Švarč, 28.7.2020, prevroče za letet

prvi: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2361401/
drugi: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2361409/
F&H: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2361598/

https://photos.app.goo.gl/WP3y8h3or2EyJoFs9

Sam doma, včeraj leteli, danes tudi ni švoh napoved, je treba it. Na šihtu uspem zaključit nekaj čez tretjo, pri kapelici eno uro kasneje - Danilo in Wosa sta že šla. Jasno, ker nisem trznil na povpraševanje medtem o sem divjal proti kapelici. Gor se le sestanemo in odletimo. Wosa prvi, ta njim Danilo, na koncu pa še jaz. Upam, da pobirata nekje ne vzhodu. Uspem odstartat, a se komaj odlepim od tal in privlečem čez rob. Zunaj vidim kolega že pri kapelici, na tleh. Aha!  Tako je to danes. V upanju na čudež tonem do njiju. Čudeža ni in kmalu si pogledamo v oči.
Danilo naju zategne gor, Wosa se odpelje dol, sam pa gem še enkrat. V slabih sapicah lepo odletim, a spet me požre. Tokrat bolj radikalno obrnem balončke in se spajsam nad start.
Sledi neka minut žiga -  žaga in pa klasičen pristanek, tokrat bližje startu maratona (hehe, zadnji stavek zapisan, ko so se učke že zapirale)

... tokrat bližje senci drevesa, pod katerim sem si najprej spočil, pa počasi in v miru pospravil opremo.

Sledi hajk gor. Vmes pozabil vzel gorjačo za Džonija, a ga ni bilo na spregled, ko sem šel mimo hiše.

Pri avtu spet dolg počitek, da je vsaj malo nehalo tečt z mene. Kljub nadležemu mrčesu je bilo kar prijetno v miru tam gor.

Na poti dol opazim za Lenartov golf nima niti kapljice vode za šipe, pa jo grem napolnit na omv, kjer s piksno hladnega kozla poskrbim še zase. Na poti v KK kupim še nekaj hrane, na PP75 popišem stanje plinskega števca, kjer me piči osa, zatem pa še na T2, da z bratcem spijeva še eno pivce (ok, dve). 

Doma zvečer le uspem pregledat kaj vse se je dogajalo. Ker pestro. Soproga objavi fotoreportažo uspešnega pristopa do triglavskih jezer, Lenart je dopoldan z druščino deklic skočil na Begunjščico, Gabi pa je s Kranjske gore obrnil Triglav s pristankom na Planiki, jaz tretji dan zapored. Dober dan.

 

Orešje, 27.7.2020, Popravek vikenda

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2361107/

Po včerajšnjem polomu na Švarču, me večerna Mitjatova pobuda hitro pritegne. Drago gre v prajmtajmu na Lisco, kamor popoldan se spravi tudi Mitja z Žaretom. Za Orešje se poleg v hr zaklenjenega Ivana odzove Beli, ki se na pristanku skoraj točno ob dogovorjeni 16h pojavi skupaj z Natalijo.

Gor gremo z od danes naprej Lenartovim golfom, ki ga Natalija kasneje previdno spusti.

Gor lepo rahlo vleče in treba je it takoj v zrak. Beli razgrne vzhodno, ob hosti, jaz pri klopci, kjer vsaj malo vleče. Kolega tako starta naprej v v čisti nuli in lepo odleti. Jaz v šibki sapi potegnem vzvrarno in ne gre. Še nekajkrat podiram start in Natalija.mi pomaga postavlkat coto. Ko.se.mi konćno uspe nekako, na.silo, skobalit v zrak, se sliši klofanje.in odpiranje ušes, a.konča se dobro. izi glajzerica.

Škrleci zvečer. Jih ujamem.

Švarč, 26.7.2020, po kosilu...

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2360861/

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2360915/

Kosilo, domov in na Švarč.

 Mes vekir ( Lenaer

Spat....

(hehe, ni noč za pisat..)

Nedelja, lep dan, mi na kosilu na Žejnem. Lenart prevzame Zinkin avto. Na Švarču zdrav JZ. Preostanek dneva? Grem poskusit. Ko se doma pripravim, se obrne v SZ!?! Od tam gredo neke nevihte. Nevihte so tudi drugje. Lenart gre s piciklom, Lovro v svojo sobo. Klinc, grem pogledat, na hribu je lepo. Vsekakor lepše kot... 

