Petek. Cel teden je že nekako lepo inverzno vreme, ponekod se leti, ali pa vsaj skače na JZ, pri nas pa se vsak dan najde kdo, ki gre poskusit na Lisco. Za konec tedna je napovedana neka sprememba v ozračju. Meni se izide za petek, ker se Lovro odloči čez vikend ostati v Lj - gre gledat brehtovo Malomeščansko svatbo v staro elektrarno - kul.
Drago, ki ta teden vsak dan preizkuša zrak, za spremembo v četrtek, ko se zahodnik umika vzhodniku, neuspešno poskusi Malič in kar uspešno pojadra na Dobrovljah. A tudi Lisca ni samevala, saj gor peš prisopiha Wosa, se vrže dol ter pojadra! Priznamo mu celo uro, saj je očitno odvil v dolino, lahko pa bi še bingljal gor med Lisco in Ješivcem. Fly alarm!
Interni načrt je Lisca, če bom lahko pravočasno šel iz Lj, sicer pa skokec s Švarča, pa sprehod gor. Še vedno se me držijo občutki z Veternika prejšnji teden.
V službi ni panike, vreme drži, napetost narašča in okoli poldneva se spokam, a kolega ne razumeta dobro resnosti stanja in mi naročita opoldanski kofe. Ok, zaradi treh minut mi ne bo hudega. Na hitro posrkam kavo in jo zalijem z obveznim kozarcem vode, ter zares odrinem. Začuda je bilo tokrat v tanku dovolj nafte, tako da ni bilo potrebe po ustavljanju. A pojavila se je druga velika potreba, ki jo je najbrž zakuhala kavica pa najbrž še malo prijetno vznemirjeni živčki. Bil sem zajeban do konca in nisem ustavil, čeprav se mi je že meglilo od šraufanja po trebuhu. Iz doline sem videl enega v zraku, ko pa sem pridivjal gor, so že trije ali štirje peglali greben. Prepoznal sem Robertota pa Dragota, ki sem mu trobil, ko je vrtel nad cesto. Na terasi je lepo, lepo vleklo gor. Seveda je bila prva pot v gostilno, v prostore olajšanja, od koder sem se vrnil spokojen, pripravljen za v zrak.
Na startu je kazalo lepo, bil sem že pozen in se je bilo treba kar hitro pripravit. Nisem pozabil niti Oudiea povezat s telefonom. A glej ga zlodeja, da se je nekaj povezoval pa spet zgubljal povezavo. Vedno bolj živčen sem kar nekaj časa pipkal po tej elektroniki, na koncu pa zapakiral vsako napravo na svoje mesto, pa če je povezano ali ne. Prišel sem letet, ne pa štelat tega hudiča. Druga zadeva so bile rokavice, oz. roke. Silvesterski mraz se mi je pošteno vžgal v spomin , danes pa ni nič bolj toplo. Zadnjič na Veterniku sem poskušal z borderskimi rokavicami, pa se ni najbolje obneslo, saj so velike in nerodne. Odločil sem se, da bo raje poskusil z nerodnimi rokavicami, kot pa da zanesljivo zmrzujem tam gor. Vse priprave sem seveda delal v letalnih rokavicah, pa sem kljub temu imel kar hladne roke, tako da me je upravičeno skrbelo.
