ParaLisca, 4.8.2018, konec sezone...

http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2146440/

https://ayvri.com/scene/z85qpo49j4/cjlw4sm7600013b66ulnssk7l

Tole pišem 24.8.2018, dvajset dni po dnevu letenja. Zdaj lahko za tipkanje že uporabljam tudi sredinec desne roke. Bilo pa je takole:

Po sredinem prologu in košnji se je vznemirjenje pred Paralisco počasi dvigovalo. Vreme je obetalo dva lepa dneva. Kontaktiral me je Miha S iz 777, da bi imeli testival. Ok! Tudi z Woso sem se le dogovoril, da bi deda končno malo zapeljal nad grebenom Lisce, deda pa je bil tudi za. Zmenjeno za soboto popoldan, po h'n'f tekmi.
V petek se v službi nekako nisem najbolj zbral in sem kar nekaj zadev odložil na drug teden. Lenart je s Hannah na morju, Lovro se v Ljubljani pripravlja na odločujoče izpite.
Irena se odloči, da ne bo celega dne preživela na Lisci, ampak da pride gor le popoldan, na vzdušje in golaž. Sledi malo usklajevanja, saj je doma le en avto, na koncu pa pride pome Mitja K s svojo Katjo in Jakobom. V Sevnici se še ustavimo, da kupim baterije za postajo, potem pa oni izstopijo pri Čučniku, da se še malo sprehodijo, jaz pa jim odpeljem avto na vrh in ga ob 12:20 parkiram v senci.

Na Lisci že vse brbota, ljudi je polno, nekaj jih je tudi že v zraku. Počasi se prebijam proti startu, na vsakem koraku srečam koga, s katerim se z veseljem pozdravim. Na štantu od 777 se predstavim še Mihi, ki pove, da mu je moj kontakt dal Damjan Č.
Razmišljam, kaj bi z letenjem. Neke špure danes ne bi šel vlečt, saj je tu veselica, pa še Wosa z dedom v tandemu bi rad spremljal. Dogovorjeni smo za okoli 16h. Kinga sem si tako zamislil za v nedeljo, danes pa bi na hitro potipal kraljično, čeprav je na voljo le podmerska zame - L do 120 kg, jaz pa imam vse skupaj morda malo pod 130kg. Ok, za skok v dolino bo dovolj. Zmenim se za krilo (na zaupanje, Miha ne rabi mojih dokumentov), Artika in večino nenujne opreme pustim pri kapelici, kjer imamo Kondorji svoj štab. Markota sprašujem po številki za prevoz, on jo pokaže in pripomni, da bom itak pristal nazaj gor. Ena jatica znancev se že odpravlja v zrak.
Za vzlet se pripravljam prav v času, ko se na startu začne razglasitev rezultatov tekme hodi-leti. Gabiju sta dve roki premalo in mi potisne v roke gopro na palici - snemaj. Posnamem 10minutno podelitev (iz katere kasneje uporabijo 5 sek... https://youtu.be/27WmQjllDKY), potem pa se do konca pripravim in zapnem kraljično. Opazujem jatico (Drago, Matej, Franček), ki se pobira nad Razborjem. Klinc, v dolino bom že prišel, vmes pa poskusim kje pobrat.

Na startu je bilo vetra le za vzorec, a sem kraljično gladko spravil vzvratno gor, le malo nižje sem se odlepil od tal. Grem malo ven nato pa nad Razbor, kjer so bili kolegi že kar visoko. Tam res najdem dviganje, ki me pozdravi z manjšim klofom po desnem ušesu. Lepo se poberm za jurja, pri tem me malo odnaša s severovzhodnikom. Gor malo surfam bazice, grem potipat nad Draga, pa nazaj. Baze se delajo, očitno tudi držijo. Ni vrag, da ne bom nekaj pobral in se spajsal nazaj na start. Do Razborja ni nič kljub buhtečim bazam nad menoj. Pomislim, da bi glede na vzhodnik znal vsaj malo dati greben od Razborja do Lisc, pa bi pristal vsaj pri Čučniku. Peljem se skozi točko, kjer sem prej zapel staber, ampak zdaj pa ni nič.
Gledam pristanke. Ok grem še malo po grebenu, potem pa lahko konec koncev pristanem tudi tam, ob grebenski cesti. Opazim, da travnik na priveterni strani sekajo električne žice, ki se čez cesto končajo v trafotu. Torej, če obrnem na vzhodno, privetreno stran se lahko le še odpeljem v dolino, saj tam ne morem pristat. Zavetrna stran? Višine je ravno še za ploski obrat. Gledam rastlinje pod seboj, ki ne kaže nobenega vetra. Obrnem levo, na zahodno, zaveterno stran grebena, da grem v pristanek ob cesti. Sredi obrata, ko sem nekje v višini ceste, vendar že kakšnih 50m za grebenom, se krilo zmehča, komande popustijo. Sranje.
V naslednjem trenutku močno vseka, ne vem na kateri strani, coto še opazim v svoji horizontali, obrne me in prosto padem z desnim bokom proti tlem. Vidim rob njive in travnik. Zadnje trenutke gledam, kako se z desnim bokom bližam travniku. Pribijem na tla, slišim pok, ki ne spada v to sceno. Vse svinjsko zaboli. Tako baje pokajo kosti. Prestrašen začnem migati z nogami, pa z rokami, pa z vsemi prsti. Vse deluje! Boli, boli, a migam lahko z vsem. Obležim še v kokonu in diham skozi bolečino, ki se počasi steka v desno roko. Prekolnem se do amena. Po postaji poskušam priklicat koga na Lisci, a ni odziva. Še vedno ležeč se z levo roko prigrebem do telefona in pokličem Markota, ki se oglasi, me locira in obljubi, da pride pome. Upam, da bom sam zapustil prizorišče, zagotovo pa ne bom mogel pospravit opreme. V tistem se mi previdno približa možak in ponuja pomoč. Zahvalim se mu in se sam odpnem iz zica, ter se skobacam ven.

