29.-30.4.2016 - Hoja na Veternik in Švarč

Na prvomajske praznike se je vremenu skisalo. Mraz in pozeba, osemindvajsetega, ko sem Ireno zjutraj peljal na letališče, pa še sneg. Za petek je kazalo malo boljše, za soboto pa sploh.

  

Brezvetrje

V petek naj bi bil za tamaladva velik dan, saj naj bi se zgodila otvoritev sezone na FWP. Naj bi bila. Vreme zadnjih dni je priklicalo zimo in preprečilo urejanje parka, tako da so morali odpovedati otvoritev za še tiste norce, ki bi se bili v tem mrazu pripravljeni zmočit za malo drajsanja po vodi. Domači muhci so se v petek vseeno dobili, da poštimajo, kar je še treba. Lovro me je celo poklical in se pozanimal, kdaj greva, tako da sem v službi zaključil malo prej in okoli dveh sva jo že šibala na vzhodno fronto. Doma je Lovro pobral še Lenarta in Hanah, ki je bila takrat pri njem ter opremo za vejkat in z golfom so odbrzel na FWP. Vmes je Ivo še pripeljal hrano od Zinke.
Tako sem se znašel v še zrelem dnevu doma. Nekaj bo treba naredit. Laufat? Vzhodnik je vabil na Veternik, ki je postal odličen cilj. Skok v dolino in peš gor. Malo bom v zraku, pa še razmigal se bom.
Na poti gor pokličem še Franca, ki pa ni utegnil it poleg.

Švarčland

 Gor ni sledu od SV če se zrak že premakne, povleče po startu dol. Gledam in se čudim. Čez čas se zrak premakne gor. Ne piha, zrak se morda rahlo premika. Ok, za odletet bo, si rečem in se pripravim. Uspem celo odstartat vzvratno, potem pa spust v dolino. Pot gor je bila prijetna - tak enourni sprehod z rukzakom je prav dobra alternativa laufanju. Od 17:17 spodaj do 18:18 pri avtu z vsemi fotografiranji vmes. Doma sem pred tamalima, ki sta ravno končevala z delom v FWP in potem še peljala Hanah v KK. Vejkali niso.

OLC

Sobota. Tamalima se je akcija v FWP začela ob desetih, takrat kot proslava v Sromljah, kamor sem šel kot del IDS. Mulca sta bila dogovorjena, da gresta jest na Žejno, popoldan pa učenje. Na Sromljah sem že med proslavo gledal, kako so začele vznikati prve bazice in enega ptiča, ki mi je pred nosom začel vrteti in navil ene sto metrov. Še Friškija sem silil naj ga gleda (jeba - proti soncu). Po proslavi, okoli dvanajstih, ni bilo časa za tovariško druženje ob hrani in pijači, kajti antigravitacijski vlek je bil prehud.
Kolegi so se nagrmadili na Lisco, kjer je kazalo idealno. Glede na dejstvo, da sem moral ob osmih zvečer odrinit za Brnik, sem se odpovedal bingotu in šel poskusit srečo na Švarč. Konec koncev, če dela, bo delalo tudi na Švarču.


Na Švarču sem malo razmišljal, da bi rukzak zapeljal gor, potem pa avto dol, za slučaj curaže. Ko sem opazoval bohoten razvoj baz in zdrav JV, sem ocenil, da dovolj dobro poznam razmere, da se bom spraskal gor. Seveda je vse crknilo, ko sem bil pripravljen. Še dolina je bila v senci. Mislil sem si, saj dela veter, pa bom počakal na dinamiki in ob sapici gor odstartal. Ko sem imel krilo nad seboj pa me je spipalo s tal in odneslo v desno. Šit! No, še je šlo naprej ampak tudi dol. Pred seboj sem prvič odkar letim na Švarču zares opazil dve drevesi nad bajto. Tokrat sem ciljal s telesom med njunima krošnjama in upal, da bom preletel žico za njima. Ko sem bil čez to, se je curaža nadaljevala tudi ob južnem pobočju in sledil je pristanek na prvi travi. FAK! Kot da sem odletel v rotor?! A se je v trenutku starta veter spremenil iz JV v SV in potegnil čez greben dol? Jeba! Na hitro sem se spakiral in ob preverjanju, če imam vse, ugotovil, da sem denarnico pozabil v avtu. No, tako ali tako ne bi smel odleteti kam dlje. Odšibam nazaj na start, vmes še vzamem denarnico iz avta.

