Za drugi dan vremenske luknje je bilo napovedano jasno, toplo z južnim vetrom. Opremo sem že včeraj pustil kar v avtu, saj sem računal, da se mi bo s službo izšlo.
Na vzhodni ligi je kar nekaj dogovarjanj za popoldanski Švarč, meni pa se zdi, da bi bilo dobro bit tam že malo prej. Rok se je tudi napovedal že za okoli dveh.
Ob treh na poti gor vidim Roka, ki že jadra, kar prenesem Gabiju, ki sem ga imel ravno na telefonu. Posnamem serijo fotk, kako se Rok pobira in jih za sproti objavljam na Vzhodni ligi, kar pohitri premike proti Švarču. Ko se pripravim, je Rok že na tleh, ampak prevoz pa tudi ni več daleč...
Na startu je občasno živahno, občasno pa se popolnoma umiri. Lisca pravi 5-8 m/s juga. Startam v živahnem intervalu in prelomnico preletim z ritjo 10 cm nad tlemi. Odvijem na vzhod nad drevesi in in se komaj spravim v vrečo. Nič ni zavozlanega, ok, gremo. Peglam Švarč in čakam na steber. Ko se vrnem nad start, sta Rok in Gabi gor z že razgrnjenima cotama. Takrat nekaj zagrabi in počasi se odvrtim nad Bohor. Vmes opazujem kolega, ki sta odletela in nizko jadrata. Vsaj zdelo se mi je nizko. Višje ko je šlo, bolj je vleklo, tako da sem se bolj posvetil vrtenju, ona dva pa sem izgubil iz vida. Na vrhu mi je vario kazal okoli 1,7k in močno me je zanašalo na sever. Kaj zdaj? Veternik? Bohor? Ali z vetrom v rit, pa kar bo, pa bo? To! Čez Kozjansko je šlo gladko, stebri so bili lepo posejani in kultivirani. Ker je kar delalo, se je bilo treba odločit kam naprej. Mikal me je Boč v dosegu, na drugi strani je bil greben proti Konjiški gori, a sem se usmeril med obema naravnost z vetrom proti Pohorju, za katerega pa nisem gojil upanja, saj je bila ura že dokaj pozna, predvsem pa je vedno bolj vleklo. Na trenutke je šlo brez gasa čez 60km/h! Za pristanek sem si izbral neko letališko stezo, a bi šlo komot še kakšen km naprej, toda na poti bi bilo treba čez daljnovod, kar pa mi v teh kar razrukanih razmerah ni dišalo. Nad stezo sem obrnil v veter in se v rahlem rodeu skoraj navpično spustil do tal. Vzklik veselja, Artik je pohvaljen.
Malo zatem pravkar prečkani greben zelo nizko preleti en pilatus. Ups, v četrtek popoldan vojska leti...
Odvlečem se v zavetrje letališke stavbe in pospravim. Medtem prihajajo ljudje in jih malo povprašam za kak transport proti domu. En mi svetuje vlak, ampak najbližja postaja je kar daleč za peš, pa se ponudi, da me kar sam zategne tja. Seveda sem tega vesel ko avijon. Na poti razmišlja, če ne bi šla kar v Poljčane, kjer ustavlja tudi hitri vlak. To se mi ne zdi potrebno, zato greva na postajo Dolga gora. Voznik se obrne in odpelje nazaj na letališče, jaz pa se soočim z voznim redom, ki pravi, da gre proti Celju prvi vlak navadni vlak čez dobro uro, Vmes pa se mimo peljeta dva hitra vlaka. Jebiga. Urco se preživi tudi na postaji brez gsm signala... Na vlaku se slišim z Gabijem, ki mi organizira prevoz avta do Brestanice, na olc pa lahko vidim, da so na Švarču še lepo in dolgo leteli. Okoli pol devetih pridem do avta, ki mi ga je pripeljal Frenk in se po stari cesti odpeljem proti KK, ampak na koncu (menda že tretjič) naletim na še vedno neprevozno gradbišče in moram nazaj do Brestanice in okoli proti domu, kamor po še nekaj opravkih pridem okoli pol desetih. Lačen, utrujen in zadovoljen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar