http://xcglobe.com/flights#show-flight/1971411/
https://goo.gl/photos/i9xqcmAUk2BP7hbJ7
Ok, smo že sredi marca, letenja pa še nobenega pravega. Če ni mrč, pa piha. Na primorsko pa zdaj menda že ne bomo rinili! Včeraj je šla dol kondorjeva ekspedicija, sam pa o čem takem nisem niti razmišljal, saj je imel Lenart (no, pa Hana tudi) na Rogli izpit za učitelja smučanja in smo šli pač tja, na sončno in prepihano Pohorje (izpit se jima je tokrat izmuznil za mišjo dlako).
Za nedeljo je Marko napovedoval Lisco, Aladin pa precej SV. Hja, v dvomih kam, ampak letet grem.
Zjutraj nas pozdravi sonce in z Ireno skočiva na Šentvid, ki ne razkriva preveč obetajočega pogleda, avp na Lisci pa pove, da je gor 2-5m SV. To je bolj za Veternik! Nihče se mi ne želi pridružit, pa se ob pol enih sam spravim pogledat, kako in kaj.
Ko parkiram, pride k meni en po moje osemdesetkilski kot sam hudič firbčen kuža, ki bi vse prešnofal in se še crkljal poleg. Lastnik ga hoče odgnati s palico, a mu ne dam in na koncu ga le z besedami in vlečenjem pripraviva, da je odkorakal proč.
Na startu je lep pogled na kozjanko, le vetrni trakci občasno preveč frfotajo gor. Sicer pa lepo zmerno vleče. Plan je odletet z vetrom, če pa curnem, pa se že veselim povratka peš, da se malo prešvicam.
Pripravim in pripnem se, takrat pa začne nažigat, da coto sfrka po zavetrnem travniku. Med čakanjem, da se umiri, preverjam Lisco: ves čas je SV okoli 2 s sunki do 5m/s. Odločim se startat malo nižje, saj nimam upanja, da se bo dalo varno odletet s prepihanega sedla. S pomolzeno coto se spustim nižje, veter pa mi vrti padalo in navrti lepo kravato, ki jo moram na tistem bregu na roke odvit. Po kar nekaj časa (vleklo se mi je) je vse pripravljeno, veter pa se čisto umiri in lepo odstartam. Takoj me vzame nad greben, kjer pa (spet) nažiga , da na trenutke visim na mestu. V takem se nekako ne sprostim in poskusim nižje, na grebenu nad Kozjem, a razen nekega nakazanega stebrička ni nič uporabnega. Le veter, veliko vetra. Še vedno cepljen s predlansko izkušnjo se držim daleč od grebenov in hitro scurim. Preseneti me, ker me dolinski veter ne skatapultira nazaj proti Kojzem in pristanem kak km severneje.
Pozabil pripeti pospeševalnik?!
Počasi se spakiram, naložim nahrbtnik, poženem štoparico ter se odpravim po glavni cesti proti Kozjem. Na dvorišču neke hiše ob cesti stoji možak, ki me pozdravi ter povpraša, kam grem. Povem mu za Veternik in takoj mi ponudi prevoz. Zahvalim se mu s pojasnilom, da je to moj športni dan in se priporočim za drugič. Malce nejeverno, a z nasmehom sprejme pojasnilo in se odpelje.
A gospod je vztrajen; v Kozjem me dohiti, ustavi in še enkrat preveri, če res ne želim prevoza, da me res lahko zapelje gor. Zmeniva se za kdaj drugič. Upam, da mi bo kaj sreče s štopom ostalo še za takrat, ko jo bom res potreboval.
Sledi urca pa četrt prijetne hoje nazaj na vrh.
Pri avtu me spet pričaka kuža, ki je pa res nadležen saj je s smrčkom povsod, kjer je kak vonj. Tudi v moji riti. Na koncu se mi še polula na avto, tako da ga moram nazaj grede še na hitro oprati.
Fajn športni dan. Letelo se pa bo, ko bo za odtenek manj vetra.
Zvečer še so konca presadim rezervni gaber, da je še kakšna korist od mene.
Ni komentarjev:
Objavite komentar