Na poti preverjam vreme in se sprijaznim, da če se v trenutku, ko bom gor, razmere ne izboljšajo, grem pač brez letenja nazaj. Na parkirišču zgoraj pa presenečenje - tam je že avto in skupina veseljakov, ki jih vodi Blaž Lužar, naš vzhodnoligaški kolega. Poleg je Miran Turk in še en (žal pozabil ime).

Če nas je toliko, a menda bo nekaj. Povedo, da so že bili na startu, pa je začelo deževat. So šli vmes na pico, zdaj pa na še en poskus.

V takih razmerah bi se sam le obrnil in šel domov, tako pa me je nek hudič gnal odletet. Na startu vleče rahlo dol. Kaže, da so neke nevihte na celjskem koncu, pa se od tam vali zračna masa. Saj se da odstartat tudi v takem, si mislim.

Potegnem naprej, tečem, kot norc, krilo zagrabi, pridem na rob, kjer moram stopit, krilo spusti in jaz na glavo v travo. Nisem vesel.

https://photos.app.goo.gl/WqFH6VqC1DUkZ6uZ8

Vmes sapa dol obstane v nulco in Miran ponovi mojo vajo, le da odleti. Sam ves razpizden poskusim še enkrat, vendar se konča enako kot prvič. Preostala dva gledata in se čudita. Zame zdaj ni več zajebancije. MORAM odstartat, pa ča je konce sveta. Še tretjič se poženem dol po položnem travniku in tokrat se uspem odlepit in se prevalit čez rob gornjega travnika. Za vogalom pa presenečenje - kar močan vzhodnik, ki prihaja od nevihte nekje za Podsredo, ki je s starta ni bilo videt. Po telefonu poskušam priklicat Blaža, da ga posvarim, naj zabožjovoljo ne starta. A prepozno, tretji član odprave je že bil v zraku, kjer ga je lepo premetavalo. Peljal je v veter in pristal nekje za hišami. Kasneje se izkaže, da razen strahu ni bilo hudega. Blaž je bil dovolj priseben, da ni štartal

Novomeščani so se sestavili za domov, jaz sem si pa oprtal rukzak in odpeketal nazaj gor, da si malo popravim dan.

Turk: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2360889/

Švarč, 21.7.2020, večerna na sfriziranem terenu

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2359886/

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2361598/

Torek. 

Pozabil zapisat, a zgodba je trivialna. Gabi, Wosa, Drago in Danilo so v prajmtajmu dneva, okoli dveh, lepo preorali zrak okoli Švarča, medtem ko sem sam bogve zakaj obtičal v službi. Menda se je napovedovalo poslabšanje vremena. Po šihtu še vedno vleče gor in srce mi ni dalo, da ne bi vsaj poskusil in Švarček se me je usmilil še z nekaj drobtinicami. Izdihljaji dneva so me držali gor, dokler se ni navlekla neka koprena in zasenčila že tako nizko sonce ter zaključila zgodbo za ta dan.  Še hop gor, pa je dan rešen.

Orešje, 10.7.2020, večerna glajzerca

Orešje, petek, 10.7.2020

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2357330/

https://photos.app.goo.gl/c3NfPdAKpkPQ8Bbm6

Sam doma, na šihtu pa tudi, tako da je treba zdržat do konca delovnika. Produktivnost je bolj švoh, ampak to je za pričakovat zadnji dan pred dopustom, itak je pa taglavno popedenano. Vroče za popizdit; zunaj vse teče z mene, v pisarni me klima nahladi do roba nahoda.
Delamo mentalne akrobacije, kako in kdaj na morje, da ne bomo šli vsak s svojim avtom. Glede nato, da se v nedeljo obeta burja, ni druge kot da grem v soboto in to z Zinkinim avtom, saj drugače ne morem pritrogat surfa dol. Torej čez vikend je neletljivo, torej me ne bo tu, torej je to zadnji dan, ki ga je treba ponucat. Gledam Švarč, za spremembo, a nekam čudno kaže. Vprašam Gabija, ki pogrunta, da postaja že ene dve uri ne dela. Sicer lepo vleče gor, tako da zna bit. Malo kasneje pokliče, da se je navlekla neka koprena, Orešje pa kaže dobro. Naj grem raje na Orešje. Hm, ok. Kaj ga je strah za Švarč? Danes pozno popoldan ziher ne bo padel (njegov) rekord! :)) Hec.
Doma tuhtam, kaj zdaj? Ne zgleda ravno letljivo, a po tej vročini pa tudi ni za počet kaj koristnega. Klinc, si rečem, grem poskusit, enkrat se živi. Tokrat se oblečem kot za kopat, s kompletno preobleko vred. Peške gor me bo okopalo kot včeraj.

