16.-17.1.2016 Miganje

Sobota je bila sončna. Zvečer me je čakal občni zbor Kondorjev, čez dan pa dnevna domača vikend opravila. Vseeno se je našel čas za en tekec. Tokrat brez snega tudi po makadmu proti Rigoncem. Šlo je presenetljivo lahkotno, tako da sem ga tiščal v tempu pod 5 minut na km, če le nisem preveč odplaval. 12 km se mi je zazdelo premalo za tako lep dan, pa sem si ustvaril novo različico trase: iz Dobove po glavni cesti do Mosteca (nasip mi v zimi in blatu ni preveč všeč), pa proti Selam, čez železniško progo levo proti AFP in tam po klasični poti mimo župana nazaj proti domu. Dobil sem dobra dva km, skupaj 14,77. Na koncu je Garmin pokazal 4:59 na km. Po nekaj minutah raztegovanja se je iz mene zlilo, kar se je imelo in bil sem ok. Brez utrujenosti, brez bolečin. Zadovoljen.

https://connect.garmin.com/modern/activity/1016873564

Nedelja. Dopoldan Irena predlaga Šentvid, kar se mi zdi odlična zamisel, saj dan kar sije. Z Ajo smo šli gor in dol lepo počasi in užili sončno in kopno zimsko dopoldne, ki se je vmes prevesilo v popoldan. Modrina neba in nakuhane meglice nad Bohorjem mi niso dali miru in zvleklo me je na Veternik. Gabi je imel šiht in je predlagal Franca, Franc je bil v Šentilju in mu je bilo malo žal, Wosa je bil okoli Celja in je predlagal Gabija. Razmišljal sem, da bi rekel dedu, a je bilo ta dan toliko tekem za spremljat, da mu tega nisem mogel vzeti. Sicer pa imam noge.

Aladin je trdil, da bo kar znaten sever (v zelenem), po Gabijevem mnenju kar na robu še užitnega, a ko sem prišel na start, sem moral obliznit prst, da sem ugotovil, od kod sploh vleče. Bila je res le sled čistega severa. Nekako v homeopatski količini. Pripravil sem se počasi, z makedonskimi rokavicami na rokah, da bi obdržal roke kolikor toliko tople, preden si za let nataknem debele, borderske. Odletim, ko le malo povleče, ampak me vseeno takoj požre. Ven odpeljem po severno zahodni strani kuclja nad Kozjem, saj se mi zdi, da bi me na vzhodni strani splaknilo. Vmes sem se boril z nerodnimi rokavicami in nerodnim prijemom komand. Kakorkoli že, po pričakovanju sem bil takoj na tleh.

Med pospravljanjem sem razmišljal, kako zdaj gor, z nahrbtnikom, ali brez, pa potem z avtom ponj? Ko sem šel od avta na start, se mi nahrbtnik ni zdel pretirano moteč in sem si zamislil, da bo šlo tako tudi iz doline. Torej, grem gor z vsem, s čimer sem prišel dol. Pot gor je strma makadamska cesta, ki pa je bila lepo pomrznjena. Šlo je neverjetno lahkotno, užival sem v vsakem koraku v hladnem zimskem zraku, ki me je svežil, ko sem med vzpenjanjem kuhal. Nekje na pol poti, pri neki domačiji v tistem bregu (kje vse ljudje živijo!) se je makedam prelil v gozdno pot, a strmina je ostajala nespremenjena in v enako zadovoljstvo pohodniku. Kar prehitro sem se znašel na cesti pod zadnjim bregom. Čezenj vodi slabo uhojena pot in to naravnost navzgor do našega vzletišča. Poskusil sem malo cikcakati gor, a sem zamisel med zdrsevanjem opustil in nadaljeval po kao poti. Vsaj neke stopničke od stopinj so. In tako sem bil ob 15:45 po cca 50 min hoje spet nazaj na startu. Prekrasni razgledi na Kozjansko v poznopopoldanskem soncu.

Tale vzponček me je osrečil. Predihan kot pri teku, a vendar veliko bolj mehko, na izi. Kot kaže, vem kaj me čaka na starost.

Doma sem bil dobre tri ure po odhodu in sem seveda zamudil kosilo, a sta mi tamaladva oprostila. Se mi zdi. ;-)


http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1822331
https://goo.gl/photos/ESY8fU67vwEDw7oH7