Zmerno je vleklo gor, nisem pa mogel ugotoviti, kak je splošni veter. Glede na to, da sem prej videl kolege tam okoli vikenda, sem sklepal, da dela kar klasičen JV. Končno sem malenkost pred drugo po minutnem ogrevalnem ploskanju v debelih rokavicah roke le nekako spravil skozi komande in se končno spokal v zrak, kjer sem naletel na Dragota in Robertota, ki sta se že vračala z Rudenika. Po tem srečanju sem ju izgubil in ves peskovnik mi je bil na voljo! Nizko sem porinil na Ješivec, kjer sem prvič pokukal nad inverzijo in udobno potegnil do Rudenika, tam pa spet zadihal svež zrak. Ves čas sem intenzivno telovadil s prsti. Nazaj grede se mi je na Ješivu začelo udirati. Kar nisem mogel verjet, da mi nič ne da. Še pravočasno sem odvil ven, v muldo, kjer pa smo s par ptiči navili na varno malo nad vrh Ješivca, a jaz nisem znal višje, pa sem jo popihal nazaj proti Lisci. Ta mi je podarila ubogega jurčka, ki pa je bil ta dan tudi greha vreden. Če ne drugega, je nudil pogled na modro nebo in bele špičke Karavank nad inverzijo. Dan je bil še mlad in škoda bi ga bilo pustit neizživetega. Z gasom sem podaljšal proti Lovrencu, oziroma kuclju pred njem. Tam sem se že kar nizko zaleletel v steber, ki me je spravil na višino dneva. Gor pa precep: naprej na Kozjek, pa še kam in pristat v dolini, ali pa poskusit splezat nazaj na Lisco. Gravitacijski vlek avtomobila je prevladal. Zelo udobno sem prigasiral nazaj do Lisce, tako da sem imel ideje, da bi se odpeljal še malo ven. No, tam ni bilo pretiranega življenja, pa tudi pod startom se mi je začelo udirati pod ritjo. Malce sem bil poparjen nad čisto jebo: tako blizu pristanka na vrhu, pa tako daleč! Prislonil sem se na hrib in iskal, a le okoli vikenda je nekaj malega brbotalo. Ne veliko, a spustilo pa me tudi ni. Zaklel sem se, da če je teoretično možno, bom prišel nazaj. Očitno je bilo tudi praktično izvedljivo, saj sem se spraskal nazaj na greben in pod teraso, kjer sem pripeglal še tistih nekaj metrov za varno parkiranje v domačo garažo.
Po dobri uri in pol sem skoraj nič zmrznjen pristal nazaj na startu, Juhej. Res sem bil vesel.
Še preden sem po po pristanku pomolzel coto, vidim nekoga, ki s tavelikim nahrbtnikom prihaja po pešpoti gor. Rok - Wosek! Sem ga bil vesel, on pa, se mi zdi, tudi. Na hitro se je pripravil, poslikal sem start in že je jadral. Malo je še zapoziral in nastalo je nekaj lepih slikic, pa še en amaterski video za po vrhu.
S pristankom pri avtu sem si pridelal nekaj časa, tako da sem si lahko na terasi privoščil še en pirček. Res je bilo ene pet pod nulo, ampak po mrazu malo višje je bilo sedeti v puhovki na sončku prav prijetno. Lenart je bil na poti iz Kranjske gore šele v Lj, tako da sem na izi odrinil proti Brežicam, tam še malo po trgovinah nabavljal, pa še sem nekaj časa čakal na avtobus z gimnazijci.
Lenart se je imel dobro in to tako, da je ob prihodu komaj še gledal. Po večerji se je Irena odpravila s prijateljicami v kino v ZG, jaz sem pa vabil poba, naj gre z menoj v KK na predstavo "Rokova modrina". Ni mu bilo ne do predstave, ne do kakega filma na tv, želel si je le posteljo in si jo je tudi privoščil. Ni kaj, voščil sem mu lahko noč in se pobral v KK, kjer sem ravno ujel začetek predstave, ki je poglavje zase. O tem kdaj drugič, drugje. Dolgo sem jo čakal in ni me razočarala. Po predstavi smo se zbrali skoraj cela T2 (manjkal bolan Kajo) pa en predstavnik zi Sel. Tokrat sem spustil poplaknitev predstave, saj me je že začelo vlečt v posteljo... Uf, še takih dni!
