Lisca, 4.6.2018, kar Bohor zavrne, Mestinje sprejmejo!

Prvi curak: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2116777/

Drugi odpihnen: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2116809/

VSE SLIKE

Po družinskem/delovnem (sanacija prikole) vikendu za ponedeljek razmišljam o Lisci, ko se oglasi Marko, da gre in se zmeniva. Pridruži se še Drago. Zjutraj na šiht podelat tanujno, pa nazaj.

12:00 Breg. Gor peljem jaz. Baze se bohotijo, vleče J-JZ 4-5m/s. Izgleda dobro. Plani so optimistični,  najprivlačnejša je možnost z vetrom v rit proti severovzhodu. Donačka, recimo. Gremo - 12:40.

Marko hitro pobegne naprej, Drago mi označi prvi steber in na 1,3k se mi zdi že kar v redu za na vzhod kar čez dolino, saj se Marko na grebenu nizko nekaj pajsa. Vidim, da mu gre dobro in dobiva se v istem stebru, ki naju namoči v bazo. Lušten ringlšpil. Iz baze pa brez pomislekov na Bohor. Marko se zapiči v Skalico, ki je logična izbira, a mu tokrat ne da in odvleče se nazaj pod Rudenik. Sam sem bolj previden in nad dolino še nekaj povrtavam, a kljub še nekaj višine mi Mrzla planina ne da. Po obronkih grebenov se rešujem z letenjem za ptiči, a tudi njim ne gre in gladko scurim (spet) pri Podvrhu. 13:24.

Marko izpod baze

Slabe volje preverjam, kako je z Markom, ki je s Skalice tudi scurel pod Rudenik. Spomni se, da ima znanca blizu mojega pristanka, ki bi me lahko zategnil iz teh grap vsaj do Sevnice. 13:53 že sedim v Damjanovem avtu in minuto kasneje sva dogovorjena, da greva še po Marka in gor na Lisco. Dec je poleg svojega časa in volje do razvažanja nesrečnikov prinesel še rosno hladen pir (!), ki sva ga bila scurjenca zelo vesela. Vmes se oglasi še Stane, če je treba koga reševat, saj ravno končuje s šihtom v Sevnici. Marko se je odločil, da ne gre še enkrat in mi bo avto spustil do Brega, tam pa ga pobere Stane, če se ne bo drugače razpletlo. Zdi se mi, da ga med drugim malce bega nek obris nimbusa nad Dolenjsko... Pred domom na Lisci je poleg mojega parkiran še en avto iz katerega nekdo jemlje padalski nahrbtnik. Damjan prepozna svojega soseda. Zahvalim se za logistiko in odšibam nazaj na start, kamor čez čas pride še drugi padalec. Pove, da je Leon in med pripravljanjem se zmeniva še, da se bo podružil z Vzhodnoligaši, če je že tu.

Razmere so podobne kot prej, le Dolenjska je bolj mrčasta. Drugi start ob 14:46. Odletim naravnost v steber, ki se konča tik pod 2k, a še vedno vsaj 100m pod bazo. Torej višine so boljše, steber pa je tudi precej bolj zanešen z JZ kot prej. Rine me nad Kozjansko, a tam je suho, medtem ko pa so nad grebenom Rudenika in Bohorja lepe baze. Grem na Rudenik, tam še popravim in spet poskusim na Bohor. Tam nekaj švohno dviga, do baze ne gre. Medtem se je nekaj nakuhalo in vso južno pobočje Bohorja je v senci. Tja ne grem. Nazaj? Ne! Pa grem z vetrom v rit na Kozjansko, kjer se je začelo mastit nekaj baz. Prosim srečo, da se po  vsemi temi bazami spet ne zapičim direktno v poden.  Na koncu enega grebena res zagrabi in me vzame na 1,7k, ko baza nad menoj razpade. Upam na nekaj podobnega na naslednjem kuclju. Preletim Olimje, kjer se spomnim na Amone in poskusim pofotkat njihovo posestev. Čakam, da prime mastna baza nad menoj, a ni nič. Res bi rabil še en steber, da pridem do Boča. Zavijem s poti pod sramežjive bazice, a ne dajo ničesar in ob 16:02 v Mestinju lepo čmoknem dol na travnik s senco. Ok, dobro za popravca.

Sledi serija telefoniad: Lovro, Irena, Marko. Irena bi prišla pome, a je res malo trapasto, da se vozi čez pol slo, saj moram še po avto na Breg. Marko je spustil avto in pobral še Draga, ki je obredel Bohor in na povratku curnil na isto mesto kot Marko prej. S Stanetom so še vedno na piru in sočustvujejo z menoj glede povratka. Bom že. Še vedno se je dobro izteklo. Na bližnji bencinski nasproti železniške postaje si kupim vodo in zaslužen pir. Sprašujem, če vozi kak vlak, a prodajalka ne ve.  Odšibam naprej do konca naselja na štop plac za križiščem. 17:00. Promet je gost, a ljudje gredo po svojih poteh. Še preden se odžejam z vodo, mi ustavi avtodomar. Da gre do avtoceste. Ok, kamorkoli proti Celju, do prve delujoče železniške postaje. Razgovoriva se in pove, da je tudi sam pilot UL letala, pove veliko o nesreči, ki jo je preživel in še marsikaj. Tako prideva do odcepa za AC, ko se odloči, da gre lahko v Prebold tudi po drugi poti. Nadaljujeva s pogovorom, ki se zaključi, ko me ob 17:40 odloži pred postajo v Celju. Edo, predsednik Aerokluba Prebold (letalo mxp 140), bajker in avtodomar.

Vlak naprej imam ob 18:24, ravno dovolj, da v miru spijem pivo, predno se segreje. Ugotovim, da me je Edo pobral enkrat takrat, ko se je v Mestinjah ustavil vlak za Celje. Lahko bi si prihranil štopanje, a je bilo vredno doživet še eno zanimivo znanstvo. V Zidanem mostu prestopam, v sosednjem vlaku je Lovro, ki gre v Lj, a se v hektiki prestopa ne vidiva.

Ob 19:15 pri avtu, ob 20:00 doma.

Če odmislim tisto vmesno curažo, kar lep letalni dan kljub švohni termiki. Dvakrat iz vzleta naravnost v dviganje, nekaj prav lepih stebrov, en zvrten s prijateljem v ringlšilu, enkrat v bazi, enkrat skoraj na 2k, lepi razgledi, redko uporabljena trasa, odlična logistika, nova znanstva. Fajn.

Zanimivost: menda drugič v življenju, da je bilo več vrtenja v desno - najbrž sem potreboval streznitev v obliki rezultata volitev, da sem se primerno uravnotežil ;)
Tehnika je delovala, Oudie še vedno ne naloži samostojno zaključenega leta na SeeyouCloud, LiveTrak ni snemal drugega leta, čeprav je začetek objavil na fb (?!), baterija na telefonu je bila konec dneva nenavadno prazna (?).