Drugič gledam, da bo interval pravi, a ne premočen. Tokrat se nekako normalno splazim čez vzletni breg, ko pa pridem iz zaveterja me JV pribije, da vztrajam ob hosti. Preletim prvo dviganje, a ga malo prestrašen (no, zelo previden) spustim, da poovoham kako je naprej ob grebenu. Ampak naprej ni nič prijelo, nazaj grede pa tistega dviganja nisem mogel več zapeti, zato sem se zapeljal ven, v upanju, da bo po Gabijevi večni teoriji tam kaj zagrabilo. Pa ni, in pristal sem po x-alpsko v breg, čim bližje cesti. Bil sem na pol besen, na pol pa se mi je stopila samozavest. Je to danes za letet? S Švarča? Ampak nebo je pa cvetelo. Še drugič peš gor.

Tretjič sem pozorno opazoval dogajanje in sklenil, da si bom vzel čas in odletim, ko bo trenutek za to. Bil je epski dan, jaz sem si pa želel zvrteti vsaj en steber.
Ko sem pripravljal krilo, je lepo vleklo naravnost gor, cota se je razprostrla in moral sem jo krepko zavreti, da je ostala na tleh. Ok, torej intervali termike pridejo in prevladajo veter z V. Počakam tak interval in zadeva bi morala biti rešena. Lisca pravi 4-8 ms JV. Kar močno, ampak Švarč je vedno malo v zaveterju. A je res?
Ko sem pripet, čakam. Dolino prekrije senca, leva stran gozda je mirna, drevesa na desni se krivijo. JV se krepi. Čakam na interval, ki ga ni. Lepo pripravljeno krilo se občasno zafrka dol. Aha, oblivanje hriba s severne strani. Počakaj. Intervala ni, pa ni. Po dobre pol ure čakanja krilo prestavim na Z konec startnega travnika in malo nižje, da bi ulovil kako sapico JV, ki pripiči čez gozd na levi. Po približno tričetrt ure čakanja potegnem, ko se drevesa na desni malo manj krivijo in ko nekaj sapic pride še do krila. Spet me iztrga s tal in odpihne v desno, a tokrat sem kljub presenečenju vsaj približno vedel kako in kaj. Uspel sem se prebiti levo v veter in to nad hosto. Tam sem zapel dviganje, ki sem ga tokrat takoj obrnil in se z nekaj osmicami spravil nad greben ter začel vrtet (v desno!). Ni bil prijeten steber. V krilu sem čutil preveliko moč, stebra se ni dalo vrteti brez nenehnega krotenja krila. Večina energije je šla v horizontalo, saj sem bil po 600m dviga že pri koči na Bohorju. Baza je bila še malo višje, a začel me je skrbeti povratek. Mirno bi lahko še malo vrtel ta rodeo in v smeri vetra bi šlo kot aleluja. Kot zadnjič proti severu. Ampak, če bi mi bilo danes dano leteti, bi bil že daleč, ker bi odletel z Lisce.
Malo pred kočo sem se obrnil stran od hriba, proti jugu. Odnašalo me je proti zahodu, ampak vseeno sem upal, da bom lahko priklopil Šedemski greben. Pa sem samo tonil proti bohorskim grapam. Vmes me brutalno strese. Nič ne klofne, le sunek, ki pokaže kakšne energije so danes v zraku. Tonem za Šedem, pa jo ucvrem z vetrom, da ne bi padel v zavetrje. Iščem varne pristanke in si izberem primernega kandidata. V tistem pridem v dviganje in z olajšanjem popravljam višino, vendar me z vsakim obratom zelo odnaša proti zahodu. Zgodba se še enkrat ponovi in opustim upanje na čudež, da bi se privlekel nazaj. Curim proti neki dolini in preklinjam žice, ki jih je vsepovsod počez, kjer le ni hoste. Drevesa spodaj se zvijajo v vetru. Izberem si eno ozko njivo s telefonskim kablom na enem in elektično napeljavo na drugem koncu. V poštenem rokenrolu komaj preletim telefon, se uspem izognit drevesom in lepo čmoknem na zorano njivo. S koncem krila vseeno malo oplazim bližnje krošnje in zapnem neko prekleto žico, ki je bogvezakaj visela s tistega drevesa. Pošteno si odahnem in ne preveč jezen brskam žico iz vrvic.
Takoj pride do mene možak iz bližnje hiše in radovedno poklepeta ter ponudi, da opremo pospravim na njegovem dvorišču. Povprašam ga še za možnost kakega prevoza do Senovega, pa nekaj menca in se poskuša zmenit s hčerko (mula, zgleda, da je prakar naredila izpit), ki pa nima volje za kaj takega. Zložit grem v zaveterje hiše, ker na dvorišču preveč piha. Vmes se mi javi Gabi iz Mozirja. Jesss! Dobro so danes leteli z Lisce. Ko spakiram, možak prekine s peko čevapčičev, me napoka v kombi in zategne na Senovo. Pove, da je danes že nekaj popil in ne želi tvegat srečanja s policijo. Zelo hvaležen izstopim pri Senici. Tja grem še nekaj spit, saj sem precej hodil, nekaj malega luftal in sem bil že pošteno presušen. Švarč  je bil na izi v dosegu nog.  Na poti veselo cinglja WhatsUp, kjer izvem da gre Franc proti Senovem. Seveda je bil takoj za, da me zategne gor do avta. Počakam ga na bencinski, kjer se še malo odžejam, končno lahko naložim vsaj zadnji let in počekiram sijajno letenje kolegov. Franc pride malo kasneje kot je planiral, a nič zato. Med pogovorom o dnevu in zmrzali, ki mu je oklestila pridelek me dostavi na Švarč. Še četrtič danes.