http://www.doarama.com/view/623908
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1823210
https://goo.gl/photos/cD3f7vvJGDzmRF6p8
petek, 22. januar 2016
nedelja, 17. januar 2016
16.-17.1.2016 Miganje
Sobota je bila sončna. Zvečer me je čakal občni zbor Kondorjev, čez dan pa dnevna domača vikend opravila. Vseeno se je našel čas za en tekec. Tokrat brez snega tudi po makadmu proti Rigoncem. Šlo je presenetljivo lahkotno, tako da sem ga tiščal v tempu pod 5 minut na km, če le nisem preveč odplaval. 12 km se mi je zazdelo premalo za tako lep dan, pa sem si ustvaril novo različico trase: iz Dobove po glavni cesti do Mosteca (nasip mi v zimi in blatu ni preveč všeč), pa proti Selam, čez železniško progo levo proti AFP in tam po klasični poti mimo župana nazaj proti domu. Dobil sem dobra dva km, skupaj 14,77. Na koncu je Garmin pokazal 4:59 na km. Po nekaj minutah raztegovanja se je iz mene zlilo, kar se je imelo in bil sem ok. Brez utrujenosti, brez bolečin. Zadovoljen.
https://connect.garmin.com/modern/activity/1016873564
Nedelja. Dopoldan Irena predlaga Šentvid, kar se mi zdi odlična zamisel, saj dan kar sije. Z Ajo smo šli gor in dol lepo počasi in užili sončno in kopno zimsko dopoldne, ki se je vmes prevesilo v popoldan. Modrina neba in nakuhane meglice nad Bohorjem mi niso dali miru in zvleklo me je na Veternik. Gabi je imel šiht in je predlagal Franca, Franc je bil v Šentilju in mu je bilo malo žal, Wosa je bil okoli Celja in je predlagal Gabija. Razmišljal sem, da bi rekel dedu, a je bilo ta dan toliko tekem za spremljat, da mu tega nisem mogel vzeti. Sicer pa imam noge.
Aladin je trdil, da bo kar znaten sever (v zelenem), po Gabijevem mnenju kar na robu še užitnega, a ko sem prišel na start, sem moral obliznit prst, da sem ugotovil, od kod sploh vleče. Bila je res le sled čistega severa. Nekako v homeopatski količini. Pripravil sem se počasi, z makedonskimi rokavicami na rokah, da bi obdržal roke kolikor toliko tople, preden si za let nataknem debele, borderske. Odletim, ko le malo povleče, ampak me vseeno takoj požre. Ven odpeljem po severno zahodni strani kuclja nad Kozjem, saj se mi zdi, da bi me na vzhodni strani splaknilo. Vmes sem se boril z nerodnimi rokavicami in nerodnim prijemom komand. Kakorkoli že, po pričakovanju sem bil takoj na tleh.
Med pospravljanjem sem razmišljal, kako zdaj gor, z nahrbtnikom, ali brez, pa potem z avtom ponj? Ko sem šel od avta na start, se mi nahrbtnik ni zdel pretirano moteč in sem si zamislil, da bo šlo tako tudi iz doline. Torej, grem gor z vsem, s čimer sem prišel dol. Pot gor je strma makadamska cesta, ki pa je bila lepo pomrznjena. Šlo je neverjetno lahkotno, užival sem v vsakem koraku v hladnem zimskem zraku, ki me je svežil, ko sem med vzpenjanjem kuhal. Nekje na pol poti, pri neki domačiji v tistem bregu (kje vse ljudje živijo!) se je makedam prelil v gozdno pot, a strmina je ostajala nespremenjena in v enako zadovoljstvo pohodniku. Kar prehitro sem se znašel na cesti pod zadnjim bregom. Čezenj vodi slabo uhojena pot in to naravnost navzgor do našega vzletišča. Poskusil sem malo cikcakati gor, a sem zamisel med zdrsevanjem opustil in nadaljeval po kao poti. Vsaj neke stopničke od stopinj so. In tako sem bil ob 15:45 po cca 50 min hoje spet nazaj na startu. Prekrasni razgledi na Kozjansko v poznopopoldanskem soncu.
Tale vzponček me je osrečil. Predihan kot pri teku, a vendar veliko bolj mehko, na izi. Kot kaže, vem kaj me čaka na starost.