Boli tudi hrbet, a še zdaleč ne tako, kot roka. A vse to stoično prenašam, le da hodim. Spravim se s travnika v senco bližnjega gozda, možak, mislim da se predstavil kot Darko, in njegova hči, Petra?, me spremljata in povesta, da je malo višje, ob cesti, klopca v senci. Ponudi se, da gre po vodo in mi jo res kmalu prinese. Sedim na klopci kot kup nesreče, pokličem še na 112, da povem, da je vse v redu in seveda Ireno, da prva izve za mojo traparijo. Pokličem še deda, ki je že na Lisci in mu povem, kaj se dogaja, ter da greva v brežiško bolnišnico namesto na tandem. Kmalu prideta oba Markota. Lukič me preverja, če je z mojo glavo vse v redu, saj delujem zadeto. No, saj me je zemlja res pošteno zadela... Kolega pospravita mojo opremo in me zategneta na Lisco, kjer deda najdemo na parkirišču in tam presedem v njegov avto. Skupaj gremo še pred dom, da Marko pobere še mojo ostalo opremo, ki sem jo pustil. Mene odnese za njim, a me Marko spametuje, da ostanem vsaj zgoraj, če ne že v avtu. Deda me zategne v Brežice, na urgenco in počaka, da padem v kolesje obravnave, nato pa mojo opremo odpelje v Sela, od kod se vrne Irena, ki me spremlja skozi slikanja, ravnanja in gipsanja roke do bolnišnične postelje, kjer sem pristal na koncu.
Rezultat je zlomljeno desno zapestje in počeno eno vretence v ledvenem delu hrbtenice.
Zdi se mi, da je bila nerazpoložljivost tritočkovne opornice zdravnici bolj v izgovor, da me ni spustila zvečer domov, ampak polegla v bolniško posteljo. Irena me je pozno zvečer še razveselila s sendvičem, saj od zajtrka nisem nič jedel. Noč, preležana na hrbtu v polni, glasni in vroči sobi ni bila prijetna, ampak ne pizdim. Sam sem si zakuhal. V nedeljo je sledilo še en kup preiskav -  vse ok, ob popoldanski viziti pa sem si le izprosil tisto opornico, s katero sem se smel postavit pokonci in oddrvet na stranišče. Podjetna Irena me je vspodbudila, da sem ob tem takoj začel težit za domov in dohtar (Pohar) je malce nejevoljno le pristal tudi v to. Vikend odpust do sredine jutranje vizite, ko me dejansko odpustijo v domačo oskrbo. Ocenjen čas sanacije - cca 2 meseca. Fak!

Tu ne bi razglabljal, kaj vse v normalnem življenju se je s tem postavilo na glavo ali pa vsaj zelo zapletlo. Vsekakor pa me veliko bolj kot polomljene kosti boli prekinjeno poletje, predvsem to, kar sem nakopal ali odvzel drugim....

31. 8.2018, Razmislek o letalnem delu. Mislim, da se je še enkrat izkazalo, da preveč dogajanja okoli letenja name ne vpliva ravno najbolje. Največkrat se sicer konča le s curažo, ampak zadnjič na Lijaku sem zagnezdil, tokrat pa odrinil v neracionalno pristajanje, vsem svojim načelom navkljub.
Tu vsaj upam, da vem za splet okoliščin, ki so privedle do vsutja krila tik nad tlemi, ampak zdaj me preganja mora točno takega strmoglavljenja pred tremi leti, ki se zelo srečno končalo na krošnji košate bukve. Dogajalo se je isto, le da je bilo takrat malo več višine in meni popolna neznanka, od kod rotor, ki mi je podrl krilo. Zdaj sem občutil zelo podobno - zelo nepričakovan grob klofer in padanje nazaj. Če je bilo tokrat vsaj možno pričakovat nekaj guncanja, mi ni jasno od kod taka energija, za brutalno vsutje, ki ne dopušča popravkov. Kako to, da se mi kaj takega nikoli ne zgodi na višini, ne glede na to, kako močne in razbite stebre vrtim? Morda je vsulo, ker sem šel premehko v zavoj, ko pa je počilo, pa je počilo močno, kajti krilo je bilo vseeno (vsaj deklerativno) za cca 10 kg preobremenjeno. Ko na seeyou analiziram zadnje sekunde, opažam, da je bila (po seeyou izračunana) smer vetra bolj z juga kot z vzhoda, kar bi lahko pomenilo rotor izza Razborja ne pa izza grebena nad katerim sem letel.

13.9.2018, gips mi po petih tednih le snamejo, roka je še zatečena in boleča, a po zdravnikovem kar dobro funkcionalna za dane razmere. Opornica ostaja še slab mesec.

17.9.2018, Seveda mi ta traparija ne gre iz glave. Znova in znova vrtim film in skušam razumeti, zakaj se je spletlo tako, kot se je. Ko pridem do trenutka, ko so se komande zmehčale, vem, da se to dogaja in tudi sam sem se ničkolikokrat znašel v takšnem stanju. Ampak to je bilo vedno nekje visoko, v kakšnem bolj ali manj razbitem stebru in obvladovanje tega je rutinsko, lahko bi rekel že mehansko, refleksno, brez razmišljanja. Ko krilo splahni, se komnade zategne do riti, če je treba, da se celice napolnijo in da krilo ne zdivja. Seveda le za hip, da situacija mine, nato pa se krilo lovi naprej. Ko sem se v tem znašel v pristajanju, tega v tistem trenutku nisem storil ker: nisem pričakoval tako drastične reakcije (močno zmehčanje krila), ker sem bil nizko nad tlemi (lahko sledi močen nihaj, ki bi se lahko končal na tleh), ker sem bil obrnjen v zaveterno dolino, kjer nisem imel scenarija pristankov. To ni bilo razmišljanje, to je bila hipna slika v glavi, ki je za delček sekunde upočasnila samodejno reakcijo rok, kar pa je bilo dovolj, da je cota šla po svoje.
Zanimivo, da se tudi pozneje ne spomnim nobenega premikanja zraka. Niti ko sem na grebenu čakal rešitelje. Zna biti, da sem se znašel v rotorju kakega balona, ki se na JV pobočju privalil gor v trenutku, ko sem zavil na SV stran grebena.

19.9.2018, Lenart me na poletni poznoseptemberski dan pelje iz Ljubljane. Gledam ven mirno ozračje, nekaj nakuhanih oblakov in tu pa tam kakega ptiča nad gozdnim obronkom. Prešine me, da me je dvakrat brutalno skipalo v praktično brezveterju oz. v zelo mirnem zraku. Tako, da vemo. V vetru in razbutani termiki nikoli.



