Švarč, 26.6.2017, Jocu v spomin, Nova klobasa na Švarču

Prvi: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2008531/
Drugi: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2008532/

SLIKE

prej

Zdaj, konec julija, res ne vem več, kakšne so bile okoliščine tisti dan, a zdi se mi, da sem bil še pod vtisom letenja prejšnji teden in se mi je vreme zazdelo vredno poskusa na Švarč. Odločitev je bila hipna, saj sem šel v službo brez opreme in sem tako šel na Švarč skozi Sela, pri čemer sem pozabil alarmirat Gabija. Ker sem bil gor prvič po Metuljmaniji, sem namestil še novo veterno vrečo in se s tem pohvalil Vzhodni ligi. Takrat se je oglasil (mislim, da rahlo (upravičeno) užaljen) Gabi, ki je ravno prišel s šihta in se mi je odločil pridružit.

potem

Medtem, ko sem prvič odcurel, je šel on gor, zato sem se drugič odpravil kar peš. Po treku sodeč najdem Gabija še na tleh in odletiva skupaj. Kolega za kompenzacijo okrepljenega teleščka pusti zajeten del opreme kar na startu.
Lepo pleševa okoli starta, a se ne znava pobrat višje. Malce vzhodno le najdem nek balon, toda lokalna kanja se takoj upre in in se glasno zaganja v krilo (zaenkrat brez dotika), tako da obupam in se odpeljem scuret. Ok, pol urce pa je le bilo.

Direktor logistike uredi prevoz gor po avta  - kolega ni utegnil, pa je poslal kar ženo. Hitro sva dol, kar mi je za Gabija nenavadno, saj je moral še po opremo na start. Zadnjih sto metrov hoje ga je tako vrglo s tira, da je pozabil na opremo ;) .

Sledi pivce, pa domov.

Lisca, 19.6.2017, Lepo vandranje po Štajerski

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2006674/



Vikend je bil razpihan, nič me ni vleklo letet, užival sem v domačih opravilih. V nedeljo popoldan začne Marko z nabiranjem kandidatov za ponedeljkovo Lisco in nekako se odločim poskusit se zorganizirat. Oprema gre z menoj na Škofljico. V ponedeljek se z Markotom še pogajava okoli ure na Bregu in kompromis je za Marka pozno ob pol enih in zame noro zgodaj ob pol enih. Sledi hitenje v službi, da ulovim pravočasni odhod, stresna vožnja z lovljenjem minut (tokrat začuda brez zastojev). Vmes Roberto preverja, kje da sem, ona da sta itak samo dva. (?!). Na Bregu sem v 55 minutah od štempljanja na Škofljici, danes res hitro, zato pa kombija ni od nikoder. Ko jih le prikličem, pridejo, a le Roberto in Drago. Marko je v zadnjem trenutku izvedel, da mora na šiht. Škoda.
Napoved je nek jugec z dobrim gradientom. Na startu lepo kaže, rahlo vleče gor, včasih nič, včasih pa povleče malo bolj. Delajo se lepe bazice. Kakšni so načrti? Kolega se prepuščata trenutnemu stanju in temu primernemu navdihu. Ok.