Doma sem bil dobre tri ure po odhodu in sem seveda zamudil kosilo, a sta mi tamaladva oprostila. Se mi zdi. ;-)
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1822331
https://goo.gl/photos/ESY8fU67vwEDw7oH7
https://connect.garmin.com/modern/activity/1016873564
Nedelja. Dopoldan Irena predlaga Šentvid, kar se mi zdi odlična zamisel, saj dan kar sije. Z Ajo smo šli gor in dol lepo počasi in užili sončno in kopno zimsko dopoldne, ki se je vmes prevesilo v popoldan. Modrina neba in nakuhane meglice nad Bohorjem mi niso dali miru in zvleklo me je na Veternik. Gabi je imel šiht in je predlagal Franca, Franc je bil v Šentilju in mu je bilo malo žal, Wosa je bil okoli Celja in je predlagal Gabija. Razmišljal sem, da bi rekel dedu, a je bilo ta dan toliko tekem za spremljat, da mu tega nisem mogel vzeti. Sicer pa imam noge.
Aladin je trdil, da bo kar znaten sever (v zelenem), po Gabijevem mnenju kar na robu še užitnega, a ko sem prišel na start, sem moral obliznit prst, da sem ugotovil, od kod sploh vleče. Bila je res le sled čistega severa. Nekako v homeopatski količini. Pripravil sem se počasi, z makedonskimi rokavicami na rokah, da bi obdržal roke kolikor toliko tople, preden si za let nataknem debele, borderske. Odletim, ko le malo povleče, ampak me vseeno takoj požre. Ven odpeljem po severno zahodni strani kuclja nad Kozjem, saj se mi zdi, da bi me na vzhodni strani splaknilo. Vmes sem se boril z nerodnimi rokavicami in nerodnim prijemom komand. Kakorkoli že, po pričakovanju sem bil takoj na tleh.
Med pospravljanjem sem razmišljal, kako zdaj gor, z nahrbtnikom, ali brez, pa potem z avtom ponj? Ko sem šel od avta na start, se mi nahrbtnik ni zdel pretirano moteč in sem si zamislil, da bo šlo tako tudi iz doline. Torej, grem gor z vsem, s čimer sem prišel dol. Pot gor je strma makadamska cesta, ki pa je bila lepo pomrznjena. Šlo je neverjetno lahkotno, užival sem v vsakem koraku v hladnem zimskem zraku, ki me je svežil, ko sem med vzpenjanjem kuhal. Nekje na pol poti, pri neki domačiji v tistem bregu (kje vse ljudje živijo!) se je makedam prelil v gozdno pot, a strmina je ostajala nespremenjena in v enako zadovoljstvo pohodniku. Kar prehitro sem se znašel na cesti pod zadnjim bregom. Čezenj vodi slabo uhojena pot in to naravnost navzgor do našega vzletišča. Poskusil sem malo cikcakati gor, a sem zamisel med zdrsevanjem opustil in nadaljeval po kao poti. Vsaj neke stopničke od stopinj so. In tako sem bil ob 15:45 po cca 50 min hoje spet nazaj na startu. Prekrasni razgledi na Kozjansko v poznopopoldanskem soncu.
Tale vzponček me je osrečil. Predihan kot pri teku, a vendar veliko bolj mehko, na izi. Kot kaže, vem kaj me čaka na starost.
Doma sem bil dobre tri ure po odhodu in sem seveda zamudil kosilo, a sta mi tamaladva oprostila. Se mi zdi. ;-)
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1822331
https://goo.gl/photos/ESY8fU67vwEDw7oH7
sobota, 9. januar 2016
9.1.2016, Dobova, tek po snegu
Po sobotni lazanji sta se tamaladva izgubila nekam v mesto, Ireno pa je obiskal Kajetan, željan nemščine. Zunaj so ceste kopnele in čas je bil za tek.