Vse skupaj je izgledalo podobno kot zadnje tri sekunde v tem posnetku
https://youtu.be/4p2Z-R3dhAQ

Lisca, 1.8.2018, Prolog za Paralisco 2018 v Severu

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2145987/
https://photos.app.goo.gl/pqhQbwziMJLycpGh6

Severo vzhodnik

Po nedelji sem nemiren, gledam vreme in vidim možnost za ponovitev, v torek pa še enega opazujem v živem sledenju, za sredo je Gorenjska v rdeči termiki, v četrtek in petek ne morem, pa še vremena ne bo.
Morda sreda? Že zaradi dogovorjenih zadev v službi malo verjetno, plus brez logistike. Vseeno se zjutraj med kavo hipoma odločim, da opremo za vsak slučaj le vzamem s seboj. Na poti na šiht še zategnem Aljošo v NM na servis.
Po pričakovanju se sestanek zavleče, Gabi sprašuje za Lisco, za katero Marko prerokuje premočen sever, vsaj do 14h, Drago da gre kasneje gor kosit. Gabi si premisli. Ne zdržim, treba bo it. Gorenjsko odpišem zaradi časa in logistike, a velja poskusit na Lisci. Saj bo sever popustil, pa bo malo grebenarjenja. Sporočim Ireni.
Na poti čez Dolenjsko vsepovsod vleče jug. Dobro. Ampak zakaj AVP še vedno govori o SV 1-3m/s? V Sevnici zastave plapolajo s severom... Spreletavajo me pomisleki, da bi podaljšal na Veternik, da vsaj odstartam, a avto gre kar sam naprej. Lisca me pričaka s klobaso, ki kaže proti dolini. Bemtisunce! Brezvoljen postopam in grem kar v civilu pogledat na start, kjer naletim na Woso. Pove, da ima avto v Sevnici na servisu, pa je vmes skočil sem gor na en skokec. Se ne čudim. Med čvekanjem se veter za hip obrne v rahel vzgornik, kup ptičev lepo pošraufa pred startom. Hja.. Cincam, na koncu se pa le odločim, da je vseeno kje scurim, le da bom tu izgubil manj časa za vozikanje (telefon pravi, da je do Veternika vsaj ena ura vožnje).
Z Woso se pripraviva in potrpežljivo čakava, da bo prdnilo gor, a tega ni (več), tako da kolega potegne v prvi nulci. Zapelje ven in tam začne povrtavat neko pozitivno nulco. No, saj gre! Ko čez deset minut naslednjič neha pihat dol, grem še sam. Na začetku z občutkom, da bo šlo v drevesa, a zunaj nekaj zagrabi.
Tistih nekaj balonov, ki sem jih polovil, sem bil res vesel, a ko ni šlo višje, sem se spustil čez Savo pod bazice nad Dragom. Ujel sem le nekaj švohnih balončkov na katerih sem pribaloniral do Radeč. Tam se mi ni šlo nizko plazit čez hoste in/ali naselje proti Svinjski in pristal sem pri popravnem domu. Uf, fino glede na zelo nizka pričakovanja.
Kaj pa zdaj? Wosa se me spomni in obljubi prevoz, če pravočasno dobi avto. Vmes se dogovorim z Dragom in Markom, da zamenjam Marka pri košnji in Drago me odpelje gor. V avtu itak ni bilo prostora za tretjega. Sporočim Ireni. Sledi dve uri friziranja Liske za praznični vikend ter zaslužen pir.
Na poti domov Lenart sporoči, da je Hanina potovalka za jutrišnji odhod na morje na T2. Obisk pri starših seveda traja malce daljši hipec in tako sem doma nekaj po deseti zvečer.
Lenart pa Hannah sta bila kar dobre volje pred krajšimi počitnicami.
Kar pester dan.

Ambrož-Kranjska gora, 29.7.2018, Romanje za Lenartovo maturo

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2145264/

Slike, vse, https://photos.app.goo.gl/ie84NwiHCTuwbjzZA

Risanka: https://ayvri.com/scene/z85qpo49j4/cjlwez9g900013b668vqjozqe

Morje sva z Ireno zaključila, Lovro je ostal s Tejo in nato še nekaj dni ostaja dol z "bojsi", Lenat in Hannah jih nasledita. Petek sva na morju zaključila s srečanjem s Kaželani, na poti z opazovanjem luninega mrka, doma pa s pirom v Točki. Sobota je bil dan za sanacijo doma; z Lenartom sva očistila avto in pokosila okoli hiše, zvečer spet Točka. Na poletne večere se res prileže.

Za nedeljo si Irena zamisli romanje na Brezje, ostali imajo svoje zamisli, a obvelja Brezje. Sam se romanju pridružim preko Ambroža, kjer me Irena in Lenart, ki vozi, oddata nekaj čez poldan. Napovem, da priletim na Bled. Možno bi bilo z Dobrče, želja je bila s Stola, sanje so bile obrnit Kranjsko in nato po Mežaklji priskakljat na Bled.

Odločitev za Ambrož in časovnica bolj sledita romanju, kot preučevanju razmer za najbolj optimalen start. Meni bi bil prav tudi skok z Veternika, ki je bil kandidat za lokalni start. Vreme si seveda pogledam in sklepam, da bo Ambrož varna možnost za odletet, morda pa tudi za nekaj letenja, saj tokrat popoldanske plohe niso bile napovedane.

Lenart nas zategne do poseke na Ambrožu in se muza, ko me gleda, ko se pripravljam. Pravi, da pozna ta občutek vznemirjenja tik pred... Na startu se znajdem sam samcat, če ne štejem mimovoze kolesarjev, ki se spuščajo po poti čez zgornji rob jase. Poseka se mi zdi znatno manjša odkar sem bil zadnjič tu... Nad dolino je jasno, nad hribi je precej oblačnosti, vleče zmerno gor. Menda bo. Po postaji slišim Simeona informirati Gvida, da je nad Potoško in da vzhodni grebeni kar lepo držijo.