Odletim zadnji in se takoj lepo poberem praktično naravnost nad Lisco. Ni se mi zdelo, da bi izrazito vleklo v kakšno smer, zato se spustim kar naravnost proti Bohorju, kamor je potegnil tudi Drago. Kmalu ugotovim, da ne letim Enzota in bo treba za Bohor še malo pobrat, zato zavijem na Rudenik, kjer je Drago že visoko. Tam navijem do baze in vmes gledam Robertota, ki se pajsa nizko spodaj. Menda mu bo šlo...  Na  Mrzli planini tokrat najdem nekaj dviganja in zarinem naprej v Bohor, kjer me drugič vzame na 2k. Tokrat opazim Dragota, ki se plazi relativno nizko, a najde moj steber in je hitro v bazi. Sam previdno tipam proti Ravnemu logu in si rečem, da če gre še tukaj na 2k, pa grem obrnit Veternik. V tistem se mi pridruži Drago in med vrtenjem me sprašuje za načrte. Povem mu za Veternik in ker se kmalu tako dereva in plaziva po bazi krepko nad 2k, jo tudi pičiva na pravkar zadano obratno. Malce živčen, če se bo izšlo, se oprimem stebra malo pred vrhom in ga z Dragotom na ozko zvrtim. Čeprav je je šlo prav lepo, še ponovno ugotavljam, da nisem pretiran ljubitelj ozkega vrtenja v človeški druščini. Dvigneva se nad Bohorske grape in greva nazaj. Kolega leti precej hitreje in mi hitro pobegne. Sam povrtavam vsako dviganje in poskušam držat višino. Nazaj na Rudenik pridem udobno in se poberem na istem mestu kot gor grede. Bingo, spet v bazo, da je bilo treba bežat ven.
Gledam Kum, tam vrtita jedrilica in en pidalc, a se mi zdi prebogat dan za že nekajkrat doživeto traso, po drugi strani pa se proti Laškem kuha mastna baza. Jebeš Kum, grem na Malič!
Baza nad Panečami res prime in med vrtenjem razmišljam, da če je to šibka do zmerna termika, kaj je šele močna? Ne želim ponovit jajcanja z Metuljmanije, ko sem se ognil mastne baze in za kazen glako scurel. Vrtim do meglic in šele nato brž ven, vedno z vidno zemljo in/ali nebom. Malič je v doletu, čeprav ga priklopim dokaj nizko. Dan je res radodaren in Malič me obdari s petnajstminutnim stebrom s podna na tokrat modrih 2k. Okoli se vozijo jedrilice. Celjska dolina in hribi čez vabijo, vendar se mi nekako ne gre. Je že kar pozno in razen poslabšane logistike si ne bi kaj veliko pridelal. Drugič. Spustim se proti Mrzlici, kjer mi ptiči markirajo steber v katerem se mi pridruži še letalo. Ah, v slast! Spet sem udobno nad 2k, kar se mi zdi, da bo zadostovalo za priklopit Kopitnik, nad katerim se je bohotila lepa baza. Malo pred Rimskimi se odločim, da bom poskusil bolj na V Kopitnika, čeprav je bil zdaj bolj osvetljen na Z, saj nisem želel tvegat kakšne curaže v dolino Save. Ko sem pred startom na K. opazim Dragota, ki precej visoko leti od Kozjeka proti Laškem. Meni vzhodna stran ne da nič in z nagledanimi pristanki rinem naprej v upanju, da me bo gor vzel dolinc od Radeč po Savi gor. Tako pridem do Markotove hiše (v gradnji), ki pa se me ne usmili in z umaknem se nazaj na prvi varen pristanek, ter tako po dobrih treh urah in pol sedem na travnik nad kamnolomom.

Vesel kot raketa se javim domov. Sledi krajše pešačenje do postaje v Zidanem mostu, saj vem, da imam v roku 15min vlak do avta. Privoščim si pivce in grem na rahlo zamujen vlak, ko ves vesel pokliče Roberto in se ponudi, da me pobere (lahko tudi v Z.m.), da gremo zalit ta dan. Pobere me v Radečah, sledi pa kakšna ura izmenjave vtisov in nekaj rund pred Sparom. Vsi zadovoljni. Drago: Veternik - Kum - Malič -Radeče, Roberto: Rudenik - Mrzlica - Kum - Radeče.
Meni zdaj pojasneta, da se ne leti na Kopitnik, saj je dežurc nad Frančekom! ?! Aha, Franček je doma nekje pod anteno na hribu čez Savinjo od Rimskih. Nekje tam, kjer so pobirali med Metuljmanijo in kjer jem danes videl Dragota, ko sem sam rinil v grapo proti Z.m. A, jebiga. Bom za drugič vedel. Danes pa mi je Kum odplaval .