OLC

Doma sem ravno še pravi čas, da pojem ostanke od včeraj, preden se odpravim na Brnik. Tamaladva sta jedla na Žejnem, Lovro je še malo vejkal. Lenart na začuda ne... Dolga zgodba.

Pod črto: sobotno letenje je bilo malo posiljeno glede na razmere. Mislim, da sem bil na štartu pravi čas, vendar ne vem točno, kaj sem zajebal, da se v prvo ali drugo nisem pobral. V tretje so bile razmere zame precej mejne. Nisem se počutil udobno in morda tudi ne pretirano močne razmere sem občutil kot težko obvladljive. Drugič se bo treba bolje zorganizirat.

Švarč, 21.4.2016 - Gremo vandrat na Štajersko

OLC livetrack24

SLIKE

Za drugi dan vremenske luknje je bilo napovedano jasno, toplo z južnim vetrom. Opremo sem že včeraj pustil kar v avtu, saj sem računal, da se mi bo s službo izšlo.

Na vzhodni ligi je kar nekaj dogovarjanj za popoldanski Švarč, meni pa se zdi, da bi bilo dobro bit tam že malo prej. Rok se je tudi napovedal že za okoli dveh.

Ob treh na poti gor vidim Roka, ki že jadra, kar prenesem Gabiju, ki sem ga imel ravno na telefonu. Posnamem serijo fotk, kako se Rok pobira in jih za sproti objavljam na Vzhodni ligi, kar pohitri premike proti Švarču. Ko se pripravim, je Rok že na tleh, ampak prevoz pa tudi ni več daleč...

Na startu je občasno živahno, občasno pa se popolnoma umiri. Lisca pravi 5-8 m/s juga. Startam v živahnem intervalu in prelomnico preletim z ritjo 10 cm nad tlemi. Odvijem na vzhod nad drevesi in in se komaj spravim v vrečo. Nič ni zavozlanega, ok, gremo. Peglam Švarč in čakam na steber. Ko se vrnem nad start, sta Rok in Gabi gor z že razgrnjenima cotama. Takrat nekaj zagrabi in počasi se odvrtim nad Bohor. Vmes opazujem kolega, ki sta odletela in nizko jadrata. Vsaj zdelo se mi je nizko. Višje ko je šlo, bolj je vleklo, tako da sem se bolj posvetil vrtenju, ona dva pa sem izgubil iz vida. Na vrhu mi je vario kazal okoli 1,7k in močno me je zanašalo na sever. Kaj zdaj? Veternik? Bohor? Ali z vetrom v rit, pa kar bo, pa bo? To! Čez Kozjansko je šlo gladko, stebri so bili lepo posejani in kultivirani. Ker je kar delalo, se je bilo treba odločit kam naprej. Mikal me je Boč v dosegu, na drugi strani je bil greben proti Konjiški gori, a sem se usmeril med obema naravnost z vetrom  proti Pohorju, za katerega pa nisem gojil upanja, saj je bila ura že dokaj pozna, predvsem pa je vedno bolj vleklo. Na trenutke je šlo brez gasa čez 60km/h! Za pristanek sem si izbral neko letališko stezo, a bi šlo komot še kakšen km naprej, toda na poti bi bilo treba čez daljnovod, kar pa mi v teh kar razrukanih razmerah ni dišalo. Nad stezo sem obrnil v veter in se v rahlem rodeu skoraj navpično spustil do tal. Vzklik veselja, Artik je pohvaljen.
Malo zatem pravkar prečkani greben zelo nizko preleti en pilatus. Ups, v četrtek popoldan vojska leti...

