Po sobotni lazanji sta se tamaladva izgubila nekam v mesto, Ireno pa je obiskal Kajetan, željan nemščine. Zunaj so ceste kopnele in čas je bil za tek.
Glede na močo izven asfalta sem načrtoval čim daljšo cestno špuro, saj se mi je zdelo bedasto natikati teniske (čemu le?) ali celo gojzarje, ki jih uporabim ob snegu, a bolj ko se je bližal Veliki Obrež, manj me je motilo preizkusit berfutke še na nespluženem kolovozu. Ko se je končal asfalt, se je začela prava zabava; kolesnice so bile polne luž, ki se jim v mraku ni dalo ogibati, ostalo pa sneg. Noge so bile seveda takoj mokre, bilo je mrzlo, da sem dihal kot porodnica, a po svoje prav špasno. Lovil sem ravnotežje po spolzkem snegu in čofotal po ledenih lužah, sneg je skozi raztrganine hladil prste. Spraševal sem se, če me bo v noge zanohtalo, tako kot me je v roke za silvestersko letnje. No, zabava je trajala le dober (počasen) kilometer, na asfaltu pa so noge brez dodatnega hlajenja hitro prišle nazaj na delovno temperaturo.
Bil sem dobro oblečen (majica + smučarski pulover pa še baf na buči), tako da me doma med ohlajanjem, ko sem malo pospravljal po pralnici, ni zahladilo. Ko sem bil končno goden za v tuš, je moral Lovro nujno za hipec na stranišče... Po zamaknjenem tuširanju me je Mitja našel še v kopalnem plašču. Skupaj sva si pogledala Prevčevo vetrovno kalvarijo na ekipni tekmi v Wilingenu, Kajetan je končal z nemščino in na hitro sta odšla, saj je bil Mitja nekam švohen.
Malo me je zaskrbelo, kako jo bom sam odnesel po tem tacanju po snegu...
V sledečem tednu se je najavljal nek nahod, a sem ga zatrl s toplim oblačenjem, veliko čaja in malo operila, ko je bilo hudo. Res hudo pa ni bilo.
Bo treba še kdaj ponovit. :))
(glej Connect.Garmin.com, https://connect.garmin.com/modern/activity/1009002310 )
Ni komentarjev:
Objavite komentar