Petek, 29.3.2019
Doma je ozračje napeto, saj čakamo na izvid, kaj pomeni Lenartova oteklina na zobu. Ker se mi tudi sanja ne, kaj se bo izcimilo, grem seveda v službo, da sem pri roki, če bo treba. No, na vso srečo se je pokazalo, da ima "le" hud granulom, kot je že predvidela Ljubica, ki ga bodo čez dva tedna operacijsko poštimali. Lenart je sicer slabe volje, ker gre pod nož, ostalim pa je le malo odleglo, da je zadeva pod kontrolo.
V službi je sicer pritisk in delo, a v čakanju na Lenartov izvid osredotočenost na delo ni bila na višku. Po kar dobri novici, se je razpoloženje izboljšalo in tu pa tam sem že pošpejal, kaj počnejo kolegi, ki so danes na Kopitniku Odprli Lisco. Web cam na Lisci je posredoval sliko, kak lajvtrek pa približno dogajanje. Oblačnosti je bilo manj kot sem razbral iz napovedi, vzhodnika do severovzhodnika pa dovolj, da Kondorji niso leteli z Lisce, ampak dogajanje opazovali od spodaj. Zgledalo je kar zajebano. Gabiju se je kmalu udrlo, Mateju, kot kaže iz rezultata tudi, Mitja pa je prilezel zelo blizu cilju. Kdor se je pobral, je šel čez 2k. Pravijo, da je zaugalo v oblake.
Zvečer greva na Ogijevo abrahamsko fešto, Prijetno druženje, pri mokroti sem se pa držal nazaj, da ne bi doživel travm, kot po podoknici za Ogija (policijska kontrola na poti domov) ali pa po fešti za Suzin abrahamček prav tu, v isti zidanici (naslednji dan pa ljubljanski maraton, pa to).
Zvečer greva na Ogijevo abrahamsko fešto, Prijetno druženje, pri mokroti sem se pa držal nazaj, da ne bi doživel travm, kot po podoknici za Ogija (policijska kontrola na poti domov) ali pa po fešti za Suzin abrahamček prav tu, v isti zidanici (naslednji dan pa ljubljanski maraton, pa to).
Gor smo že ob pol desetih, gneča pa je že precejšnja. Najprej se pri dveh lintvarjevih damah prijavim, potem pa že kmalu sledi bifing.
Napovedan je task do Rudenika pa nazaj na Kozje, pa spet na Rudenik, od tam pa čez Kozjansko do Celjske koče, pa na Malič in v cilj v Rimskih. Hm, pa da vidimo. Marko pove, da baz ne bo, šlo bo pa do nekje med 1,5-1,6k. Ok. Cilj mi je cilj, mudi se mi pa ne.
Task pipkam v Oudie v sendviču med Mitjo in Matejem in jima skušam pomagat, kolikor se le da. Na koncu obupata in zmenimo se, da si preko spominske kartice naložita moj task. Mateju se lepo prenese, Mitji pa Oudie kartice ne prepozna. Včeraj je grobo ravnal z njim in kot kaže, zvil kak pin v odprtini za kartico. Časa je še dovolj, zato se usedeva za kočo in v miru na roke prepiševa task v njegov oudie. Mladenič sitnari, ker se optimizirana razdalja ne ujema z objavljeno, ampak striže na nekaj sto metrov. Po malo možganjenja stuhtava, da ga moti startna točka, ki sem ji dal radij nič. Ko jo zbrišem iz naloge, optimizirana razdalja štima v nulo in Mitja je zadovoljen. Nalogo popravim še pri sebi, čeprav ne vidim pravega razloga za to. Ker sem že imel nalogo odprto v urejevalniku. Matej se je medtem že pripravljal in ga nisem gnjavil z malenkostmi.Gabi in in Mitja startata zgodaj. Slednji ob startu uprizori še (nehoten) akro vložek. Baje je šlo zelo blizu vej. No, ja, ozračje okoli starta je res kar živahno. Ko sem tudi sam že skoraj pripravljen za vpet, se Mitji J. zgodi, čemur se je njegov soimenjak prej srečno izognil in s skravatano novo novcato Spectro konča v krošnjah desno pod startom. S fantom je v redu.
