https://photos.app.goo.gl/zqxZ47UWZJuf2X6y9
V zraku pomlad, doma nervoza zaradi Lenartovega zdravja. V petek skupaj prideva iz Lj, zvečer vaflji. Naslednji vikend je Lisca Open, prva Liga tekma, ta vikend se obetata dva vrhunska dneva. Drago za soboto organizira prevoz s kombijem, vozhodnoligaši se dogovorimo za skupno pot do kombija. Sobotno dopoldne izkoristim za obrezovanje grmovja in drevja okoli hiše in zaključim enkrat takrat, ko se Lenart z materjo vrne iz trgovine in prevzame štafeto. Ob 11.15 v Brežicah poberem Mitja, potem pa še Gabija na Gnoju. Fanta sta naspidirana in polna optimizma ter divjih načrtov. Že prej Drago sporoči, da ne bo nič s kombijem, Mitja pa pove, da je dobil drug prevoz gor. Preverimo še Mateja, ki pove da gre gor z družino in pelje še Robertota. Škoda le za Markota in Nikota, ki ne moreta. Že pri Sevnici mladinca skačeta od razburjenja, saj vidita nekaj cot nad Lisco. V dolini proti Mastnaku jih vidim še jaz, naštejemo jih ene petnajst. Povečini so kar visoko, 1,5k bi rekel. Ni nam jasno, kaj je zdaj to. Ura še dvanajst ni, mi smo zgodnji, tam pa že cela jata v zraku. Gor celo dobim parkirišče, ki je sicer polno zasedeno z avti vseh možnih slo registracij. Na startu izvemo, da je bil gor skoraj cel in razširjen slo-paragliding team, ki danes z Lisce napada sam Triglav! Olala.
Drago je že gor, poleg množice drugih prideta še Matej in Roberto. Od Dragota izvemo, da je dejansko ostal brez prevoza in ga je nekdo za uslugo zategnil gor. Se mu opravičim, saj na to nisem računal. Na glas omenja nekoga, ki kao ne bere sporočil na Whatsup (WU) in ne sodeluje pri organizaciji prevozov, kar Mateju zavre kri in povzroči krajši besedni dvoboj. Nič mi ni jasno...
Pride tudi Erzo z ekipo.
Nebo je popolnoma jasno, piha nek SV, občasno malo povleče gor in takrat se da odletet. Vzhodna mladinca se hitro spravita v zrak, jaz pa kar kmalu za njima. Da se pobrat in kmalu z 1,5k odšibam na Rudenik. Kaj pa naj? Sever me nosi nad dolino. Gabi rine na Metni vrh, Mitja je že naslonjen na Bohor. Ha, zanimivo. Čez čas se vsi dobimo tam okoli Rudenika, malo posučemo, nato pa ona dva potegneta nazaj proti Lisci, od koder pa pride Drago, ki pod menoj zapelje (takrat se mi je zdelo tako, čeprav na trekih ni videti) na severno stran Rudenika, kjer se lepo pobere. Seveda mu sledim. Kolega nato skoči na severno pobočje Bohorja, kar malo z nejevero opazujem in mu previdno sledim. Seveda se pobere, sam pa še kar malo tipam in lovim balončke, ki me kolikor toliko držijo gor. Upam, da je Rudenik v dosegu, saj je Drago že pobegnil visoko in naprej na vzhod. Ker sem relativno nizko, se odločim, da poskušam priti na južno pobočje Bohorja in vidim, če bo tam kaj bolje. V tistm prehodu pa me le vzame gor. Prvi pošten steber danes, kaže da je ta isti, ki ga je Drago zadel od prve. Med vrtenjem se spreminjajo cilji; najprej vrh Javornika, potem koča, na koncu je bilo odprto vse. Konča se na 1,9k (prisežem, da sem videl na Oudieu, čeprav je na treku zabeleženo le 1860), od koder sem užival fantastične razglede na v inverzno plast potopljeno zgodnje pomladansko krajino in boleče čisto modrino neba nad njo.