Odlet je lep, le na začetku se mi je zazdelo, da bom zapel v krošnje na spodnjem delu poseka, a se je udobno izšlo. Upoštevam Simeonov nasvet in se grem pobirat na vzhod, ki pa ne da takoj, a se me po nekaj minutah le usmili z dvigom pod bazo. Držim se bolj pri robu baze, saj mi ni do tega, da bi me kam potegnilo. Pred Potoško cincam in se odločim za višji (Javorov) vrh, ki ne da in nato trd rinem okoli in nizko čez grebenček s kočo, ki mi le da nekaj, da se spraskam nazaj v življenje, na blizu 2k. Sledi lepo kruzanje z navijanji do baze in nato bežanjem izpod nje na čistino. Lep, lep je bil stebriček na Tolstem vrhu, obljudenem s planinci. Nad Kriško sem si zadal, da moram imet vsaj 2k pred preskokom naprej. Komaj sem jih namolzel, pa še pošteno me je streslo enkrat, a ni bilo hudega.
Dobrča je dala že krepko pred bregom, na vrhu je bilo nato malo tipanja in ogledovanja na kateri kucelj bi skočil, ko le zapnem nekaj. Z višino so se načrti spreminjali in pri 2k sem že naciljal Begunjščico, ki sem jo naskočil z dobrih 2,2k. Pod menoj jadrilice, na grebenu Begunjščice tudi ena. Na breg sem se prislonil relativno visoko, a dalo ni nič. Pa kaj je zdaj to?! Jadrilica nad menoj pegla greben, tisti spodnji dve sta že na moji višini in se vzpenjata na grebenu med Dobrčo in Begunjščico, ki mi ne da. Zagledam balon ptičev, ki se dviguje in se zapodim v njih. Malo prdne in crkne, ptiči pa se razkropijo. Ni še krize, ampak ni mi več do zajebancije v tej vukojebini brez pristankov. Greben pod Roblekovim domom tudi ne da in pičim jo proti dolini ter si že malenkost napet ogledujem pristanke. Ko imam Završnico v doletu, malce bolj sproščeno poskušam obrnit mimoidoče balončke.
Na nulcah odbaloniram čez Valvazorjev dom, kjer nimam več poguma rinit naprej ob bregu, ampak se spustim proti Jesenicam. Ogledujem si, kje bi se dalo varno pristat, ko zavoham fabriko. Koln. Nekaj gre gor...  Na prvem kuclju nad mestom res zagrabi. Ponovi se zgodba v glavi, ko se z vsakim metrom spreminja cilj; od boljšega pristanka, do naslednjega kuclja, vse dokler si ne rečem, če gre čez 2k, gremo nazaj v hribe! Z dobrih 2,1k grem na Hruški vrh, ki me spet spravi nad 2k in odnese proti Dovški Babi. Tu srečam nekoga (kasneje ugotovim, da je to Simeon), ki vrti kakšnih 100-150m višje in že krepko za robom grebena na avstrijski strani. Sam cvikam, da bi me splahnilo čez greben, zato sem na Babi zadržan in se raje spravim na naslednji, malce višji hrib. A glej ga zlomka, ko v tistem nebo ugasne, mrč pa ne da nič. Tokrat je dovolj višine, da lahko med hribi odslalomiram do doline, kjer upam na podoben čudež, kot pri Jesenicah. Res povozim balone, a se jih ne da zvrtet, saj je dolinc premočen. Me pa zato udobno in ekspresno nosi ob pobočju proti Kranjski gori, kjer pristanem na travniku za hotelom Kompas. Oujeeee! Kranjska gora, prvič! (po zraku). Vesel!
Z logistiko sem zajebal. Pristati bi moral na Bledu. Javim se Ireni in Lenartu, ki napove, da prideta pome, zmenimo se pri Jasni. Sledi hoja do Jasne, pir in osvežitev v ledeni vodi. Medtem se je na poti med Bledom in KG dogajala manjša drama, saj se moja rešitelja nekako nista dobro znašla na poti, ki sem jima jo predlagal. Skratka, na Jasno sta prišla precej napeta. Komaj smo se še sestavili za pico pri Moby Dicku v Brezjah. Žal včasih kake stvari ne gredo skupaj... Zdaj vem, da bi se moral na Babi obrniti za Simeonom in morda bi res prišel na Bled. Kdo ve? Morda naslednjič, tokrat pa bi moral za cesto in odštopat na Bled...

Švarč, 5.7.2018, A5, ajaj...

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2140487/

SLIKE

Pokritost neba se je po ponedeljkovem poskusu na Lisci le nekako začela razpadat in tu pa tam se pokaže nebo. Za četrtek se obeta nekaj jasnine, gradienta in zmernega južnega vetra pred poslabšanjem. Glede na nabijanja na Vzhodni ligi se nekako odločim, da bi šel po šihtu na Bizeljsko. Ker je obstajala teoretična možnost Švarča, vzamem opremo s seboj.

Na šiht prispejo rokavice, ki sem jih prejšnji dan naročil pri Tomatosport, a so žal že nove strgane. Reklamiram, Mateja pošlje druge. Nekaj cincam, kam bi šel po šihtu, ko gre Wosa vmes lepo na Švarč, kamor vabi Gabi. Rok lepo podrajsa greben, a veter začne upadat. Ko se že peljem dol, pri Ljubljani opazujem kar intenziven JZ, za katerega računam, da bo v kratkem dosegel Dolenjsko in pa tudi Švarč. Ok, grem na Švarč. Okoli Trebnjega je vse pokrito, bolj vzhodno pa je še jasnina. Ko prispem na Senovo, oblačnost prekrije tudi ta del in ko v dolini čakam Gabija, lahko le žalostno opazujem osenčen hrib in start.

Ugotovim, da je dan izgubljen in da nama preostane res le še klasičen skokec. Gabi mi ponudi, da preizkusim Artika 5, ki ga je dobil za na test in ga v nedeljo na Lisci tudi lepo preizkusil. Je sicer krepko premajhen (do 110kg, kar je 20 kg pod mojo skupno težo), a za malo hendlanja in en speed glide v dolino bo ok.

Gor je podoba še bolj žalostna, saj tudi vleče skoraj nič, da se še cote ne da razgrnit, medtem ko pa je na Lisci 3-6 in na Maliču 4-7 juga. Z Gabijem čakava, da se oblak, ki prekriva Senovo z okolico umakne ali razpade. Sam bi se že petkrat vrgel dol, a sem se danes postavil za bolj potrpežljivega Gabija. Ko sonce le malo pokuka izza oblakov, pred startom začne krožit čaplja ali nekaj takega. Ptič gre gor, ampak zelo po malem. Gabi končno potegne, a se mu naredi kravata na desnem ušesu, zato prekine in se vrne nazaj.

Tokrat imam dovolj čakanja in potegnem še sam. Cota se nekaj lomi, vendar vztrajam in jo lovim, dokler ni lepo nad menoj in se poženem pod breg. Vse je ok, na prelomnici se že odlepim od tal, ko me med žalostnim šumenjem krila zasuka v levo. Čudim se, v kakšne veje sem zapel, saj sem še dovolj stran od prvih dreves.... Zarijem v travo, pol cote obvisi na hrastu, pol je na tleh. Zmedeno gledam okoli in vidim - zvit drog za vremensko postajo. jebemusuncežarko!!!!

Gabi preveri če sem ok in lotiva se snemaja cote. Treba je splezat na hrast s tankimi, a žilavimi vejicami. Spet sem hvaležen mladostnim dnevom, preživetim med plezanjem po drevesih. Padalo nežno snameva in ko ga na startu razgrnem, olajšano ugotovim, da na njemu ni nobene sledi trčenja.

Postaja jo je malce slabše odnesla; počen je nosilec veternice in krepko je zvita cev, na katero je nataknjen drog za AVP. Gabi natakne veternico nazaj na drog, skupaj za silo poravnava nosilec, da drog spet stoji približno pokonci. Drog bo treba snet, utrdit nosilno cev, dobro in natančno pritrdit veternico in vse skupaj namestit nazaj. Dogovoriva se, da skočiva v dolino in se vrneva z orodjem to dokončat.

Med vsemi temi opletanji se nekje nad Sevnico skuha črna grdoba in se nam približuje, tako da se hitro odpraviva. V skoraj brezveterju Gabi odstarta naprej, jaz pa vseeno počakam mikro sapico in Artika 5 vzvratno lepo kontrolirano dvignem z notranjimi A gurtnami. Zelo pazim, da se ognem drogu in se tik nad drevesi le spravim v zrak. Seveda ob mraku in bližajoči se nevihti ni ne možnosti ne volje za kakšno jadranje. Le nekaj zavojev, malo gasa in pristanek.