Odletim brez težav, se poberem in v nepopisni gneči nad Lisco čakam na start, ki ga (spet) zajebem, saj priletim v startni cilinder pol minute pred odprtjem in moram ven ter ponovno not, da začnem task. Po grebenu do Rudenika preveč popravljam višino, saj je markerjev vse polno in kaže, da lepo drži. Obrnem prvo točko in grem bolj pogumno nazaj. Na popravljam več veliko in za nagrado mi še Ješivec ne da, tako da pod malo Lisco že pošteno zacurim, a se s podna le spajsam nazaj v življenje. 1,2k na Lisci se mi ne zdi ravno razkošno za obračat Razbor, a treba je it. Vmes še nekaj popravljam in skoraj me odnese mimo druge obratne, ki jo lovim v loku. Ko jo le pipnem, je logična poteza, da grem na pobirat na Radež in naprej na Čelovnik, saj je s to višino direktna smer na Kozje zelo vprašljiva. Torej proti Čelovniku. A že nad Radežem mi hudič prišepne, saj bo šlo, saj bo šlo, pa zavijem proti Kozjeku, kjer pa seveda zacurim in skoraj po isti poti odcvilim nazaj reševat se na Čelovnik. Dober dan je in poseka ne razočara. Zvrtim se na trenutno višino dneva kjer se steber konča na robu tretje obratne, od koder se spustim proti Lovrencu, kjer upam na še kak meter, ki ga dobim in se privlečem nazaj do Lisce, kjer se spet spravim na varno višino za do drugega Rudenika. Tam se nikakor ne morem pobrat, zato se odplazim nazaj proti Lisci. No, kmalu nabašem na steber, ki da 1,5k. Ni kaj, bolje ne bo, si rečem in se vržem čez. Nebo je modro, tako da ni pomoči in le upam, da povozim kako dviganje. Ves čas kalkuliram pristanke. Še dovolj visoko najdem nekaj švohnega in kmalu trije povrtavamo skupaj. Gre počasi, ampak drži in na koncu imam novo višino dneva. Malce me draži, ker so ostali v skupini uspeli splezat malo višje. Ampak dobro, Celjska zgleda v doletu, sploh če vmes še malo popravim višino. En s Kingom mi nad glavo povrtava, meni ne zagrabi. Obratna je blizu, pa jo napadem, a se mi udira, da si ne upam preveč v hrib. Zdaj že razmišljam, kako pristat. Nekako se plazim okoli hriba, zlezem še čez daljnovod, a osončen breg ne da nič. Sicer pa sem že v dolini, tako da le še poiščem velik prostor za pristanek, ki ni daleč od ceste in gostilne.Žal se ni izšlo, ampak ni razočaranja. Konec koncev, tri ure letenja je za menoj.
Spakiram in grem do gostilne, ampak že pri prečkanju ceste mi prihajajoč avto blenda ter ustavi pri meni. Miran, jadralni padalec, ki gre drugič danes na Malič, me zategne do Laškega. Tam Damjanu drugič javim lokacijo in končno pridem do zasluženega piva, s katerim posplahnem task sendvič. Še preden pridem do pol flaše, že slišim svoje ime. Robi Oblak je danes šofer pobiralskega kombija. Privošči si čik, jaz pa v miru svoje pivce. Gremo še malo naokoli pobrat en par, pri Rimskih še Frančeka stisnemo not in hop na Lisco.Čakanje na rezultate, dolgčasa, lakote in žeje ni, potem je treba počakat Belega, ki ga šetajo s kombijem dol pa gor (brez potrebe), da ga na koncu lačnega odpeljem v Brežice.
