Konjiška gora, 25.3.2017,rokenrol na materinski dan

http://xcglobe.com/flights#show-flight/1975444/
SLIKE T6

ParaSnezinka 2016/17

Pa smo pripeljali Snežinko 2016/2017 do konca.

Žal se nas je zbralo le 14 pilotov. Čeprav tistim, ki jih ni bilo ni potrebno biti preveč žalostnih, ker nas je vreme zopet pustilo na cedilu.

Vremenska napoved je bila za to območje dokaj solidna. Vendar kot zakletno, so nam realne razmere postregle z precej slabšimi pogoji. ...

... Torej, današnja dirka je bila optimistično zastavljena, z dolžino cca 68km. Z napovedanimi pogoji, bi bila disciplina prava poslastica. Vendar je bila jakost vetra oz. predvsem smer, precej drugačna od napovedi. To je bilo usodno za večino pilotov po prvi obratni točki, kjer se je začel boj za preživetje. Le par pilotov se nas je po prvi obratni uspelo nekako izlizati in nadaljevati proti drugi obratni proti Vinski gori. A kaj kmalu so razmere prizemljile še ostale. Za mano ne vidim več nobenega pilota. Ker so bile razmere kar brutalne, se odločim, da bom dirko predčasno zaključil in grem proti pristanku. A kaj kmalu za mano zagledam črno-belega Enzota. To je bil Marli. Vrnem se na greben in nadaljujeva z dirko vse do Vinske gore. Vedel sem da bo povratek težaven in nemogoč, zato samo splaniram do najbližjega pristanka. Marli me nadleti z nekaj metrov dodatne višine in je tako z najdaljšo daljavo zmagovalec dneva.

Rezultati T6

1. Marko Novak
2. Dušan Orož
3. Bojan Gaberšek.

Sport:

1. Aleš Lipušček
2. Lara Leban
3. Rado Voglar

********************************

Evo, pa smo preživeli prve tekme. Brez dirkaških rezultatov, kar tudi ni bil namen tega početja, pač pa s štirimi letenji, ki jih sicer čez zimo ne bi bilo. Pa seveda sama izkušnja dirke, ki vnaša novo dimenzijo v že tako zanimivo letenje.
Torej Konjiška. Že v četrtek sem po napovedih pomislil, da bi se v soboto znala zgoditi dirkica, v petek pa je Orož to razglasil že dopoldan.
Odpravim se relativno pozno in na koncu z živci prispem na HQ nekaj minut čez objavljen rok, a se izkaže, da ni panike, saj se je še pol ure čakalo še Damjanov kombi.

Na startu lepo vleče gor. Malo presenetljivo, saj je napovedan vzhodnik, zgoraj sever, na startu pa JZ.
Kakorkoli že, sestavijo hud task; na začetku sem pa tja, potem pa daleč ven proti Celju, pa nazaj v cilj na uradnem pristanku. Odločen sem, da tokrat ne bom scurel že po startnem cilindru, ampak grem na ziher preživetje, da oddelam čimveč taska. Prvi se takoj zaženejo v zrak in lepo jih vzame gor. Zna biti.

 Odprem svoj nov nov start. Praskam in napraskam na dobra 1,2k, kar je kakih 100-200m nižje od jate, ki je odletela pred menoj. Ko se bliža odprtje starta, zacurim. Jata se zapodi proti cilindru, jaz pa ne, ampak si zadam, da splezam nazaj na vsaj 1,2k preden grem na startno črto. Čez pet minut se odvlečem  za njimi, ki se že vračajo - krepko pod menoj. Ha! Obrnem startni cilinder in hop nazaj na Konjiško, ki jo priklopim relativno visoko glede na ostale, tako da nisem nič izgubil z odlašanjem starta. Poberem v istem stebru z LaroL, na vrhu nas je že mala jatica, ki se spusti po grebenu proti prvi obratni na V delu hriba. Vmes še malo poberemo in nadaljujemo. Želim se držati grebena, a me nekdo (Lipušček?) prehiteva in zrine malo z linije. Tip pred mano grdo zacuri na južnem pobočju, takoj zatem pa splahne tudi mene. Padli smo v neko oblivanje, kateremu bi se, po moje, lahko izognili na vrhu grebena, če bi previdno rinili tja. Tako se štirje znajdemo v neki muldi, kjer je bil pravi rokenrol. Baločki gor, pa klofanje, pa dol. V tistem direndaju smo sicer pipnili prvo obratno, a treba se je bilo rešit ven. Spodaj daljnovod, zgoraj breg v hosti, zadaj splahnjevalnik.  Zato porinem proti V, v veter, a ni več maneverskega prostora. Nazaj pridem tik nad daljnovode, kjer se mi ni za igrat z razrukanimi baloni (vžgan je spomin na predlanski Veternik, kjer me je vsulo do podna v neprimerno milejših okoliščinah). Tik nad žicami se splazim na dolinsko stran daljnovoda in med grapo na en ter droti na drugi strani tik nad krošnjami zarinem v dolino in praskam na rebrih dokler me ne spusti in vdano pristanem na nekem bregu nad hosto. Dobra urca, pa je vsega konec. Vidim Laro in Lipuščka, ki sta se pobrala, Gorgija pa ni.

Malo po  pristanku se oglasi Wosa, da je pristal malo nad menoj. Ga je splahnilo, še preden je prišel do razburkane mulde. Med pospravljanjem kramljam z družino pri bližnji hiši, potem se pa peš spustim tistih nekaj metrov do žičke kartuzije, kjer Wosa že čaka. Veronika naju pobere še predno sem utegnil dobro načeti pivo, kaj šele, da bi že naložil let. Gremo še po Gorgija, ki je sedel malo nižje v dolini. Je bil fant vesel polovice piva, ki ga nisem utegnil popit. Pri bazenu ni nikogar, čeprav naj bi bili že vsi na tleh. Trije zadnjepobrani gremo med čakanjem na pivce v bližnje Frankolovo, potem jaz proti domu, ona dva pa nazaj na razglasitev rezultatov Parasnežinke in podelitev nagrad.

Na poti domov se seveda oglasim še na T2, zvečer doma utrujen, a zadovoljen.