Mnenje o Artiku 5? Štartljiv v brezveterju. Trde komande pripisujem prekomerni obremenitvi. Sicer pa je lepo odziven in vodljiv, na kar spet nekako vpliva velika obremenitev. Na pol gasa lepo pospeši (...). Kljub preobremenitvi se mi glajd ni zdel slab. Kar veliko vtisov za uboge 4 minute v zraku, a ne?
Najboljša lastnost pa je, da je ostal cel po srečanju z drogom.

Ko se vrneva gor do avta že padajo prve kaplje dežja, (tudi) zato delovna akcija popravila AVP danes odpade. Ko na Senovem tankam, je že grozljivo črno, tako da jo hitro ucvrem proti domu. Imam slabe občutke glede Radejev.  Ko kasneje doma z Ireno na terasi, na suhem uživava med poletno nevihto, se usuje še toča, velika kot lešnik.

Ni bil ravno posrečen dan.

Lisca, 2.7.2018, Mrko poletje...

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2139806/

SLIKE

Letalno kilavo vreme se nadaljuje. Zame že od začetka aprila, torej že skoraj tri mesece. Saj ne rečem, da vmes ni bil kak dober dan, a ga nekako nisem zadel, ali kaj naj rečem..?

Sicer sem pa cel junij čepel v prikoli in jo poskusil spravit v formo za še eno počitnikovanje. Tako tudi ta, zadnji, spet deževni teden vse do petka, ko sva jo z Ireno (končno) odvlekla v Stupice. Prikolo sva v petek tudi v glavnem postavila in začela kratek dopust. Sobota le bila na morju lepa, sončna, medtem ko pa je bil v Brežicah vodni urnebes, ki sva ga spremljala preko socialnih omrežij. Za nedeljo je sosedov surfač napovedoval burjo, ki mi je prej nekako ušla. Dejansko se v noči na nedeljo prebudi burja, ki je redkim prisotnim surfačom nudila obilo zabave. Jaz pa malo poparjen, ker je dilca ostala doma.  V domačih logih pa so se tudi nekaj spravljali na hrib in na koncu malo pocureli, nekateri pa tudi malo poleteli. Napoved je bila ok, a se v naravi ni potrdila. Zabito z oblačnostjo. A napoved je bolje kazala za ponedeljek. Boljši gradient, manj oblačnosti. V službo sem šel z opremo v prtljažniku.

Na pobudo Kondorjem se odzove le Matej, ki zorganizira taksi iz Radeč. Oblačnost vztraja nad slo, a napoved pa prav tako vztraja, da se bo zjasnilo. Bo kar bo. Na poti berem Vzhodno ligo, ki se odpravlja na Orešje. Hm?!? Ob pol dveh me poberejo na Bregu. Poleg Mateja so še Franček, Lokovšek in Janko Jošt. Kar lepa odprava za tako kilave razmere sredi tedna. Končno si shranim številko in sliko taksista.

Gor lepo vleče J-JZ, nebo je popolnoma prekrito, niti sledu od kakega sonca. Ok, glede na to, da imam avto na Bregu, si ne delam prevelikih skrbi. Treba je pač poskusit. Če bo pa direktna curotina, grem še vedno lahko pogledat na Orešje.

Prvi odleti Matej in se v tistem mrču lepo pobere. Čudno, od kod?  Grem kmalu z njim (na začetku nekaj opletam z vzletom, ccc...) in dejansko se hitro spajsam nad greben ter opazujem Mateja, ki vrti še nekaj sto metrov višje. Morda pa bo kaj po kakšnem čudežu -  zatli upanje. Kolega odleti na Ješivc, ki mu nič ne da in se priplazi nazaj na Lisco. Sam medtem splezam na 1,2k in ponovim vajo z Ješivcem. Medtem odletijo tudi  ostali trije. Franček vmes že pristane nazaj in gre še enkrat v zrak. Drajsamo greben in čakam na čudež. Matej vmes izgine nekam na zahod. Enkrat pri mali Lisci poskusim malo ven in res naletim na drugi stebriček dneva. Po tistem se vse umiri in skupinsko odcurimo: Frenk je najvišje in gre preko Radeža proti radečam, Janko pristane kar pri Čučniku, Franček še nekaj pobira vzhodno od Razboja, a kmalu zacuri za menoj. Po eni urci lufta pristanem pri avtu. Ok, za smrt rešit bo.

Ko začnem zlagat, se izmed oblakov sramežljivo prikaže sonce, ki potem vztraja vsaj še kako urco. No, krasen tajming!

Pokliče Franček, ki je pristal v Šmarčni, da ga odpeljem v Radeče, od koder naj bi šel po Janka k Čučniku. Na poti se dogovori z Matejem, ki se tudi oglasi, da gre on nazaj na Lisci, s Frančekom pa se medtem  žrtvujeva za eno pijačo :). Pred Šparom se bežno srečamo z Matejem, ki pove, da je priskakljal do Nebeške in nazaj v Radeče (hm, ko se na xcglobe pojavi trek, se Nebeška spremeni v Svinjsko...). Zelo lepo za tak dan. Mi je kar malo žal, da nisem imel avta v Radečah... Frenk pa je s svojim novim IP7 tudi priglajdal do Radeč, ter se nato prestavil naprj na Malič na še en start. Vsi prisotni.
Po enem pivu Mateja in Janka še ni bilo nazaj, pa sem Frančeka pustil samega in odrinil proti domu, kjer je tudi še marsikaj za postorit.

Od Vzhodnoligašev sta Wosa in Mitja prijavila komentarje, slike in trek. Wosa urco in pol ter pristanek nazaj, ko starta Mitja in odleti še dobro urco. Za župnika, ki je bil zraven, in Žareta ne vem.

Doma popravil staro dnevno sobo in vmes na telefonu gledal fuzbal. Irena je nekam žalostna, naslednji dan se izkaže zakaj.


Tehnika. 

• Prvič preizkusil nadgrajen in prenaštelan Oudie (zdaj) 4. Preveč dela v zraku, da bi lahko kaj veliko zijal v instrument. Sicer pa vse v redu. Razen: 
• Čeprav povezan z OudieLive, Oudie po zaključku leta treka ne naloži na SeeyouCloud samodejno. Treba ga je ročno, kar pa gre brez težav. 
• LiveTrack24 ob začetka treka ne objavi posta na fb. LT24 JE avtoriziran za objavo na moji časovnici do 28.7.2018, testni post se objavi. Sicer je trek zabeležen na LT24. 
• Uporabil rokavice kupljene enkrat jeseni v Hoferju (ali Lidlu, ne vem več). Prednost: so cele. Slabost: so malce debele (okorne), s predolgimi prsti za kakšno fino delo (Oudie, slikanje) in (za moj okus) pretople za te razmere.