Mitja je dirkal kot nor in prvi od športnikov končal ESS, a žal pristal nekaj deset metrov pred ciljno črto. Gabi je pristal na ciljno črto, kar je bilo dovolj. Dobra sta. Za Mateja nisem vedel, kako se mu je izšlo. Dan mi je bil super, saj sem letel, vrtel s ptiči, z novimi (ne)znanci, naklepal tri ure in novo špuro.
Nedelja, 31.3.2019
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2232945/
Že včeraj se z Andrejem dogovoriva, da v nedeljo pelje on. Pa se mi zjutraj spet oglasi Mirko, kam pa gremo danes (včeraj je le prišel na Lisco). Po nekaj dogovarjanja se ponudi, da gre z nama in da pelje on. Ok. Dobimo se pri Tušu in se le s težavo zbašemo v njegov prekajen volvo, on pa s težavo preživi brez čika vse do Lisce. Nekje pri Sevnici se spomni in vpraša, kako pa misliva midva priti nazaj v Brežice. Malo se praskamo po glavi, pa iskanje odgovora prestavimo na pozneje. Na Lisci ni bilo treba dolgo iskati, saj je bil Gabi takoj pripravljen peljat, če je treba pa do Brežic. Ok, prevoz je rešen.
Na vrsto pride Matejeva grozljiva zgodba. Včerajšnji task je normalno začel, a ga je oudie kar naprej pošiljal na štart, tako da je po dobri uri obupal in šel pristat - brez dirke, še brez prostega letenja. Po poizvedovanju in tuhtanju smo ugotovili, da sem zajebal s startno točko s premerom nič. Na vseh tekmah Parasnežinke smo imeli startni cilinder 400m, tokrat pa je bila le navedena startna točka, brez dimenzije. Optimirana dolžina taska se ni čisto ujemala z objavljeno, a nič hudega. Ko me je Mitja zagnjavil, da se mora optimirana dolžina taska ujemati z objavljeno, sem jo dobil, ko sem iz taska zbrisal startno točko. Pa dobro, sem si mislil, saj je vseeno, task se itak šteje od odprtja in prečkanja cilindra SSS. Pa ni tako. Ker je imel Matej vpisano štartno točko, se je štela kot del taska in jo je bilo treba pipnit, ker pa je bila brez dimenzije, se je ni dalo pipnit in tako je Matej ostal zaklenjen na samem startu. Sicer bi lahko dirkal, a ga oudie pri tem ne bi vodil. Ajme, ajme, jaz nesreča, ki kolegu zajebe task :(( Matej pa tudi izdahne, da bi se le moral sam naučit in si urejat pripravo na dirko.
Na brifingu Orož napove cik cak dirko med Rudenikom in Kozjem, Marko pa spet modro nebo, brez baz a z višinami, pri katerih je že treba pazit, da ne zarinemo v tardečo. Dirka je omejena na tri ure do 16h, saj lahko v tem času tudi peš opraviš ta task. Pa da vidimo.
Matej in Mitja še nista čisto obupala nad menoj in skupaj potem v miru prepišeta task z mojega oudiea (tokrat brez startnega cilindra!). Mitji vse štima, pri Mateju pa je optimizirana dolžina spet malce drugačna od objavljene. Nervoza, a se ne damo. Presnamem task s kartico, a je na Matejevem oudiu razdalja še vedno neskladna z mojo. Opažam, da gre pri Mateju linija taska iz središča cilindra SSS, pri meni pa od roba, in za toliko tudi striže optimizirana dolžina. Zakaj? Poiščeva Jošteka, ki pove, da je v novi verziji oudieve programske opreme popravljena optimizacija taskov in to je to. Matej prizna, da svojega še ni posodobil od kar je bil pred dobrim letom na servisu. Pomirjeni se le pripravimo za v zrak.