Do avta na Bregu me zategne Drago.

Planina v Podbočju, 11.6.2017, ponovno odkrivanje Gorjancev

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2003809/

Planino že leta opazujem s ceste, nekajkrat pa sem bil tudi gor. Je izziv. Letos prvega maja je kazalo super; vsake toliko je zdravo povleklo gor, na nebu pa mastne baze. Ampak takrat je bil zemeljski dan, tako da ni kaj. Me je pa še bolj podžgalo. Zadnje mesece kar pogosto pihlja ali vleče s severa, kar naj bi bilo primerno za Planino. Ta vikend je bila sobota prevetrovna, za nedeljo pa se je obetala termična letljivost na severovzhodnik. Žal se je to prekrivalo z nekim pohodom, ki pa sva ga z Ireno zamudila. Irena je bila vseeno pripravljena potešiti mojo radovednost in me je peljala na Planino.
Že na poti sem gubal čelo ob pogledu na zibajoča drevesa. Saj je bilo napovedanega nekaj vetra, a še zdaleč ne toliko. Vsaj po mojem razumevanju ga ne bi smelo biti toliko. Ok, bomo videli. Gor zagazim na nepokošen travnik in z nejevero opazujem dogajanje. V sunkih buta predvsem iz severozahoda, včasih pa tudi iz severovzhoda. Včasih pa nula, prav to pa v trenutku, ko sem pripet in čakam za potegnit.
Ko le potegne, odstartam in prvi sunek zahodnega vetra me skatapultira kakšnih 20 desno malo nad žičnico. Lenart, ki je kasneje to gledal na LiveTrack24, ni vedel kaj je začetek in kaj konec, je mislil, da sem končal na daljnovodu in hitro preveril moje stanje. Malce napet se usmerim proti dolini in čakam, da kaj zagrabi. Nič, tudi na kuclju s cerkvico nič. Le tu pa tam me strese kak sunek vetra. Ajme!
Ko si že izbiram fliko za pristat, vidim dva ptiča nad Šutno, ki kao jadrata. Grem do njiju in vario res piskne. Ko tako povrtavam tisto nulco, mi začne radio besno šumeti. Ker gledam letališče v bližini (ki je sicer ta trenutek neaktivno) mi gre po glavi, da me mi nekdo od tam sporoča, naj spizdim. Nekako se ne morem zbrat za pobiranje tiste nulce in jo po 200 pobranih metrih potegnem proti zahodu in v poden. Jebiga. Kasneje sem stuhtal, da sem imel skuelč (ali kakorkoli se že imenuje ta prag šuma) nastavljen prenizko in se je radio zato oglašal na vsako sranje,


Dan in prostor sta obetala več. Irena je bila kar malo presenečena nad zgodnjim klicem, ampak tako je to. Led je prebit, drugič pa zares.

Flight note: Končno (ponovno) s Planine. Na startu piha v rafalih, od nule do 5-6m, z vseh S smeri. Do doline žal nič ne prime, tam pa ptiči pokažejo en švohen stebriček, da sem se vsaj malo zavrtel. Bo treba še poskusit. [12.6.2017 10:10]

Kasneje greva z Ireno vseeno na svoj zasebni pohod: z Malega kamna pod Švarčem do Jošta pa potem skozi Mrčna sela in okoli Švarča nazaj do avta. Zvečer pa še jagodno marmelado kuhat.