Med zadnjimi ovinki po od neurja razriti poti vidim klobaso, ki lepo mirno vodoravno stoji. Kot včeraj, ko sem prišvical nazaj gor. Obeta se lepa večerna. Hitra priprava, lahka oblačila, hej, kaj je to?! Zmrači se in veter crkne. Gabijeve koprene so zdaj prekrile nebo med Soncem in Orešjem. Beumusuncežarko!#$!! Pripet čakam na boljše čase. Zdi se mi, da se oblak odmika in bo Sonce pripustil nazaj na zemljico pred menoj, da ta dahne gor. Čakam. Čakam. Res se koprenasta gmota leno premakne proti severu in Sonček spet posije ter požene sapice, ki premaknejo klobaso, v katero strmim zadnjih deset minut. Potegnem in začuda se v prvem poskusu skobalim v zrak.
Za kaj več, kot za praskanje po grebenu ni, scurim pa tudi ne. Ok, vsaj zebe me ne, pa še v zraku sem, torej se ni za pritoževat. Po pol ure me prešine, da bi se danes dalo pristat pri avtu. Pusto grebenarjenje dobi pravo začimbo. Sem že pristajal gor, ampak zadnje čase nimam več tistega pravega samozaupanja, pa mi je zdaj to v resnični izziv. Razmišljam, kako  izvest pristanek, da bo čim bolj varno. Spomnim se videa, v katerem Krigl demonstrira in razlaga, pristanke v vukojebinah. Ključ je pauer. Pristanek z energijo, Coto lahko še vedno dokaj na hitro ubiješ, energija ti pa da možnost kontrole nad krilom. Medtem se veter rahlo okrepi in v odmikanju pristanka se grem še igrice, kot vožnja z enega na drug konec brega brez bremz, zavijanje, razen obrata, le z zicem, potem pa to isto še pod gasom. Lej ga tička, saj gre tudi z gasom! Skratka vaje, vaje in vaje. Ni treba, da se vse učimo v živo, ko gre zares. Idealni pogoji za trening gasiranja. Obrne se ura v zraku in treba bo pristat. Drži vedno bolj, tako da je treba zbijat višino, pri tem pa vadim, ajd, recimo zametke, wingoverjev. Ne gre dol, pa se odpeljem ven obrnit eno cerkvico - po starinsko, da ji vidim zadnjo stran. Nazaj ob bregu spet gor, zato ob prvem poskusu pristanka visoko preletim start. Drugič sem spet visok, od pauerja mi nič, saj preveč kontroliram zavoj k ciljnemu pristanku, a zaveterni rotorji le niso tako močni, da se jih ne bi dalo krotit. Spet pridem visoko. Takrat se spomnim Gabijegvega pristanka na Švarču enkrat med karanteno. Padalo pumpam in res se ustavim ter počasi spuščam,.meter nad zemljo pa nekako ne gre več dol (sem nehal pumpat?) in nese me v štange od postaje in vreče, da moram coto ubit. Čmoknem dol, artik pa se sesede meter od štang. Oujeee! Toplanding je uspel!✌ Vesel ko malo dete.

Ko molzem coto, že kliče Deda Rudi, če sem zaključil z letenjem in pridem po okno za prikolo, mi ga je danes dvignil na Blanci. 

Vseeno si vzamem nekaj trenutkov zase, da použijem lepoto mirnosti prostora in časa, ki mi je bil dan. 

Na trubarjevi malo posedimo, domov pridem pozno, a na Lenarta (ki pride z nadomestnim avtom s pežojevega servisa po Veroniko in Miha) moram še počakat. 

Naslednji dan pa z Zinkinim golfom na morje. Upam na dober veter za surfanje.

Orešje, 9.7.2020, Solo lovljenje jalovega fantastičnega dne

Orešje, četrtrek, 9.7.2020

F'n'H, http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2356964/

Let, http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2356865/

https://photos.app.goo.gl/FxVkYK9EjR2BFd7u7

Na kratko. Po Ambrožu se Mitja in Drago v sredo odpravita v Posočje, kjer takoj spohata stotici. Gabi pokruza Bohor, jaz v službi, sestanki. Za četrtek se obeta fantastičen gradient tudi na štajerskem, zmerni južni vetrovi. Matr, v to bo treba prste pomočit!
Dan je brez oblačka, ni prevroče, zna bit. Gabi me sekira, kdaj grem, a se ne dam. Šiht je šiht in zadeve je treba podelat, pa morda odščipnit konec delavnika, da ujamem še malo letenja.
Tako se zgodi.

