Vikend je bil spet vremenski vigi-vagi, pa tudi sicer težišče letenja poskušam prestavit iz vikendov, ko lahko doma kaj čaramo. Tokrat smo v soboto trepetali za Lenartovo matematično maturo, v nedeljo pa smo šli na Bohor na kosilo. Z Ireno malo preveč okrog riti v žep, Lenart pa s kolesom. Žal brez ljubljanskega Lovra.
Mitja in Franček sta, med drugimi, šla po letenje kar na Primorsko. Tako hudo pa še menda ni, si mislim, in upam, da me Lijak ne vidi do pozne jeseni. Kilometri in ure gor ali dol. V nedeljo zvečer se oglasi Marko, da bo jutri Lisca. Bo? Napoved kaže dobro termiko, pravi veter, a kar nekaj oblačnosti. Nič, gremo poskusit.
Ko se peljem na šiht, me sicer skrbijo zastori na nebu, a računam, da bo sonce to stopilo in začelo kuhati kumuluse. Okoli enajstih, ob odhodu s šihta, je nad Ljubljano še vedno koprenast mrč. Nelagodje je že v zraku, zatem pa me še niiiizko preleti pilatus, ki izgine v smeri Dolenjske. Kličem Markota, če je prepričan, da ni kakega notama in kakšno je vreme dol. Notama ni in vreme je lepo, jasno.Te pa fredi.
Dobimo se na Bregu, kjer je v kombiju poleg Marka, Draga in Robertota še Matej. Cvilim zaradi koprene, pa me potolažijo, da ni hudega, da je napoved dobra.
Planov ni nekih silnih, sam se vzhodnjakom napovem, da priletim na Bizeljsko, kamor se odpravljata Wosa in Beli.
Na startu na trenutke lepo vleče gor, občasno pa tudi crkne. Vetrič, če že potegne, je bolj iz jugozahoda. Matej se ne da motit in kmalu prvi potegne. Zatem vse crkne in previdno čakamo. Ko čez nekaj časa vidimo Mateja, ki se čez Cirje nizko plazi proti Čučniku, se še Marko, ki je že na potegu, odpne in se spravi v senco. Vmes gledamo okoli in pri tem Marko na zahodu odkrije ogromno (nevihtno) celico. Meni sicer bolj deluje kot koprena, ki od zahoda bolj in bolj zastira nebo, ampak učinek je bil isti - iz trenutka v trenutka manj sonca. Končno začne nekaj malega vlečt gor, pa se kar hitro spravimo v zrak. Marko zacuri, Drago se obdrži na zahodnem grebenu, Roberto se pripravlja za menoj. Predno odletim, mu rečem, da če scurim, kot vse kaže, pa grem na obetavno Bizeljsko. Dober rezervni načrt.
Odletim naravnost pod Draga in na grebenu res zagrabi, ampak le za pol obrata. Spomnim se na april, ko sem v podobnem lepo letel z Bizeljskega sem, a tokrat je to bolj kilavo upanje. V glavnem - gladko sem sucrel, da sem bil še vesel, da sem sploh prišel do avta in ko sem na hitro pospravil sta bila Marko in Drago tudi že pri meni. Roberto pa na Kompolju. Vmes Beli v živo prenaša Rokovo fajn letenje na Orešju.
Glede na pet in pol urni vložek se mi je mudilo na rezervni štart, a kolegov nekako nisem mogel kar tako pustiti tam, saj jima je vlak odpeljal pred nosom in sta za eno uro obsojena na Breg. Roberto pa na Kompolju. Ponudim se za vožnjo, čeprav tuhtam, kako štiri dece z rukzaki zbasat v golfeka, ampak nekega jasnega odgovora ne dobim. Odločim se, da grem vmes po Robertota, Marko še navrže, da ga lahko kar po glavni cesti odpeljem v Radeče, onadva pa gresta s cugom. Hudega jima sicer ni, saj nas je sosed na pristanku počastil z rosnim pivcem. Roberto je bil nekaj nataknjen, a je bil kar za to, da ga odpelem v Radeče. Tam še enkrat pokličem Markota, ki spet potrdi, da gresta z vlakom, sploh če si mi mudi letet. Ok. Vseeno pokličem Robertota in ga prosim, naj gre on po kolega na Bregu. Ni problema, pravi in gre. Ko to sporočim Marku, ta znori. Malo kasneje me pokliče nazaj, oznani najdbo mojega rukzačka z denarnco in instrumenti. Bil sem še pred Šmarčno, tako da grem tretjič danes čez mostiček. Marko mi potem razloži, da mu gre na žice, če se nekdo sam ne spomni, da bi nekaj naredil, ne pa da ga nekdo porine v, čeprav dobro, dejanje. Poskušam ga pomirit in se končno odpeljem proti Bizeljskem. Na Senovem ugotovim, da sta Beli in Wosa zaključila, saj se je koprena že navlekla do vzhodnoligaške prestolnice, ter se obrnem domov. Dovolj je skakanja v brezup, doma je dovolj za naredit.Doma skupno pripravimo in pojem kosilo, popravim vratca od zamrzovalnika, nato pa me čaka dooolgo razkoščičevanje gore češenj, da jih Irena potem uporabi za štrudelj. Vmes mi sosedova kosilnica para živce, branim se z muziko. Pod večer se končno spravim nad prikolo, kjer zaključim s tesanjem šele v trdnem mraku. Irena je vmes utegnila spečt češnjevo sladico, ni pa bilo časa za zračenje na kolesu.
Ah...
Ni komentarjev:
Objavite komentar