Glede na močo izven asfalta sem načrtoval čim daljšo cestno špuro, saj se mi je zdelo bedasto natikati teniske (čemu le?) ali celo gojzarje, ki jih uporabim ob snegu, a bolj ko se je bližal Veliki Obrež, manj me je motilo preizkusit berfutke še na nespluženem kolovozu. Ko se je končal asfalt, se je začela prava zabava; kolesnice so bile polne luž, ki se jim v mraku ni dalo ogibati, ostalo pa sneg. Noge so bile seveda takoj mokre, bilo je mrzlo, da sem dihal kot porodnica, a po svoje prav špasno. Lovil sem ravnotežje po spolzkem snegu in čofotal po ledenih lužah, sneg je skozi raztrganine hladil prste. Spraševal sem se, če me bo v noge zanohtalo, tako kot me je v roke za silvestersko letnje. No, zabava je trajala le dober (počasen) kilometer, na asfaltu pa so noge brez dodatnega hlajenja hitro prišle nazaj na delovno temperaturo.
Bil sem dobro oblečen (majica + smučarski pulover pa še baf na buči), tako da me doma med ohlajanjem, ko sem malo pospravljal po pralnici, ni zahladilo. Ko sem bil končno goden za v tuš, je moral Lovro nujno za hipec na stranišče... Po zamaknjenem tuširanju me je Mitja našel še v kopalnem plašču. Skupaj sva si pogledala Prevčevo vetrovno kalvarijo na ekipni tekmi v Wilingenu, Kajetan je končal z nemščino in na hitro sta odšla, saj je bil Mitja nekam švohen.
Malo me je zaskrbelo, kako jo bom sam odnesel po tem tacanju po snegu...
V sledečem tednu se je najavljal nek nahod, a sem ga zatrl s toplim oblačenjem, veliko čaja in malo operila, ko je bilo hudo. Res hudo pa ni bilo.
Bo treba še kdaj ponovit. :))
(glej Connect.Garmin.com, https://connect.garmin.com/modern/activity/1009002310 )
Glede na močo izven asfalta sem načrtoval čim daljšo cestno špuro, saj se mi je zdelo bedasto natikati teniske (čemu le?) ali celo gojzarje, ki jih uporabim ob snegu, a bolj ko se je bližal Veliki Obrež, manj me je motilo preizkusit berfutke še na nespluženem kolovozu. Ko se je končal asfalt, se je začela prava zabava; kolesnice so bile polne luž, ki se jim v mraku ni dalo ogibati, ostalo pa sneg. Noge so bile seveda takoj mokre, bilo je mrzlo, da sem dihal kot porodnica, a po svoje prav špasno. Lovil sem ravnotežje po spolzkem snegu in čofotal po ledenih lužah, sneg je skozi raztrganine hladil prste. Spraševal sem se, če me bo v noge zanohtalo, tako kot me je v roke za silvestersko letnje. No, zabava je trajala le dober (počasen) kilometer, na asfaltu pa so noge brez dodatnega hlajenja hitro prišle nazaj na delovno temperaturo.
Bil sem dobro oblečen (majica + smučarski pulover pa še baf na buči), tako da me doma med ohlajanjem, ko sem malo pospravljal po pralnici, ni zahladilo. Ko sem bil končno goden za v tuš, je moral Lovro nujno za hipec na stranišče... Po zamaknjenem tuširanju me je Mitja našel še v kopalnem plašču. Skupaj sva si pogledala Prevčevo vetrovno kalvarijo na ekipni tekmi v Wilingenu, Kajetan je končal z nemščino in na hitro sta odšla, saj je bil Mitja nekam švohen.
Malo me je zaskrbelo, kako jo bom sam odnesel po tem tacanju po snegu...
V sledečem tednu se je najavljal nek nahod, a sem ga zatrl s toplim oblačenjem, veliko čaja in malo operila, ko je bilo hudo. Res hudo pa ni bilo.
Bo treba še kdaj ponovit. :))
(glej Connect.Garmin.com, https://connect.garmin.com/modern/activity/1009002310 )
Naročite se na:
Objave (Atom)