Odvlečem se v zavetrje letališke stavbe in pospravim. Medtem prihajajo ljudje in jih malo povprašam za kak transport proti domu. En mi svetuje vlak, ampak najbližja postaja je kar daleč za peš, pa se ponudi, da me kar sam zategne tja. Seveda sem tega vesel ko avijon. Na poti razmišlja, če ne bi šla kar v Poljčane, kjer ustavlja tudi hitri vlak. To se mi ne zdi potrebno, zato greva na postajo Dolga gora. Voznik se obrne in odpelje nazaj na letališče, jaz pa se soočim z voznim redom, ki pravi, da gre proti Celju prvi vlak navadni vlak čez dobro uro, Vmes pa se mimo peljeta dva hitra vlaka. Jebiga. Urco se preživi tudi na postaji brez gsm signala... Na vlaku se slišim z Gabijem, ki mi organizira prevoz avta do Brestanice, na olc pa lahko vidim, da so na Švarču še lepo in dolgo leteli. Okoli pol devetih pridem do avta, ki mi ga je pripeljal Frenk in se po stari cesti odpeljem proti KK, ampak na koncu (menda že tretjič) naletim na še vedno neprevozno gradbišče in moram nazaj do Brestanice in okoli proti domu, kamor po še nekaj opravkih pridem okoli pol desetih. Lačen, utrujen in zadovoljen.

Lisca, 20.4.2016 - Spominski pohod 2016, pa še malo letenja

Bližal se je dvajseti april, ko se (še) s pohodom spomnimo na prijatelja. Od vremena je odvisno če pohod še nagradimo z  letenjem. Tokrat se je vreme zadnji trenutek uredilo tako, da smo imeli možnost še razpreti krila.

Od zadnjega letenja v marcu sem spustil le en dober letalni dan, ki sem ga gladko spregledal zaradi drena v službi. So ga pa kolegi bogato izkoristili. Po tistem je sledilo obdobje lepo termično obdobje, ko so nam buhteči kumulusi delali skušnjave, a na tleh je bil veter primeren za surfanje, ne pa za igranje s coto v velikosti garsonjere. Potem pa nas razveseli obetavna napoved dveh ali treh letalnih dni.
Za dvajsetega sem si vzel dopust, da se pridružim kolegom, ki gredo do Čučnika zgodaj s taksijem. Lani sem z nahrbtnikom na ramah soliral za njimi, pa to ni isto.
Dobimo se na Bregu - tokrat nisem zamudil, a je tam že čakal Drago - in se s kombijem odpeljemo do Čučnika, od koder se brez nahrbtnikov odpravimo do Joca in potem v počasnem tempu ob obujanju težkih spominov še do vrha.

Ogledamo si na novo popedenan štart, kjer so zmajarji bogato povečali poseko spodaj. Nekaj vejevja so zvlekli gor, za bogat prvomajski kres, večina posekanega grmovja pa je ostala na robu poseke. Časa je bilo še za en kofe, vmes pa je prišla še skupina zmajarjev. Ko sem poslušal veter v krošnjah, me je malo navijalo cvikatorstvo. Jebemtisunce, da sem imel malo treme. Po drugi strani pa je bilo več oblačnosti, kot smo pričakovali po napovedi, tako da se spet ni obetalo kaj preveč termičnega pomladnega buhanja. Ni kaj, treba je poskusit. Napovedan sever v višinah je obetal izlet proti Dolenjski. Samo gor je še teba priti.