Kopitnik 3.6.2017, Metuljmanija

Prvič: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2000324/
Drugič: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2000359/

Na kratko. Metuljmanija je bila napovedana že kar nekaj prej in treba je rečt, da so imeli Metuljčki kar srečo z vremenom, da se je prav to soboto poštimalo.
Med drugim, predvsem druženjem med letkanjem, je bila napovedana tudi preletaška tekmica, ki sem se je želel udeležit. Našpičil sem se in enkrat začuda pravočasno odrinil od doma, da ja ne bi zamudil brifinga. Vmes smo se kondorji dogovarjali za prevoz in na koncu so preostali trije pristali v mojem avtu. Le Stane je bil po svojih poteh.
V Rimskih izvemo, da ne bo nič s preletaško tekmo, pač pa so na Kopitniku že hike&fly tekmovalci. Dan z rahlim severom in dobrim gradientom je obetal letenje, a kaj ko so pa meteorologi napovedovali tudi popoldanske nevihte. Marko se je ves skrokan odpovedal letenju in se prijel ponujenega piva, Stane se je že spustil s hodečimi-letečimi tekmovalci, ostali trije pa smo mencali in iskali prevoz na štart. Taksi kombi je zamujal. V zadnjem trenutku se nam je pridružil še Matej. Na koncu se nas je usmilil Senicatov Joc, ki je po furi tandema zategnil en kombi letenja lačnih duš na Kopitnik.  Prvič sem bil tam. Nenavaden start - v zavito dolino.
Tako smo se načrtovano zgodaj pometali v zrak. Drago se je pobral, Roberto in Matej tudi, jaz pa sem nekaj praskal in scurel na punkl V od Kopitnika. Malo sem bil obupan, malo pa besen in sem drgnil tisto krtino, dokler me le ni vzelo gor do Robertotove višine. Nato pa traparija. Videl sem Dragota, ki že visoko vrti Kozjek (gre proti domu?) in sem s težko prigaranega jurčka porinil v severni breg Kozjeka, a tam ni bilo nič zame. Nazaj grede sem bil že krepko pod mojim punklom in uspeh je bil že to, da sem se privlekel nazaj na pristanek, Evo ti ga na.
Takoj sem začel lobirat za še eno rundo in ko sva bila z Matejem že dogovorjena, se je pojavil taksi kombi in problem je bil rešen. V taksiju srečam JanezaJ, ki je bil del vesele druščine v Makedonji 2015. Ugotoviva, da se letos spet vidimo tam.
Na startu so pretežno gorenjci in me dražijo, naj jim pokažem, kako se tukaj leti. Bemti! Jaz, ki sem pravkar tako gladko scurel, naj komu kaj kažem?! No, dejansko v skoraj brezveterju potegnem prvi, ostali pa za menoj. Tokrat sem imel malo več sreče in na V robu opazim kanje, se jim pridružim ter skupaj zapnemo nekaj, kar se razvije v lep junaški steber (do 5m/s). Na 1,8k pobegnem izpod baze. No, končno! Kozjansko je posejano s kumulusi, proti Lisci je tega malo več. Možnosti je bilo za 360°. Ker sem bil že ravno tukaj, ne bom rinil na domačo Lisco, grem raje proti Šentjurju, pa potem proti Maliču, morda še Mrzlica, pa nazaj na piknik. Spustim se proti prvi bazi na poti. Malce levo je cvetela ena močna, pod njo se je nizko glede na mene pobirala jedrilica. Ko sem prišel blizu, je bil kolega v trdni lupini že krepko nad menoj in - glej ga hudiča - se je strmo spuščal izpod dosežene baze. Od tam, kjer sem bil, mi je delovalo črno in sklepal sem, da je pilota preveč vleklo v bazo, zato da je bežal ven. V takšno si nisem upal zapeljat, zato sem se odločil, da bom posmukal le rob stebra. Ki ga pa ni bilo. Ok, višine in baz je še dovolj pa grem pod naslednjo, ki pa je bila spet jalova. Skratka, nobena mi ni dala nič in končal sem pregretem  pristanku v Laškem. Malce frustriran, a ne za dolgo. Tako je pač to naše početje. Kasneje pride Drago po mene, na pikniku spijemo še pir ali dva in v enaki postavi, kot smo prišli, tudi odrinemo nazaj.
Nov start in to dvakrat. Eno niiizko pobiranje in en krasen steber s ptiči do baze. Ni slabo.