Na startu sem okoli pol treh, vleče lep jugec. Med pripravo naenkrat ugotovim, da ni Oudie-a! Živčen preiščem vse žepe in vreče in torbe - Oudie-a ni! FAAAK! Očitno mi je med pospravljanjem pod Dobrčo nekako padel ven, pa sem ga spregledal, ker se je mudilo v čakajoč avto. Ajajaj. Gruntam, koga poslat tja, da ga poskuša najti ter se pripravljam naprej. V tistem pospravim še neko majico,ki se valja tam okoli in spodaj je - Oudie! Uffff...!

Ko se pripravim, veter crkne ali pa popihuje z vseh strani. Sonce nabija, vse mi teče dol, ko premetavam to staro coto po startu sem pa tja in jo poskušam nekako spravit pokonci. Na koncu potegnem v neki polsapi, da me zunaj nek vzhodnik skoraj odpihne na drevesa na desni. Dobro se izteče in gremo!
Kmalu zapnem steber in že kalkuliram trase, a steber se konča pod 900m, ne pa na 2k, kot je v napovedi?! Grem na vzhodni hrib, kjer jata ptičurin nekaj onegavi. Ni bilo nič in bitka za preživetje se začne. Praskam po bregovih, skušam preživet in dočakat kaj od napovedane termike.  Ni mi jasno na čem se furam; je to veter ali so to baloni termike. V nobenem primeru se ne zvrtim kaj prida nad greben. Enkrat ali dvakrat se mi uspe malo odlepit z grebena, a premalo za odletet. Klinc, je že bolje pristat blizu avta pa peš ponj, kot pa za par odpihnjenih km doktorirat iz logistike povratka.
Na koncu sem nagrebenaril dobro urco in lepo pristal spodaj.

Sledi počitek v senci, pa skoraj enourni šeting nazaj, pa spet počitek in domov. Tu se mi ne da delat kaj pretirano koristnega in se temu predam.

Ambrož, 5.7.2020, po Gorenjske namesto Ifke

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2355650/

https://photos.app.goo.gl/5wtwsJ6DVBznQrUC7

Po medtedenske matranju na Orešju je Mitja ves naspidiran za Ivko čez vikend, najverjetneje v nedeljo, ko se po mnenju znalcev obeta big day. Severnik po prehodu fronte in dober gradient. Ekipa smo Mitja, Drago in jaz. Mrzlične priprave, iskanje transporta, jaz sem brez avta, brez voznika, razmišljam, da bi aktiviral deda, ko Mitja prijavi nosečo Katjo. Hm, ne vem, no.  V tistem se spet nekaj spremeni stanje okužb na hrvaškem in naenkrat Drago ni več navdušen, da bi šli čez mejo. Pade rezervna varianta: Gorenjska.

[nadaljevanje aprila 2021, ko sem že pozabil sočne podrobnosti]

Napovedan je rahel sever v višinah, spodaj pa recimo jugovzhodnik. Ok, nekaj bluzimo, kako in kaj se naj bi letelo; spomnim se, da lokalci pravijo, da se je ob vzhodniku treba obrnit na Vajnežu, en vrh zahodneje od Stola, sicer gre težko nazaj. 

Naša mala ekipa se uskladi s Štajerci (Koler...), da se dobimo na pristanku in se nekako spravimo na Ambroža tako, da Mitjev avto ostane spodaj. Na startu se pojavi še Erzo z druščino, lokalcev pa ni od nikoder. Pravijo, da danes ni ravno letljiv dan. Ajebiga.

Erzo*: Po takem naj leti kdor hoč. Je jasno zakaj ni nikjer Gorenjcev, pač pa samo Štajerci, Purgerka ki to ni, in en zgublen Notranc. Tud Poje pravi, da je severa v Karavankah hitro dost in da v takem ne gre. [5.7.2020 18:18]

* Treba je upoštevat, da je E na pol scurel

Na Ambrožu se poberemo in se skupinsko odguncamo proti Potoški

[3.10.2022 (!) najdem osnutek zapisa, ki ga je treba dokončat - kolikor se pač po dveh letih še spomnim]

Fantje in dekle se po večini poženejo naprej, jaz se na Potoški zataknem, da me dohitita še zadnja dva (Erzo in Slemešek). Višine niso bogvekaj, ostalih to, kot kaže, ne moti preveč, sam pa imam raje nekaj zraka pod ritjo.  Na Dobrči se nekako zberemo, a sem tam kar nizek. Drgnem breg in se mic po mic pobiram. Večina ostalih seveda odnori naprej. Prenizki smo za na Stol, pa gremo naprej po grebenčku pred Žirovnico. Mitja se že vrača, srečava se nad Begunjami. Nad grebenom nekaj dela. Nekateri vrtimo, drugi se obrnejo in gredo nazaj. Od vrtečih sem spet najnižji, a se z 1,7k le odločim za skok na Stol. Tak je načrt, a ne?