Grem naprej proti vzhodu. Ves čas nekaj brbota in po malem dela. Enkrat za spremembo vidim Dragota globoko pod seboj, kako se že vrača proti Lisci. Od koče naprej je vse sumljivo mirno in ne zdržim do konca grebena, ki sem si ga nazadnje zadal za cilj. Malo v skrbeh, a z ohranjeno varno višino se vračam proti Skalici v upanju, da bo tudi s pomočjo vetra zneslo do Rudenika. Zahodni konec grebena se je izkazal z lepim stebrom, spet na 1,8k in odnešen na jug. Ok, mislim si, temu ne moreš reči ne in se spustim čez Metni vrh proti Ledini, kjer bi moral najti kaj uporabnega, a ni bilo nič. Višine je bilo dovolj za Razbor, pa spet nič, na Radežu pa je le malo brbotalo, da me je med vrtenjem nulce odneslo do Čelovnika, kjer je končno zagrabilo nekaj raztrganega in me spravilo na dobrih 1,1k, kar je zgledalo dobro za...? Hm, ja, kaj zdaj? Gravitacijska sila belega avta na vrhu Lisce me je vlekla tja. V veter? Dolenjska čez dolino? Lani sem še z boljšo višino nasedel na vrhu hriba. Kum? Za poskusit je! Na preskoku se poskusim dokopat do telefona, ki mi je padel v kokon, a obupam, saj nočem da me kak ruker dobi nepripravljenega. Pač ne bo več fotk. Križe dajo dovolj za na Nebeško, malo zatem pa dobim še lep stebrič za skok na Kum. Ampak - zanešen sem nad dolino, Kum bi dosegel na sončni, ampak tudi zaveterni strani, na poti tja me krepko požira. Skrbi me pajsanje ven iz teh grap. Odločitev ni bila težka. Nič rinjenja v negotovost in še z dovolj višine obrnem nazaj proti Križam, kjer pa se ne morem več pobrat. Upam na Svinjsko, kjer klobasa lepo kaže gor, a zagrabi pa nič. Zadnje upanje je breg čez Savo, a tudi tam je vse mrtvo. Razmišljam o pristanku kje pri popravnem domu, a bi šlo na tesno, tako da na koncu udobno in zelo mehko pristanem na uradnem pristanku. Vesel kot strela!
Na Kondorjevem WU poprosim za kak prevoz in začnem zlagat. Še preden končam, pokliče Marko, da prihaja pome. Nekaj minut kasneje pokliče, da bo avto pripeljal Stane, ki je ravno gor. Z Markotom zamenjava veterno vrečo na pristanku, in na pol zasluženega pira se že pripelje Stane. Marko ga je poklical, če ga mimogrede zategne gor na popoldansko, pa je izvedel, da je že na Lisci z Ano, ki utrjuje frišen vozniški izpit. Pri dveh šoferjih pa seveda lahko dol spravita dva avta. Drago je z Bohorja odletel v Radeče in je že doma, mladinca pa sta jo ucvrla proti Goltem ter po hudih borbah pocurela na ravnini pred Dobrovljami. Nekako sta se se privlekla do Celja, kjer sta za nekaj minut zamudila vlak. Ker je bil naslednji predaleč, sta po težkih pregovarjanjih vzela taksi in se nam pridružila v Radečah. Vsa navdušena in sestradana naročita ogromno pico, ki je vsi skupaj ne moremo zmazat.Zanimivo je bilo danes na Lisci. Zdi se mi da sem Robertota videl na Rudeniku, pa še kasneje, ko sem letel čez Razbor, kako se je od zahoda bližal Lisci, kao za pristajat gor. Ne vem. Tudi za Mateja ne vem, kje je bil, noben od njiju še ni objavil treka.
Nekaj indijancev, ki so zgodaj startali, je odletelo na Gorenjsko (120-140km!!!) večina pa jih je pocurela tam kot Gabi in Mitja. Erzo z ekipo se je spustil z vetrom v Zasavje in skupinsko so pristajali okoli Hrastnika. Kot zanimivost - še Gaberšek je scurel v Rimskih.
Stane gre na neko Silvotovo predavanje (kolesarjenje po meji Slovenije), mi pa še rečemo nekaj o načrtih za jutri (Marko Lisca, Mitja Orešje, Gabi Švarč, jaz doma), dokončamo pir in odrinemo proti domu. Mladinca odložim, kjer sem ju pobral in domov.
Pridružim se Lenartu in materi, ki sta pri Budičih na fešti za Primoževo kao diplomo (dohtarji je nimajo...). Prijetno. Zvečer nas preseneti Lovro, ki ga Lenart "pripelje z maturantskega plesa". Si je zaželel doma. Fajn.
Naslednji dan se kolegi lepo razletijo. Marko in Drago pokruzata krajino južno od Lisce, Mitja podrgne grebene okoli Lisce in se čez Metni vrh pripelje skoraj do Zdol in pristane pri brestaniškem ribniku, Gabi pa uspe s Švarča narediti lep trikotnik, ki ga zaključi pri tašči na kosilu.
Tako končam tudi jaz, le brez letenja. Namesto tega sva z Lovrom odlaufala najin krog, kar pretehta tudi Švarč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar