Švarč, 18.9.2015, Dekle z iskricami v očeh

(post festum)

Petek, vremensko  napoved sem že pozabil, ampak z Gabijem se nekaj sramežljivo dogovarjava za skokec. Menda je prejšnje dni nekaj žgal JZ pa bi danes tudi moralo še nekaj delati.
Ker je petek, gre z menoj iz Lj tudi Lovro, ki pa nekako ni mogel priti do dogovrjenih dveh, zato sem mu odšel nasproti, da sva ob treh lahko odrinila proti Dolenjski. Gabija sva pobrala doma in šli smo gor (spet do konca ceste). Na startu je spet vse crknilo v trenutku, ko sem se pripel. Malo sem počakal in se naprej vrgel dol. Gabi je bil malo bolj potrpežljiv in za nagrado dobil nekaj malega na JZ grebenu. Še en, žal običajen, spust s Švarča, a prezračila sva se pa le.

Gabi je potegnil do doma, jaz pa sem pristal poleg Lovra, ki me je v dolini čakal z avtom. Ko sem zlagal opremo, je prišla bližje prijetna deklica, no, dekle in se zapletla v klepet. Med pospravljanjem sva čvekala o tem in onem, predvsem pa o letenju. Proti koncu je nekako prišlo iz nje, da bi ona tudi to poskusila. Bi jo lahko peljal s Švarča? Takšne imam iskreno rad! Pojasnil sem ji, kako to gre, da obstajajo fantje in dekleta, ki so usposobljeni za letenje tandemov in jo napotil na Lisco, kjer bo dobila vse potrebne informacije. Mislim, da bo šla, saj tak žar, kot ga je pokazala, ne more izgoreti v prazno.


(Ni fotk)
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1754849&map

Lisca - Gradišče 8, 8.9.2015 - na poti na Dolenjsko

Po vremensko kilavem vikendu in mokrem Švarču so se kolegi v ponedeljek lepo razleteli in obetal se je še en podoben dan. Sam letenja nekako nisem imel v načrtu, a ker sem vedel, da me čez vikend tudi v primeru dobrega vremena (takrat sploh) čakajo druge obveznosti, sem v torek vseeno vzel opremo s seboj. Kaj pa vem - v službi trenutno ni krize, če se ne pojavi kaj nepredvidljivega, bi morda speljal kak Švarč, ali pa celo Lisco. Prejšnje dni sem tuhtal, kaj bi se dalo lepega narediti tam v naših koncih, pa sem si v XCPlanner-ju narisal trikotnik Lisca - Kum - Mokronog - Lisca in task naložil v Oudiea. Dan se je zdel primeren.
Gabi je tudi nekaj esemesal o Švarču, morda Lisci, a se na koncu ni odločil, da bi se pridružil.

Zjutraj sem opravil pri zobarici, v službi sem podelal operativo za ta dan in se v zadnjem trenutku odločil, da je le vredno poskusit. Na poti me je vse minevalo, saj je bilo nebo čisto pokrito.
Ko sem prišel gor, sem jih videl nekaj v zraku, kako so se pasli tam okoli Lisce, na startu pa ni bilo več nobenega. Odletel sem lepo (v drugo, prvič sem bil neroden pri dvigovanju krila - treba bo vadit!), se pobral nad greben, nato pa skoraj scurel. Pobral sem se šele nad Čučnikom, ko sem nizek zapeljal ven. Težko mi je to naredit doma, a bo treba, če si želim popestrit luftanje. Sledilo je lepo letenje do razbitega Kuma. Že Križe so brbotale, Nebeška je trgala, Kum pa je spet dal nekaj razbitega, a ne višine, ki sem si jo želel. Baze so sicer bile še malo nad menoj, a nisem znal navit v njih. Pa še Oudie me je živciral z nenehnim opozarjanjem na omejitev zračnega prostora in mi med vrtenjem prekinjal vario. Zanimivo bi bilo enkrat leteti (vsaj) z ugasnjenim zvokom na variotu.

Sledi tvegana odločitev, da se držim načrta za Dolenjsko. Baze nad dolino in čez so obetale vsaj popravke višine, če ne že navijanja do plafona. Na koncu mi je zmanjkalo približno 50m višine, da bi dobil priložnost na privetrni strani hribovja, že na Dolenjski. Sedel sem na lep, prostoren travnik na vrhu hriba med Dolenjsko nižino in dolino pod Kumom.Seveda se mi je iz ušes kadilo od jeze, a sem se hitro pomiril, saj sem sam tako hotel. Prav lahko bi se drugače izšlo in bi že šraufal na jugovzhodnem pobočju tega istega hriba ali pa nad Nebesi nad Šentrupertom malo naprej.
Zavedel pa sem se logističnega problema, ki je nastal s toplandigom. Dan je izgledal še živ, pa sem se odločil, da bom poiskal kak primerno strm travnik, ki gleda na JV in poskusil odleteti od tam. Žal sem bil v krajih, kamor tudi telefon ne vleče dobro in si nisem mogel kaj prida pomagati z google maps, oudie pa je bil že zakopan v rukzaku.

Med tavanjem po tistih hribih sem esemesal z Gabijem, takrat pa me je že klical MarkoL, ki se je ponudil, da pride pome, če mu povem kje sem. Brez zemljevida je bila to precej težka naloga, saj sem videl le eno zapuščeno hišo s hišno številko. Bolje je bilo naložiti let, pa da pobje vidijo vsaj približno kje sem. Po božjih mukah se je let le naložil in jaz sem odkril, kje je najbližje naselje, kjer naj bi me pobrali. Žal tam ni bilo gostilne, pa sem povprašal lokalce, ki so me napotili v naslednjo vas, 4 km stran, v smeri Kuma. Dobro, raje hodim, kot pa sedim in čakam, nadaljevanje letenja sem vmes itak že odpisal. Med hojo sem še štopal in ustavil je prvi, ki se je peljal v mojo smer. Seveda je poznal gostilno, kamor sem bil namenjen, saj je njegova sestra tam gospodarica. Tone, veterinarski tehnik, je delal svoje po okoliških kmetijah in takrat se je vračal v dolino, vendar žal proti Litiji. Med pogovorom se mu je zaiskrilo v očeh, ko je beseda nanesla na letenje. Vse ga je iskreno zanimalo in tudi sam bi poskusil. Vzpodbudil sem ga, naj se na lep dna oglasi na Lisci, kjer bo dobil tudi številke lokalnih pilotov tandemov, da se dogovori za kak let. Verjamem, da bo šel.

Gostilna, ki je kmečki turizem Pr' Krjanu, je bila zaprta. Žejen pa že ne bom čakal! En krog okoli hiše je bil dovolj, da sem našel mladeniča, ki mi je z veseljem odprl, postregel in še nekaj časa klepetal z menoj. Markota, ki sem ga vmes seveda obvestil, kje sem, še ni bilo, saj sta z Robertotom obtičala v hosti in čakala, da gozdarji umaknejo podrta drevesa. Ko sta se končno prikazala, se je spodobilo malo povedat, kako je bilo in to posplaknit. Kasneje me Roberto (z Markotom) zategne še na Lisco, kjer smo še potrdili dan in domov sem se odpravil že dokaj pozno, kar pa za Lenarta ni bil nek problem.

Vsaka pot se začne s prvim korakom. Prav dobro se spomnim dneva, ko sem se prvič odtrgal od Lisce in šel na XC - do Lovrenca. Danes je bil občutek podoben, ko sem se od Kuma odpravil proti naslednji načrtovani točki, namesto na zanesljiv povratek. Naslednjič bo šlo dlje proti cilju.


OLC
Fotke

Švarč, 6.9.2015 - Po župi, tik pred dežjem

Vikend doma, tamaladva sem hecal naj gresta vinčat, pa ni bilo volje. Po kosilu z Ivotom in Zinko, tokrat za spremembo v Selah, sta se le odpravila v vejkpark, jaz sem se pa po dolgem času odpravljal tečt, a sta me nebo, posuto s kumuluski in rahel jugvzhodnik premamila, da sem skočil na Švarč. Gabil ni bil za, ker je imel obiske, pa sem šel sam.

V dolini je bilo sumljivo mirno, a na startu je zdravo vleklo gor. Seveda le v času, dokler sem se besno hitro pripravljal. Ko sem bil enkrat pripet, je jasno vse crknilo. Glede na pozno uro in brezveterje si nisem obetal nič več kot skok, zato sem potegnil naprej.

Ni zagrabilo in kmalu sem bil na tleh. Takrat opazim divjo črnino, ki se je privalila izza Bohorja in temu je sledil močan piš vzhodnika. V tistem vetru sem na hitro pakiral opremo, a so me prve dežne kaplje ujele še predno je bilo vse v nahrbtniku. V začetku naliva sem se skril pred garažo bližnje hiše, ker pa ni kazalo, da bo kaj kmalu nehalo, sem rukzak pustil tam na suhem, si nataknil podkapo in zašibal gor po avto. Tako premočenemu s mi ni dalo rinit še k Gabiju po posojeno kamp opremo, ampak sem jo potegnil domov. Tamalavda sta prišla malo za menoj, nista vejkala - bila je gneča, potem pa dež.


Zanimiv pojav - od časa, ko sem prispel na Švarč, pa do prihoda tamalihdveh domov je krško polje od severovzoda proti jugozahodu prešla nekakšna oblačna fronta, globoka kakšnih deset kilometrov. Čez Bohor je porinila v času mojega starta, za Gorjanci pa je izgnila malo po tem, ko sta poba vrnila domov.

















OLC