Na štartu me nekaj pletlo, tako da sem se v zrak spravil šele po tretjem poskusu, ni pa bil problem pobrati se nad Lisco v čakalnico za začetek dirke. Sam štart dirke sem spet zajebal saj sem v štartni cilinder zapeljal še pred odprtjem, pa je bilo treba potem še enkrat noter (start je bil enter). Prva obratna je bil mali cilinder na Rudeniku, ki ga nikakor nisem našel, ter izgubil tri minute in 150m preden sem ga končno le pipnil. Res ne moreš verjet, kak cepec sem. Po drugi obratni sem se šel reševat pod malo Lisco, kjer sem padel v res brutalen steber (6,5 m/s) na 1,6k. Drugič na Rudeniku sem le zadel obratno (ha, fi 7,5km) in hop na Kozje. Dan je res noro delal, tako da dejansko ni bilo pretirane potrebe po kakem hudem vrtenju, a meni je to v slast, pa sem na Kozjem zvrtel na 2k ter pri tem opazoval jadrilico poleg, nad Kopitnikom. Lepo, lepo. Spustim se na naslednjo obratno nad Mastnakom in tam srečam Mitja, ki že gasira na zadnji cilinder. Mene še enkrat čaka Rudenik, kjer dobim dviganje, ki ga moram užit, čeprav mi je oudie že nad Lisco oznanil, da sem v ciljnem doletu (kar, se mi zdi, vseeno ni bilo čisto res). Spet je šlo na 2k, pod menoj se je bohotil in vabil Bohor, a danes sem bil na drugi nalogi. Nekaj čez 2k s težkim srcem porinem iz stebra proti obratni, a hudič je širok in močen, da še kar leti gor. Tiščim ven in upam, da se bo izšlo, a na ekranu se izpiše 2100 in drobiž, preden vario le utihne. Obrnem točko in upam, da bo tako, kot ponavadi, ko trek po nekem, meni še neznanem pravilu pokaže vedno malo manjšo višino, kot jo vidim v živo. Oudie, pravi, da imam več kot dovolj višine za ciljni dolet, pa ga res stisnem proti zadnji obratni pri Vrhovem, od tam pa v cilj na Kompolje, kamor kljub gasiranju do podna pridem še z obilo višine.
Nasmejan pristanem. Kmalu mi sledi en s Curetom, ki sem ga le "nažgal", potem ko sva se od Kozjeka naprej skupaj guncala proti cilju. Ko sname čelado, vidim, da je to neko dekle, izkaže se za madžarico. Čestitava si za cilj, oba zadovoljna z dnevom. Ko spakiran pridem do Woseka, ta pove, da je danes Gabi vse nascal in zmagal! ??!!??. Vesel za kolega, ki je zmago medtem že razglasil na whatsupu. Ko se vrnem gor, seveda najprej poiščem Gabija (ki vmes odleti še eno večerno, da se malo umiri), mu čestitam, potem pa še oddam trek.
Sledi napeto in s pivi podprto čakanje na rezultate, ki mine v dirkalnih zgodbah in analizah. Ko neradni rezultati pridejo na steno, se le debelo gledamo, saj je Gabi nekje pri meni, torej na dnu. Seveda dobi Orož reklamacijo in po tuhtanju le ugotovi, da je en drug trek označil za Gabijevega. Sledi iskanje pravih trekov, pa spet menda ena ura čakanja na popravljene rezultate, ki prikažejo pravi dnevni in skupni rezultat. Gabi je dnevni zmagovalec v športnem razredu, skupno pa sedmi, takoj za Mitjo, ki si ni mogel oprostit tistih nekaj metrov na T2, ki mu jih je zmanjkalo do cilja. Matej je bil zasluženo pred menoj. V zahajajočem soncu gremo na zahodni štart na razglasitev in skupinsko slikanje. Žal niso podeljevali nagrade za današnjo dnevno zmago (po Wosi, ker je zmanjkalo bonov za palačinke...), žrebanju nagrad pa sem postal lakiluzer in dobil vrečko presenečenja.