Potrpežljivo molzem rabite balone. Ni ravno nek presežek užitka od letenja, a počasi gre gor. Vzhodnik ne nosi proti Vajnežu, kamor se povrtavam v precejšnjem rodeu. Ampak gor je že Koler, torej se da. Na koncu obupam pod 2k in se obrnem nazaj. Kakorkoli že, zastavljena obratna je dosežena, zdaj pa povratek. Do Stola gre lepo, tam najdem še lepo dviganje na 2,2k. Kot se spomnim, sem bil kar napet zaradi "strašnega" severa, a ni ni bilo hudega. Spodaj je bolj mlelo. Sledi slaba poteza. Namesto naravnost na Dobrčo zavijem na Begunjščico. Mislil sem si - ziher je ziher, bom na hribu še popravil višino, pa bo šlo lažje v veter do prednjih hribov. Pa kaj še! Na Begunjščici se matram na bregu, komaj se pripraskam tam pod vrh, ne znam do 2k. Napet se spustim proti Dobrči, pa še to po zahodni strani grebena, tako da Dobrčo dosežem na zavetrni strani, krepko pod vrhom. Artik počasi rine v veter, curim. Mrzlično iščem možnosti. Dobrča se mi v tistem trenutku zdi težko osvojljiva, pa se obrnem, da me veter odnese nazaj proti Petru, kjer pa tudi nične najdem. Zapeljem se nad Begunje (na drugi strani vidim Mitjo, ki zlaga), tam pa nekaj kresne. Upanje se prižge. Steber je lep, morda pa bo kaj. A hudič je v podrobnostih. Odnaša me vzhodnik. Na slabih 1,4 je tudi tega konec. Poskusim še enkrat porinit v vzhodnik in upam na še kak tak balon, ki ga pa ni in sedem ob vznožju Dobrče. 

Ma, dobro je. Čeprav z kančkom grenčice, saj se ni izteklo čisto po načrtu, kar sem pa sam pridelal.

Ampak - dobre tri ure letenja, živ in zdrav, z obetom skorajšnjega piva - dobro je!

Logistika je bila tekoča kot le kaj. Jazbec je prvi scurel, Mitja mu je dal svoj avto, da je šel po Erzota, ki je zabluzil nekam proti Bledu, pa po Mitjo v Begunje in na koncu pome pod Dobrčo, pa nazaj v Grad, kamor pa so se ostali vrnili po zraku. Štajerci (Kolman, Zorman, Slemešek) s(m)o obrnili Stol, Drago in Jasna sta se pa obrnila že pri Završnici. Jasna je tako kot jaz zacurela in se ji je nad Begunjami prikazala Marija, da se je lahko privlekla okoli Dobrče. 

Erzo je bi bil seveda nepotešen in je hotel še enkrat. Daroval se mu vožnjo na start, poleg je šel še Jazbec. 

Dober dan.  

Po slikah se zdaj spomnim, da se mi je ob vzletu, ali pa kmalu zatem odpel kokpit. Ne prvič. Z Oudiem med nogami si težje pomagaš. Sledila je operacija menjave vpetja kokpita. 

Orešje, 1.7.2020, Popravni od včeraj

Orešje, sreda, 1.7.2020

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2354875/

Po naši včerajšnji letalni kalvariji se danes Gabi in še nekaj njih spravi na prajmtajm letet na Lisco in Gabi spet mastno odleti (ostalim se bolj ali manj udre). Z MItjem sva na šihtih, a nepotešena in dvigneva flajalarm, ki pritegne še zmačkanega Belija.
Tokrat le nekaj drži in malo drgnemo breg. Mitja pogumno in nizko potegne na hrvaško, nazaj priklopi nizko, se pobira par deset metrov pod menoj, a se mu udre in gre pristat. Z Belijem še malo drgneva breg, ko on nad radom lepo pobere. Meni to ne uspe, se zapeljem na hrvaško in nazaj na uradni pristanek. Beli mora zbijat višino, da pride dol.
Dober popravc za vse tri, škoda da zagrebčanov danes ni tukaj. Silvijo najdem, da je kilavo letela na Japetiču, ki ni bil ravno najboljša izbira dneva. Gor nas pelje Natalija.