Lisca, 11.6.2018, Fajn smo scuril

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2123949/

Vikend je bil spet vremenski vigi-vagi, pa tudi sicer težišče letenja poskušam prestavit iz vikendov, ko lahko doma kaj čaramo. Tokrat smo v soboto trepetali za Lenartovo matematično maturo, v nedeljo pa smo šli na Bohor na kosilo. Z Ireno malo preveč okrog riti v žep, Lenart pa s kolesom. Žal brez ljubljanskega Lovra.

    

Mitja in Franček sta, med drugimi, šla po letenje kar na Primorsko. Tako hudo pa še menda ni, si mislim, in upam, da me Lijak ne vidi do pozne jeseni. Kilometri in ure gor ali dol. V nedeljo zvečer se oglasi Marko, da bo jutri Lisca. Bo? Napoved kaže dobro termiko, pravi veter, a kar nekaj oblačnosti. Nič, gremo poskusit.

Ko se peljem na šiht, me sicer skrbijo zastori na nebu, a računam, da bo sonce to stopilo in začelo kuhati kumuluse. Okoli enajstih, ob odhodu s šihta, je nad Ljubljano še vedno koprenast mrč. Nelagodje je že v zraku, zatem pa me še niiiizko  preleti pilatus, ki izgine v smeri Dolenjske. Kličem Markota, če je prepričan, da ni kakega notama in kakšno je vreme dol. Notama ni in vreme je lepo, jasno.
Te pa fredi.
Dobimo se na Bregu, kjer je v kombiju poleg Marka, Draga in Robertota še Matej. Cvilim zaradi koprene, pa me potolažijo, da ni hudega, da je napoved dobra.
Planov ni nekih silnih, sam se vzhodnjakom napovem, da priletim na Bizeljsko, kamor se odpravljata Wosa in Beli.
Na startu na trenutke lepo vleče gor, občasno pa tudi crkne. Vetrič, če že potegne, je bolj iz jugozahoda. Matej se ne da motit in kmalu prvi potegne. Zatem vse crkne in previdno čakamo. Ko čez nekaj časa vidimo Mateja, ki se čez Cirje nizko plazi proti Čučniku, se še Marko, ki je že na potegu, odpne in se spravi v senco. Vmes gledamo okoli in pri tem Marko na zahodu odkrije ogromno (nevihtno) celico. Meni sicer bolj deluje kot koprena, ki od zahoda bolj in bolj zastira nebo, ampak učinek je bil isti - iz trenutka v trenutka manj sonca. Končno začne nekaj malega vlečt gor, pa se kar hitro spravimo v zrak. Marko zacuri, Drago se obdrži na zahodnem grebenu, Roberto se pripravlja za menoj. Predno odletim, mu rečem, da če scurim, kot vse kaže, pa grem na obetavno Bizeljsko. Dober rezervni načrt.
Odletim naravnost pod Draga in na grebenu res zagrabi, ampak le za pol obrata. Spomnim se na april, ko sem v podobnem lepo letel z Bizeljskega sem, a tokrat je to bolj kilavo upanje. V glavnem - gladko sem sucrel, da sem bil še vesel, da sem sploh prišel do avta in ko sem na hitro pospravil sta bila Marko in Drago tudi že pri meni. Roberto pa na Kompolju. Vmes Beli v živo prenaša Rokovo fajn letenje na Orešju.
Glede na pet in pol urni vložek se mi je mudilo na rezervni štart, a kolegov nekako nisem mogel kar tako pustiti tam, saj jima je vlak odpeljal pred nosom in sta za eno uro obsojena na Breg. Roberto pa na Kompolju. Ponudim se za vožnjo, čeprav tuhtam, kako štiri dece z rukzaki zbasat v golfeka, ampak nekega jasnega odgovora ne dobim. Odločim se, da grem vmes po Robertota, Marko še navrže, da ga lahko kar po glavni cesti odpeljem v Radeče, onadva pa gresta s cugom. Hudega jima sicer ni, saj nas je sosed na pristanku počastil z rosnim pivcem. Roberto je bil nekaj nataknjen, a je bil kar za to, da ga odpelem v Radeče. Tam še enkrat pokličem Markota, ki  spet potrdi, da gresta z vlakom, sploh če si mi mudi letet. Ok. Vseeno pokličem Robertota in ga prosim, naj gre on po kolega na Bregu. Ni problema, pravi in gre. Ko to sporočim Marku, ta znori. Malo kasneje me pokliče nazaj, oznani najdbo mojega rukzačka z denarnco in instrumenti. Bil sem še pred Šmarčno, tako da grem tretjič danes čez mostiček. Marko mi potem razloži, da mu gre na žice, če se nekdo sam ne spomni, da bi nekaj naredil, ne pa da ga nekdo porine v, čeprav dobro, dejanje. Poskušam ga pomirit in se končno odpeljem proti Bizeljskem.  Na Senovem ugotovim, da sta Beli in Wosa zaključila, saj se je koprena že navlekla do vzhodnoligaške prestolnice, ter se obrnem domov. Dovolj je skakanja v brezup, doma je dovolj za naredit.
Doma skupno pripravimo in pojem kosilo, popravim vratca od zamrzovalnika, nato pa me čaka dooolgo razkoščičevanje gore češenj, da jih Irena potem uporabi za štrudelj. Vmes mi sosedova kosilnica para živce, branim se z muziko. Pod večer se končno spravim nad prikolo, kjer zaključim s tesanjem šele v trdnem mraku. Irena je vmes utegnila spečt češnjevo sladico, ni pa bilo časa za zračenje na kolesu.
Ah...

Lisca, 4.6.2018, kar Bohor zavrne, Mestinje sprejmejo!

Prvi curak: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2116777/

Drugi odpihnen: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2116809/

VSE SLIKE

Po družinskem/delovnem (sanacija prikole) vikendu za ponedeljek razmišljam o Lisci, ko se oglasi Marko, da gre in se zmeniva. Pridruži se še Drago. Zjutraj na šiht podelat tanujno, pa nazaj.

12:00 Breg. Gor peljem jaz. Baze se bohotijo, vleče J-JZ 4-5m/s. Izgleda dobro. Plani so optimistični,  najprivlačnejša je možnost z vetrom v rit proti severovzhodu. Donačka, recimo. Gremo - 12:40.

