http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1960886
Zima si že preko vseh mer brusi zobe. Mislim da se temperatura vsaj en mesec ni dvignila nad ledišče, snega pa tudi ni toliko, da bi človeka vleklo na bordanje. Z Lovrom sva v četrtek, po načrtovanem izpitu, le šla malo okusit sneg na Roglo. Lenart je scincal malo zaradi šole, malo pa ker se je že v petek odpravil na tečaj za učitelja smučanja - za cel teden. Irena pa je bolj na izi z bolečim hrbtom.
No, to soboto s(m)o se vsi razbežali, Lovro je ostal v Lj, Irena pa je službeno tudi šla v Lj, mene pa je v petek klical Drago za Primorsko. Sta že zmenjena z Matejem. Malo kasneje je bila potrjena še dirka, tako da mi letenje ni moglo uiti.
Zjutraj me je v Radečah poleg Dragota pričaka še Roberto, ki je nekako našel čas (ha!). Ugotovimo, da imam še največ prostora v avtu in tako nas peljem naprej v Izlake do Mateja, kjer se prestavimo v njegovo laguno. Bolj ko se bližamo Nanosu, bolj smo zaskrbljeni, saj je (spet) vse pokrito z nizko oblačnostjo. A smo mi ta zakleta kombinacija, ki pokriva primorsko nebo? Trojica gre na Lijak, vmes pa me oddajo pri Anji. Tam se pri Orožu prijavim, potem pa ob toplem čaju gledam(o) smuk, ki ga Ilka spet odlično odpelje. Pidalci pa se zatem napokamo v kombije in odpeljemo na Kovk, ki ledeni pod nizkimi bazami. Upam, da ne bom zmrznil, me je pa strah, da v tej ledenici staknem še kak nahod. Joštek mi na kartici prenese task na Oudia, a ga je treba popravit, saj je narejen za odprti razred. Kasneje, med predelavo taska, ko se začne oblačnost razpadati, se še zamenja eno točko, da je malo bolj zahtevno. Z zmrznjenimi rokami pipkam po Oudieu in se veselim, da sem s seboj vzel tamočne špegle.
V zrak se spravim v ene četrtem poskusu, ko Artika le ne zloži takoj po dvigu. Ugotovim, da je le še nekaj minut do štarta, jata pa je že zbrana pod oblaki ob štartnem cilindru (enter). Brez prave višine se spustim tja, ko oudie oznani začetek dirke, jata pa se tudi zapodi nazaj proti grebenu. Na ekranu vidim zelen štartni cilinder in zmotno pomislim, da sem ga že pipnil ter se še sam zapodim z jato. Na srečo še enkrat pogledam in vidim, da mi task še ni začel teči, pa se obrnem in grem nazaj, tokrat zares pofočkat start. Zgubil dve minuti.
Ne vem, kaj mi kaže Oudie, ampak grem nazaj na greben, kjer takoj lepo poberem v oblake in se z udobno višino (vmes vlečem vuhe, da me zarinem preveč v bazo) odpeljem pipnit prvo obratno nad Ajdovščino, od koder se uspem vrnit še dovolj visoko, da se še naslonim na breg in se oddrajsam nazaj proti startu, kjer še malo naberem in obrnem drugo obratno malo vzhodno od štarta. Nazaj grem ob grebenu, nič ne popravljam višine, saj vidim, da se ostali vozijo lepo nad grebenom in računam, da se bom pobral na poti. Pa saj so tudi drugi nizko rinili tja . Tudi kak Enzo. No, za nagrado sem okoli Hublja nekaj čez 15min obiral skale, da sem se spraskal malo nad 700m, kar je bilo komaj dovolj za pogledat čez rob grebena. Oudie je rekel, da imam okoli 1km do tretje obratne. Moralo bi iti skozi. Odpeljem se ven, pipnem obratno in Oudie me usmeri na naslednjo, ki je le malo naprej. U vražjo mater in ves razum tega sveta! Že ob študiranju dirke je bilo več kot jasno, da se gre tu ven in takoj nazaj na greben. Ko sem šel ven z obupno nizko višino, je bilo to še toliko bolj jasno. Zakaj za vraga sem se v trenutku, ko sem nizek obrnil tretjo obratno, odločil zapeljati proti četrti kar po sredi doline? Ker sem videl nekoga tam povrtavat in sem računal na dviganje? Ker se mi je zdelo, da sem že itak na pol poti (kar seveda ni bilo res)? Ne vem. V glavnem, še preden sem končno pipnil ta četrto, je bilo kristalno jasno, da bo treba pobirat ali pa pristat. Zgodilo se je slednje. Kronan bumbar.
A jebiga. Zložim in pokličem za prevoz. Kombi pripelje v Lokavec, v kombiju pa poleg nekaj nesrečnikov tudi Orož. On je bil s tistim Enzotom, ki je nizko porival proti Čavnu in povrtaval okoli četrte obratne. In scurel še pred menoj. Ajme!
Pri Anji oddam trek, spijem pivo in se uskladim s Kondorji. Drago je prišel do Vipave, Roberto je sedel nekje pod Čavnom, Matej pa je šel pristat k avtu in nas je pobiral na poti do Placa, kjer je čakal Drago. Tam je interni zmagovalec dneva dal za rundo in naša Primorska je bila za ta dan zaključena.
Kakorkoli že, bolje ena urca dobrega, resničnega luftanja, kot 200km na računalniku!
Vmes je se je dogajala še štorija z Lovrom, ki ni imel ključev od hiše s seboj in je bil primoran čakat na prvega, da pride domov. Saj mu ni bilo hudega, čila je že navajen.
------- http://zimska.para-comp.net/
ParaSnežinka 2016/17 – T4-------
Težka odločitve za izbiro dneva je sprva kazala kot za napačno. Vendar je kljub skoraj popolni pokritosti na začetku dneva presenetljivo dobro delalo. Kasneje popoldan pa se je naredil prav lep termični dan.
Prav zaradi kilavih razmer se sestavi lažja in krajša disciplina. Kot vedno se točke postavijo nad ravnino. In v večini primerov, so cilindri postavljeni tako, da se ji lahko spelje popolnoma po ravnini in s tem precej krajši poti ali pa po grebenu in mnogo daljši poti.
Lahko rečem, da smo imeli pilote na obeh variantah, kar je naredilo dirko zanimivo z par preobrati.