Ker je bil Gašper že načet, sem raje poklical Lenarta, da je prišel po naju z Andrejem v KK.
Super vikend z norimi razmerami je pol KondoRace ekipe izstrelil v vrh slo športne scene, vsi štirje pa smo se imeli dobro (z nekaj kančki grenkobe pri vsakem, a to je del igre, ki nas žene naprej).
Precednik navdušen že kuje načrte za drugo leto, ga je treba kar bremzat... ;)
(treba hitreje pisat, saj se vmes dogaja naprej....)
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2232945/
Že včeraj se z Andrejem dogovoriva, da v nedeljo pelje on. Pa se mi zjutraj spet oglasi Mirko, kam pa gremo danes (včeraj je le prišel na Lisco). Po nekaj dogovarjanja se ponudi, da gre z nama in da pelje on. Ok. Dobimo se pri Tušu in se le s težavo zbašemo v njegov prekajen volvo, on pa s težavo preživi brez čika vse do Lisce. Nekje pri Sevnici se spomni in vpraša, kako pa misliva midva priti nazaj v Brežice. Malo se praskamo po glavi, pa iskanje odgovora prestavimo na pozneje. Na Lisci ni bilo treba dolgo iskati, saj je bil Gabi takoj pripravljen peljat, če je treba pa do Brežic. Ok, prevoz je rešen.Na vrsto pride Matejeva grozljiva zgodba. Včerajšnji task je normalno začel, a ga je oudie kar naprej pošiljal na štart, tako da je po dobri uri obupal in šel pristat - brez dirke, še brez prostega letenja. Po poizvedovanju in tuhtanju smo ugotovili, da sem zajebal s startno točko s premerom nič. Na vseh tekmah Parasnežinke smo imeli startni cilinder 400m, tokrat pa je bila le navedena startna točka, brez dimenzije. Optimirana dolžina taska se ni čisto ujemala z objavljeno, a nič hudega. Ko me je Mitja zagnjavil, da se mora optimirana dolžina taska ujemati z objavljeno, sem jo dobil, ko sem iz taska zbrisal startno točko. Pa dobro, sem si mislil, saj je vseeno, task se itak šteje od odprtja in prečkanja cilindra SSS. Pa ni tako. Ker je imel Matej vpisano štartno točko, se je štela kot del taska in jo je bilo treba pipnit, ker pa je bila brez dimenzije, se je ni dalo pipnit in tako je Matej ostal zaklenjen na samem startu. Sicer bi lahko dirkal, a ga oudie pri tem ne bi vodil. Ajme, ajme, jaz nesreča, ki kolegu zajebe task :(( Matej pa tudi izdahne, da bi se le moral sam naučit in si urejat pripravo na dirko.
Na brifingu Orož napove cik cak dirko med Rudenikom in Kozjem, Marko pa spet modro nebo, brez baz a z višinami, pri katerih je že treba pazit, da ne zarinemo v tardečo. Dirka je omejena na tri ure do 16h, saj lahko v tem času tudi peš opraviš ta task. Pa da vidimo.