Marko hitro pobegne naprej, Drago mi označi prvi steber in na 1,3k se mi zdi že kar v redu za na vzhod kar čez dolino, saj se Marko na grebenu nizko nekaj pajsa. Vidim, da mu gre dobro in dobiva se v istem stebru, ki naju namoči v bazo. Lušten ringlšpil. Iz baze pa brez pomislekov na Bohor. Marko se zapiči v Skalico, ki je logična izbira, a mu tokrat ne da in odvleče se nazaj pod Rudenik. Sam sem bolj previden in nad dolino še nekaj povrtavam, a kljub še nekaj višine mi Mrzla planina ne da. Po obronkih grebenov se rešujem z letenjem za ptiči, a tudi njim ne gre in gladko scurim (spet) pri Podvrhu. 13:24.

Marko izpod baze

Slabe volje preverjam, kako je z Markom, ki je s Skalice tudi scurel pod Rudenik. Spomni se, da ima znanca blizu mojega pristanka, ki bi me lahko zategnil iz teh grap vsaj do Sevnice. 13:53 že sedim v Damjanovem avtu in minuto kasneje sva dogovorjena, da greva še po Marka in gor na Lisco. Dec je poleg svojega časa in volje do razvažanja nesrečnikov prinesel še rosno hladen pir (!), ki sva ga bila scurjenca zelo vesela. Vmes se oglasi še Stane, če je treba koga reševat, saj ravno končuje s šihtom v Sevnici. Marko se je odločil, da ne gre še enkrat in mi bo avto spustil do Brega, tam pa ga pobere Stane, če se ne bo drugače razpletlo. Zdi se mi, da ga med drugim malce bega nek obris nimbusa nad Dolenjsko... Pred domom na Lisci je poleg mojega parkiran še en avto iz katerega nekdo jemlje padalski nahrbtnik. Damjan prepozna svojega soseda. Zahvalim se za logistiko in odšibam nazaj na start, kamor čez čas pride še drugi padalec. Pove, da je Leon in med pripravljanjem se zmeniva še, da se bo podružil z Vzhodnoligaši, če je že tu.

Razmere so podobne kot prej, le Dolenjska je bolj mrčasta. Drugi start ob 14:46. Odletim naravnost v steber, ki se konča tik pod 2k, a še vedno vsaj 100m pod bazo. Torej višine so boljše, steber pa je tudi precej bolj zanešen z JZ kot prej. Rine me nad Kozjansko, a tam je suho, medtem ko pa so nad grebenom Rudenika in Bohorja lepe baze. Grem na Rudenik, tam še popravim in spet poskusim na Bohor. Tam nekaj švohno dviga, do baze ne gre. Medtem se je nekaj nakuhalo in vso južno pobočje Bohorja je v senci. Tja ne grem. Nazaj? Ne! Pa grem z vetrom v rit na Kozjansko, kjer se je začelo mastit nekaj baz. Prosim srečo, da se po  vsemi temi bazami spet ne zapičim direktno v poden.  Na koncu enega grebena res zagrabi in me vzame na 1,7k, ko baza nad menoj razpade. Upam na nekaj podobnega na naslednjem kuclju. Preletim Olimje, kjer se spomnim na Amone in poskusim pofotkat njihovo posestev. Čakam, da prime mastna baza nad menoj, a ni nič. Res bi rabil še en steber, da pridem do Boča. Zavijem s poti pod sramežjive bazice, a ne dajo ničesar in ob 16:02 v Mestinju lepo čmoknem dol na travnik s senco. Ok, dobro za popravca.

Sledi serija telefoniad: Lovro, Irena, Marko. Irena bi prišla pome, a je res malo trapasto, da se vozi čez pol slo, saj moram še po avto na Breg. Marko je spustil avto in pobral še Draga, ki je obredel Bohor in na povratku curnil na isto mesto kot Marko prej. S Stanetom so še vedno na piru in sočustvujejo z menoj glede povratka. Bom že. Še vedno se je dobro izteklo. Na bližnji bencinski nasproti železniške postaje si kupim vodo in zaslužen pir. Sprašujem, če vozi kak vlak, a prodajalka ne ve.  Odšibam naprej do konca naselja na štop plac za križiščem. 17:00. Promet je gost, a ljudje gredo po svojih poteh. Še preden se odžejam z vodo, mi ustavi avtodomar. Da gre do avtoceste. Ok, kamorkoli proti Celju, do prve delujoče železniške postaje. Razgovoriva se in pove, da je tudi sam pilot UL letala, pove veliko o nesreči, ki jo je preživel in še marsikaj. Tako prideva do odcepa za AC, ko se odloči, da gre lahko v Prebold tudi po drugi poti. Nadaljujeva s pogovorom, ki se zaključi, ko me ob 17:40 odloži pred postajo v Celju. Edo, predsednik Aerokluba Prebold (letalo mxp 140), bajker in avtodomar.

Vlak naprej imam ob 18:24, ravno dovolj, da v miru spijem pivo, predno se segreje. Ugotovim, da me je Edo pobral enkrat takrat, ko se je v Mestinjah ustavil vlak za Celje. Lahko bi si prihranil štopanje, a je bilo vredno doživet še eno zanimivo znanstvo. V Zidanem mostu prestopam, v sosednjem vlaku je Lovro, ki gre v Lj, a se v hektiki prestopa ne vidiva.

Ob 19:15 pri avtu, ob 20:00 doma.

Če odmislim tisto vmesno curažo, kar lep letalni dan kljub švohni termiki. Dvakrat iz vzleta naravnost v dviganje, nekaj prav lepih stebrov, en zvrten s prijateljem v ringlšilu, enkrat v bazi, enkrat skoraj na 2k, lepi razgledi, redko uporabljena trasa, odlična logistika, nova znanstva. Fajn.

Zanimivost: menda drugič v življenju, da je bilo več vrtenja v desno - najbrž sem potreboval streznitev v obliki rezultata volitev, da sem se primerno uravnotežil ;)
Tehnika je delovala, Oudie še vedno ne naloži samostojno zaključenega leta na SeeyouCloud, LiveTrak ni snemal drugega leta, čeprav je začetek objavil na fb (?!), baterija na telefonu je bila konec dneva nenavadno prazna (?).

Lisca, 27.5.2018, Presekana abstinenca

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2114874/

https://photos.app.goo.gl/xO6pvuchYVuw8Neo1

Letošnji april in maj sta letalno naravna katastrofa. Sredi celinske evrope imamo nekakšno tropsko podnebje, kjer se relativno močan veter prepleta s popoldansko oblačnostjo začinjeno s plohami. Res je, da so nekateri zelo pozorni in vedno pripravljeni piloti ujeli trenutke za kak odštekan let, vendar so splošne razmere res žalostne. Sam sem sicer april nekako zapolnil s skoki z okoliških kucljev, a letenja ni bilo. Maj je skoraj minil, a sem doslej imel le en, a še to neuspešen poskus, ki ga je še pred odpiranjem nahrbtnika prekinil močan veter na Veterniku. XC Golte je padel na dan maratona v Radencih (19.5.) in nato bil prestavljen zaradi vremena...