Med pripravo sta se nam štirim pridružila še Gabi in Wosa, ki je bil takoj pripravljen in tudi prvi odletel. Gledali smo, kako ga je pomalo jemalo gor. Ok. Za njim gre Drago, ki mu sledi še Marko. Wosa in Drago sta nekako životarila na grebenu, medtem ko pa je Marko potonil nekam proti Mastnaku. Ko sem že na tem, da odletim, me Gabi in Roberto opozorita, da oni curijo. Malo sem počakal pa sta se Drago in Wosa spet pobrala, jaz pa sem šel z njima v luft.

Prvič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1857745&map

Komaj sem se zbasal v zic, takrat pa opazim, da imam v špagah levega ušesa eno lepo vejo. Malo sem jo proskušal spumpat ven, malo sem se posvečal praskanju nad greben. Kljub veji, ki je malo bremzala levo stran sem se kmalu pobral za Dragotom zanešeno z vzhodnikom na dobrih 1,3k, kar se mi ni zdelo dovolj, saj je bil Drago še cca 100-200 nad menoj in še krepko pod bazo. Šel sem nazaj nad Lisco počakat na naslednji interval, ki ga nisem več dočakal. S tisto vejo v špagah sem se matral po grebenu gor in dol, ampak pobrat se nisem več mogel. Vmes sem opazil Markota, ki z enim zmajem vrti nekje nad Zajčjo goro. Nad startom vidim, da sta Gabi in Roberto še na tleh!?
Tiste veje sem imel dovolj in šel pristat. Tik pred pristankom me je krepko klofnilo in pristal sem brez veje. Dobro, se vsaj še s  tem ni bilo treba matrat.

Drugič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1857749&map

Prizemljena povesta, da je vmes tako pihalo, da ni bilo za odletet. Gledali smo Markota nekje nad dolenjskimi griči, odžejal sem se, zamenjal zimske za letne rokavice in se drugič danes spravil v zrak. Milina! Cota gre, kamor hočem, v letnih rokavicah pa se počutim super light in z Artikom se lahko začneva malo zezkat. Vse to pa nič ne pomaga, ker se ne morem pobrat. Na Ješivec malo posije sonce in takoj se lahko malce odlepim od hoste ter jo pičim na Rudenik pa nazaj. Vmes opazujem Robertota, kako nekaj povrteva na  Ješivcu. Nazaj grede me vzhodnik  kar odplakne mimo Lisce, a me Čučnik vzame gor na udobnih 1,6k (po treku 1,5?). Takrat čez Savo vidim Robertota v moji višini. Na Dolenjsko že malo sije sonce. Zna bit. Ko pridem do prvega grebena na drugi strani Save, najdem Robertota, ki nizko drgne en grebenček, meni pa se tudi le udira. Kolega se odpelje na varno, jaz pa še malo baloniram, a zanesljivo tonem. Namesto, da bi zavil proti Bregu, me en ptič z nizkim vrtenjem zmami proti Kompolju, a on se pobere, jaz pa seveda ne in pristanem.
Ok, manj od bujnih načrtov, a vseeno dobro.

Sledi nekaj telefoniad. Gabi pove, da v Sevnici čaka na vlak in da je že srečal Markota, ki se je vračal z Dolenjske. Zmeniva se, da me počaka, da ga peljem domov. Pakiranje se mi vleče, pa še malo peš je treba do avta. Gabi me potrpežljivo počaka, po enem pivu pa se spomni, da bi lahko šla še na Švarč.
Dobra zamisel, a lahko bi se spomnil pred pivom!

Tretjič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1857798&map

Odšibava gor in v umirjenem ozračju naprej odletiva in seveda po nekaj zavojih že pristaneva v dolini, kjer naju pobere Nina . Skočimo še po moj avto in se za danes poslovimo.

Sam grem še na Jocov grob, kjer se srečam z Iztokom in Mihaelo. Kasnee se vidimo še na Dovškem, kjer sta pri Ireni Maja in njen Joco, pa seveda gazda Blaž, ko je zelo ponosen na novo obvoznico in razširjeno dvorišče. Poklepetamo, okoli devetih pa se odpravim proti domu. Jutri je šiht.