Na štartu me nekaj pletlo, tako da sem se v zrak spravil šele po tretjem poskusu, ni pa bil problem pobrati se nad Lisco v čakalnico za začetek dirke. Sam štart dirke sem spet zajebal saj sem v štartni cilinder zapeljal še pred odprtjem, pa je bilo treba potem še enkrat noter (start je bil enter). Prva obratna je bil mali cilinder na Rudeniku, ki ga nikakor nisem našel, ter izgubil tri minute in 150m preden sem ga končno le pipnil. Res ne moreš verjet, kak cepec sem. Po drugi obratni sem se šel reševat pod malo Lisco, kjer sem padel v res brutalen steber (6,5 m/s) na 1,6k. Drugič na Rudeniku sem le zadel obratno (ha, fi 7,5km) in hop na Kozje. Dan je res noro delal, tako da dejansko ni bilo pretirane potrebe po kakem hudem vrtenju, a meni je to v slast, pa sem na Kozjem zvrtel na 2k ter pri tem opazoval jadrilico poleg, nad Kopitnikom. Lepo, lepo. Spustim se na naslednjo obratno nad Mastnakom in tam srečam Mitja, ki že gasira na zadnji cilinder. Mene še enkrat čaka Rudenik, kjer dobim dviganje, ki ga moram užit, čeprav mi je oudie že nad Lisco oznanil, da sem v ciljnem doletu (kar, se mi zdi, vseeno ni bilo čisto res). Spet je šlo na 2k, pod menoj se je bohotil in vabil Bohor, a danes sem bil na drugi nalogi. Nekaj čez 2k s težkim srcem porinem iz stebra proti obratni, a hudič je širok in močen, da še kar leti gor. Tiščim ven in upam, da se bo izšlo, a na ekranu se izpiše 2100 in drobiž, preden vario le utihne. Obrnem točko in upam, da bo tako, kot ponavadi, ko trek po nekem, meni še neznanem pravilu pokaže vedno malo manjšo višino, kot jo vidim v živo. Oudie, pravi, da imam več kot dovolj višine za ciljni dolet, pa ga res stisnem proti zadnji obratni pri Vrhovem, od tam pa v cilj na Kompolje, kamor kljub gasiranju do podna pridem še z obilo višine.
Nasmejan pristanem. Kmalu mi sledi en s Curetom, ki sem ga le "nažgal", potem ko sva se od Kozjeka naprej skupaj guncala proti cilju. Ko sname čelado, vidim, da je to neko dekle, izkaže se za madžarico. Čestitava si za cilj, oba zadovoljna z dnevom. Ko spakiran pridem do Woseka, ta pove, da je danes Gabi vse nascal in zmagal! ??!!??. Vesel za kolega, ki je zmago medtem že razglasil na whatsupu. Ko se vrnem gor, seveda najprej poiščem Gabija (ki vmes odleti še eno večerno, da se malo umiri), mu čestitam, potem pa še oddam trek.
Sledi napeto in s pivi podprto čakanje na rezultate, ki mine v dirkalnih zgodbah in analizah. Ko neradni rezultati pridejo na steno, se le debelo gledamo, saj je Gabi nekje pri meni, torej na dnu. Seveda dobi Orož reklamacijo in po tuhtanju le ugotovi, da je en drug trek označil za Gabijevega. Sledi iskanje pravih trekov, pa spet menda ena ura čakanja na popravljene rezultate, ki prikažejo pravi dnevni in skupni rezultat. Gabi je dnevni zmagovalec v športnem razredu, skupno pa sedmi, takoj za Mitjo, ki si ni mogel oprostit tistih nekaj metrov na T2, ki mu jih je zmanjkalo do cilja. Matej je bil zasluženo pred menoj. V zahajajočem soncu gremo na zahodni štart na razglasitev in skupinsko slikanje. Žal niso podeljevali nagrade za današnjo dnevno zmago (po Wosi, ker je zmanjkalo bonov za palačinke...), žrebanju nagrad pa sem postal lakiluzer in dobil vrečko presenečenja.Ker je bil Gašper že načet, sem raje poklical Lenarta, da je prišel po naju z Andrejem v KK.
Super vikend z norimi razmerami je pol KondoRace ekipe izstrelil v vrh slo športne scene, vsi štirje pa smo se imeli dobro (z nekaj kančki grenkobe pri vsakem, a to je del igre, ki nas žene naprej).
Precednik navdušen že kuje načrte za drugo leto, ga je treba kar bremzat... ;)
(treba hitreje pisat, saj se vmes dogaja naprej....)