Za ta vikend se le obeta vsaj teoretična možnost za malo letenja. Sobota odpade zaradi službe (inventura...) in vsi upi so položeni v nedeljo. Zjutraj ugotovim, da sta tako Oudie, kot rezervna baterija popolnoma prazna in ju dam polnit, za vsak slučaj pa si naložim še FlyMe, da bo vsaj nekaj, če bo Oudie crknil.
Ob napovedi izrazitega vzhodnika omahujem med Veternikom in Lisco ter se prepustim skupinskemu duhu za na Lisco. Razen Draga fantje niso preveč borbeno razpoloženi, a se nama potem le še pridruži Roberto, medtem ko pa gre Mitja gor po svoje, z družino. Z Brega peljem jaz, ki pridem s petminutno zamudo ob 13:05. Kolega nista jezna.

Gor lepo zdravo vleče čez visoko travo. Sam se (spet) zapletam z instrumenti, kabli in vso to jebeno tehniko. Mitja in Drago sta hitro pripravljena in gresta v zrak kljub Frančekovim žalostnim poročilom iz zraka, da je prav kilavo. Jaz se se počasi spokam za njima, a Roberto raje še počaka in klepeče z Damjanom, ki je medtem prišel gor s svojo jatico.
Drgnemo breg, ki nas sicer drži, a ne da višine. V nekem trenutku začne Drago pobirat na zahodnem grebenu, meni se pa zdi, da lahko najdem svoj steber, ki ga bom v miru zvrtel in se prestavim drugam. Drago in Franček pobereta, jaz pa ostanem priklenjen na hrib, ki pa tudi začne popuščat. Spravim se ven, vidim Mitja povrtavat nad Razborjem in grem pod njega. Res se malo pobereva, on nazaj na Lisco, jaz pa proti Radečam. Nič in nič dviganja ne najdem ter tonem proti Loki, ki zgleda še dosegljiva. Ko si že iščem pristanek končno naletim na neke balončke, ki se razvijejo v lep steber na 1,4k močno zanešen z vzhodnikom nad Čelovnik. No, dobro, sem nazaj v igri, kaj pa zdaj?
Dolenjska odpade, saj sem se že prepričal, da s tako višino ne prideš prav daleč. Kum? Vidim dim, ki kaže da močno vleče po dolini gor. Morda bi šlo, nazaj pa bolj težko. Pa tam sem že kar nekajkrat bil. Malič? Ja, Frančekov hrib, kjer je baje dežurc, je zgledal v doletu in sem odvil tja. Vse do podna med Rimskimi in Laškim je bil Oudie lepo tiho, zgrešil sem vse stebre, če je bil kje kakšen. Vmes sem sicer videl nekoga (Grajžel), ki povrtava nek kucelj, a ne pretirano uspešno.

Med pristankom v visoko travo ob cesti me preseneti veter, ki mi je nepričakovano pihnil v rit. Prestavim se na pokošen del travnika, pospravim in grem do prve avtobusne postaje malo naprej, kjer začnem štopat. Pripelje kolona vozil in gre mimo proti Rimskim. Malo kasneje se iz smeri Rimskih pripelje majhen star avto, ter zavije čez cesto na mojo stran. Ven pokuka stara gospa in povpraša če sem padalec in kam grem. ?!? Povem, da grem na Lisco, ki je žal v drugi smeri, kot gredo oni. Gospa se nasmeji in pravi naj kar prisedem, da me bodo zapeljali gor. Nič mi ni jasno, ko tlačim nahrbtnik v mini prtljažniček. Poleg  voznice nepremično sedi, no skoraj leži možak, ki ima glavo podprto s spalno blazinico, zadaj pa je še ena gospa, h kateri prisedem. Priletna voznica obrne in gremo proti Lisci. Pogovor steče in izvem, da gospa, ki ima krepko čez 80 let, pelje svojega moža na obisk k sorodnikom, poleg pa še hčerko na Lisco, kjer je zet na tečaju jadralnega padalstva. Ivi Starc. No, z njim se naj bi dobili na nekem pristanku, a me bodo vseeno potegnili na Lisco. Hvaležen. Nekje v Zidanem mostu dobim Draga, ki je vmes pristal v Radečah in se skombiniramo: grem po Dragov avto na Breg, pokažem svojim rešiteljem pot na pristanek na Kompolju, nato po Draga v Radeče, ki me zapelje na Lisco po moj avto. Vmes pokličem še Damjana, ki pove, da je Ivi sicer že na poti gor, da bo še enkrat odletel, a ga naj žena počaka kar na pristanku. Dogovorjeno - storjeno. Malo me je skrbelo, kako bo šlo čez ozek most pri Šmarčni, a ni bilo težav. Ob slovesu na Kompolju gospa pokaže na števec avta, ki kaže dobrih 400k km in ponosno pove, da je vse to sama prevozila.

Draga najdem pri Šparu v družbi Frančeka in Robertota.  Med rundo izvem, kako so leteli ostali. Drago in Franček sta se spustila čez Savo, se tam pobrala do Radeč. Drago je bil vmes še pri Kumu, Roberto pa je šel podobno pot kot jaz, le da ni imel sreče z vmesnim pobiranjem in je pristal pri popravnem domu.
Drugo pivo si z Dragom privoščiva na terasi Tončkovega doma, kjer opazujeva ugašajoč dan in za prihajajoči teden načrtujeva košnjo ter ponovno namestitev AVP.

Letenje - dobro za presekat dolgo abstineco in pa znova zanimivo doživetje povratka.

Švarč, 29.4.2018, Skok za prezračit...

Letenje http://xcglobe.com/flights#show-flight/2110042/
in
hoja https://connect.garmin.com/modern/activity/2661982888

Nedeljsko popoldne je bilo sicer rezervirano za kolesarjenje, a se je zgodilo tako, da smo se po kosilu razšli vsak na svoj konec, jaz sem pristal na Švarču.
Edino upanje, ki sem ga nesel s seboj, je bilo, da bi se dalo odletet.  Napoved in postaja sta trdila, da veje zmerni JV, a realnost je pokazala, da se tiste švohne sapice, ki še pridejo do starta, ne morejo prav dobro odločiti, po kateri strani bi to storile. Tako je nekaj časa lepo vleklo postrani gor, nekaj časa pa spet dol. Po nekajminutnem kuhanju med čakanjem, da se zrak zgane, sem se uspel spravit coto nadse in se spravit v zrak. Ta ni kazal nobene volje, da bi me obdržal gor. Malce vzhodno sem videl ptiča ali dva, ki se nekaj trudita na grebenu, a sem potonil pod njima. Po pristanku sem ju videl še nekaj opletat, vendar se nista pobrala.
Sledi sprehod gor po avto, ki sem ga tokrat za spremembo parkiral zgoraj. Saj je res v redu tudi ta varianta.