Švarč, 2.3.2019, Otvoritev z rekordom domačina

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2227510/


https://photos.app.goo.gl/FsNvZuadtMg1mgX67


Vreme je pravo pomladno, a ga spremljam le kolikor ga vidim skozi usrano steklo strešnega okna v pisarni. Ekipa se meni za Primorsko v četrtek, a mi seveda ne znese. Kolegi naredijo klubsko zmago Lijaka, skratka dobro in dolgo letijo. Gabi je ves naspidiran in v petek že zbira ekipo za Švarč. Kaže na dober gradient, a da bo oblačno. Doma delava ohlapne načrte za dan, ki se nekako ne prekrivajo. Na koncu greva vsak po svoje in se odzovem na Gabijev klic. Drago je sicer predlagal Lisco, a se mi ni šlo tako daleč na en skok, Gabi pa se je potem tudi odločil za bolj lokalno varianto.
Pričakovanj ni velikih, kak skokec z morda malo podrajsanja pa nazaj gor namestit popravljeno postajo. Vmes se mrčina začne malo čistit, nad Bohorjem se zamastijo baze, zunaj ptiči nekaj povrtavajo. Ha, morda pa le. Ko prideva gor, ugotovim, da sem spodaj v avtu pustil še tisto uboštvo od cotic (vključno s spidarmom), ki sem jih vzel s seboj in da imam le dve majčki in jakno. Ne glede na toploto na tleh, zna zgoraj, kamor imava zdaj namen priti, biti kar hladno. Gabi ima vsaj še nek debel pulover, pa mi posodi svoj star spidarm.
Na startu vsake toliko povleče gor, sicer pa nič. Kolega hitro pripravi svoje novo krilo in se v enem intervalu odpelje, jaz se pa še malo mučim s coto, saj ni sape, da bi mi jo raztegnila. Vidim zelenega Artika, ki se nizko plazi pred startom. Ah, pač ni dan, si mislim in sem vesel, ko se ob prvi sapici lepo spravim v zrak. Gabi je medtem že nad grebenom in mi daje voljo, do iskanja dviganja. Oba se kar kmalu pobereva. Sem imel srečo s časom štarta, da se mi ni bilo treba dolgo reševat na grebenu. Ves čas sem malo nižji, a steber sem le ubodel in lepo počasi naju jemlje proti sivini, kjer vidiva krasno oblakovo pot do Lisce in naprej. Saj ne da bi se pritoževal, a omeniti je treba, da me je zeblo ko psa. Mladenič hitro potegne naprej in me nekje iznad Šedma kliče, da greva na Lisco. Ko do prideva do Mrzle planine, kolega spet navija in je hitro nad menoj, meni pa ne da. V tistem vidiva še Dragota, ki visoko pod bazo pelje brez vrtenja na vzhod, naprej nad Bohor. Hm, kaj zdaj? Višine (dobrih 1,2k) je dovolj za do Rudenika, a kaj pa potem? V glavi imam zadnjih nekaj ponesrečenih poskusov priti nazaj na Švarč. Enkrat, ko sem s Švarča obrnil Lisco, drugič pa lani, ko sva z Markotom iz baze nad Rudenikom na Mrzli planini scurela v poden. Nisem imel samozavesti mlajšega kolega in sem scincal, ter se obrnil nazaj in odkrevsal (kao za Dragotom, ampak on se je pasel visoko, visoko) nazaj proti Švarču. Če bo že kaj dalo, je še kar nekaj kucljev za obdelat tam kjer je avto v dosegu. No, na koncu ničesar več nisem znal zvrtet za več kot nekaj metrov in vesel sem bil, ko sem priklopil Šedemski greben, saj sem bil prepričan, da tam pa bo steber. Ne vem če je bil, jaz ga nisem znal porabit. Na koncu grebena sem bil v višini Švarča, kar je pomenilo, da se bo treba še pobrat, če ga želim prilopit, ampak vse drgnjenje grebena mi je le topilo višino, tako da sem se na koncu vdal in se spustil k avtu v dolini.
Pri tem sem bil kar malo napet, saj nimam več tiste rutine, še manj pa samozaupanja. Pristanek je bil vseeno popolnoma neproblematičen, miren, lep.
Kar zadovoljen, nad pričakovanji, a vseeno z malo grenkobe. Dalo se je veliko več.
Ko v miru pospravim opremo in odložim smeti, vidim Gabija visoko nad Švarčem. Pravi, da gre obrnit Koprivnico in se vrne. Čakat  ga grem gor h kapelici, a me nizko preleti in pristane v dolini. Kasneje pove, da me ni videl. Ni mu za zamerit, po takem letu. Spodaj se poveseliva nato pa hop gor zmontirat popravljeno postajo. Pri tem naju zmoti neko gaganje in vidiva džasno jato nekih ptičev, ki z vetrom kakšnih deset minut povrtavajo nekaj in se pomikajo nad startom proti severu. Neverjeten prizor.
Kolega sta naredila super leta, Gabi pa sploh. Tako kot je rekel, je šel in obrnil Lisco, se vrnil in poštempljal še Koprivnico, kar zadostuje za trenutni rekord Švarča. Pravi, da je ta isti dan, ko je rekordno špuro odletel Joc, on naredil še več, a da je večkrat šel krepko previsoko, zato da leta ni objavil. Kakorkoli že, zdaj je odletel uradni in čist rekord štarta, ki ga gleda iz domače kuhinje. Drago je rutinirano obrnil Ravni log in se vrnil do Svinjske ter pristal v Radečah. Mitja je medtem na Primorskem skoraj nažagal stotko.
Dan sem zaključil z merjenjem kuhinje na PP75 in obiskom na T2, za obisk pri Rosi pa mi je zmanjkalo volje, pa je šla Irena sama. Tako ti je to.