtedenske matranju na Orešju je Mitja ves naspidiran za Ivko čez vikend, najverjetneje v nedeljo, ko se po mnenju znalcev obeta big day. Severnik po prehodu fronte in dober gradient. Ekipa smo Mitja, Drago in jaz. Mrzlične priprave, iskanje transporta, jaz sem brez avta, brez voznika, razmišljam, da bi aktiviral deda, ko Mitja prijavi nosečo Katjo. Hm, ne vem, no.  V tistem se spet nekaj spremeni stanje okužb na hrvaškem in naenkrat Drago ni več navdušen, da bi šli čez mejo. Pade rezervna varianta: Gorenjska.

[nadaljevanje aprila 2021, ko sem že pozabil sočne podrobnosti]

Napovedan je rahel sever v višinah, spodaj pa recimo jugovzhodnik. Ok, nekaj bluzimo, kako in kaj se naj bi letelo; spomnim se, da lokalci pravijo, da se je ob vzhodniku treba obrnit na Vajnežu, en vrh zahodneje od Stola, sicer gre težko nazaj. 

Naša mala ekipa se uskladi s Štajerci (Koler...), da se dobimo na pristanku in se nekako spravimo na Ambroža tako, da Mitjev avto ostane spodaj. Na startu se pojavi še Erzo z druščino, lokalcev pa ni od nikoder. Pravijo, da danes ni ravno letljiv dan. Ajebiga.

Erzo*: Po takem naj leti kdor hoč. Je jasno zakaj ni nikjer Gorenjcev, pač pa samo Štajerci, Purgerka ki to ni, in en zgublen Notranc. Tud Poje pravi, da je severa v Karavankah hitro dost in da v takem ne gre. [5.7.2020 18:18]

* Treba je upoštevat, da je E na pol scurel

Na Ambrožu se poberemo in se skupinsko odguncamo proti Potoški

[3.10.2022 (!) najdem osnutek zapisa, ki ga je treba dokončat - kolikor se pač po dveh letih še spomnim]

Fantje in dekle se po večini poženejo naprej, jaz se na Potoški zataknem, da me dohitita še zadnja dva (Erzo in Slemešek). Višine niso bogvekaj, ostalih to, kot kaže, ne moti preveč, sam pa imam raje nekaj zraka pod ritjo.  Na Dobrči se nekako zberemo, a sem tam kar nizek. Drgnem breg in se mic po mic pobiram. Večina ostalih seveda odnori naprej. Prenizki smo za na Stol, pa gremo naprej po grebenčku pred Žirovnico. Mitja se že vrača, srečava se nad Begunjami. Nad grebenom nekaj dela. Nekateri vrtimo, drugi se obrnejo in gredo nazaj. Od vrtečih sem spet najnižji, a se z 1,7k le odločim za skok na Stol. Tak je načrt, a ne?

Potrpežljivo molzem rabite balone. Ni ravno nek presežek užitka od letenja, a počasi gre gor. Vzhodnik ne nosi proti Vajnežu, kamor se povrtavam v precejšnjem rodeu. Ampak gor je že Koler, torej se da. Na koncu obupam pod 2k in se obrnem nazaj. Kakorkoli že, zastavljena obratna je dosežena, zdaj pa povratek. Do Stola gre lepo, tam najdem še lepo dviganje na 2,2k. Kot se spomnim, sem bil kar napet zaradi "strašnega" severa, a ni ni bilo hudega. Spodaj je bolj mlelo. Sledi slaba poteza. Namesto naravnost na Dobrčo zavijem na Begunjščico. Mislil sem si - ziher je ziher, bom na hribu še popravil višino, pa bo šlo lažje v veter do prednjih hribov. Pa kaj še! Na Begunjščici se matram na bregu, komaj se pripraskam tam pod vrh, ne znam do 2k. Napet se spustim proti Dobrči, pa še to po zahodni strani grebena, tako da Dobrčo dosežem na zavetrni strani, krepko pod vrhom. Artik počasi rine v veter, curim. Mrzlično iščem možnosti. Dobrča se mi v tistem trenutku zdi težko osvojljiva, pa se obrnem, da me veter odnese nazaj proti Petru, kjer pa tudi nične najdem. Zapeljem se nad Begunje (na drugi strani vidim Mitjo, ki zlaga), tam pa nekaj kresne. Upanje se prižge. Steber je lep, morda pa bo kaj. A hudič je v podrobnostih. Odnaša me vzhodnik. Na slabih 1,4 je tudi tega konec. Poskusim še enkrat porinit v vzhodnik in upam na še kak tak balon, ki ga pa ni in sedem ob vznožju Dobrče. 

Ma, dobro je. Čeprav z kančkom grenčice, saj se ni izteklo čisto po načrtu, kar sem pa sam pridelal.

Ampak - dobre tri ure letenja, živ in zdrav, z obetom skorajšnjega piva - dobro je!

Logistika je bila tekoča kot le kaj. Jazbec je prvi scurel, Mitja mu je dal svoj avto, da je šel po Erzota, ki je zabluzil nekam proti Bledu, pa po Mitjo v Begunje in na koncu pome pod Dobrčo, pa nazaj v Grad, kamor pa so se ostali vrnili po zraku. Štajerci (Kolman, Zorman, Slemešek) s(m)o obrnili Stol, Drago in Jasna sta se pa obrnila že pri Završnici. Jasna je tako kot jaz zacurela in se ji je nad Begunjami prikazala Marija, da se je lahko privlekla okoli Dobrče. 

Erzo je bi bil seveda nepotešen in je hotel še enkrat. Daroval se mu vožnjo na start, poleg je šel še Jazbec. 

Dober dan.  

Po slikah se zdaj spomnim, da se mi je ob vzletu, ali pa kmalu zatem odpel kokpit. Ne prvič. Z Oudiem med nogami si težje pomagaš. Sledila je operacija menjave vpetja kokpita.