Lisca, 29.8.2015 - na Kum!

Po povratku iz Makedonije in takoj zatem zaključku morja smo se počasi potopili v vsakdanjost službe in vse manj počitniškega doma. Vreme je že pokazalo svoje srednjeavgustovske hladne zobe, ki so mi prinesli nahod in nakazali začetek slovesa od poletja. A tudi to obdobje se je prevesilo nazaj v menda že peti vročinski val.
Letenja nekam ni bilo, na klubski tabli sva še kar visela Makedonca, dokler ni Drago le nekaj pocahnal domače kuclje. Za soboto je kar lepo kazalo, pa sva se z Dragotom v petek zvečer, med Titovim piknikom, zmenila za Lisco, deda pa je pristal, da bo voznik. Napoved: švohen vzhodnik, brez baz, baje inverzija. Gremo poskusit, če pa ne bo nič, pa lahko z dedom še vedno greva na brestaniški bazen na piknik ob 60 letnici Celulozarja.

V soboto sem zgodaj zaštartal, da sem doma počistil ostanke podrte vrbe, poboma položil na dušo, naj pokosita džunglo okoli hiše, se spakiral in se enkrat za spremembo pravočasno odpravil na pot. Plan je bil odletet okoli pol dveh, ko se naj bi dolina dovolj segrela. Gor sva prispela ravno prav, nekaj čez eno. V zraku ni bilo gneče, le en zmajar se drajsal okoli višine grebena, na startu pa najdem Gerota in Dragota, ki sta nekaj 'trgovala' z baterijami za vario. Nekaj švohnega je vleklo gor, zmajarji so se počasi pobirali nad štart. Nebo je bilo modro, brez oblačka. Dragotu sem povedal načrt: Rudenik, na Kum pa nazaj. Dovolj za en tak dan. Kolega se je režal in izrazil dvom o Kumu, ki da ni dosegljiv, saj da je inverzija na 1,2k. Ok, načrt je, pa bomo videli kako se bo izšel. Dedu sem hotel pokazati Oudiea, a je obtičal nekje na terasi, čakal pa ga tudi nisem. Drago je že odletel in se nekaj pobiral že pod startom.  Kazalo je kilavo, še coto (ki sem si jo "po makedonsko" pripel že zgoraj, v senci) sem komaj razgrnil z vetrom. Ni bilo možnosti preizkušanja tehnike vzleta v močnem vetru, ki bi v Makedoniji še kako prišla prav.

Vzlet je bil ok in takoj pod teraso je zdravo zagrabilo naravnost v prvi steber, ki je takoj razbil mit o inverziji na 1,2k, saj je šlo komot na 1,4k. Do Rudenika je šlo presenetljivo udobno, tam sem že pogledoval proti Bohorju, ampak višine je bilo le za morebitno preživetje, plavo nebo pa tudi ni kazalo kakšnih izrazitih obetov. Nazaj proti Lisci je šlo prav tako na izi, brez požiranj. Že na Mali Lisci sem naletel na steber do dnevnega plafona, tako da sem se čez Tončkov dom le odpeljal in ga pri tem slikal (pa nobena fotka ni uspela!). Zanimivo, da se je pa takrat skuhala ena redkih vidnih bazic prav nad Bohorjem. Ampak dnevna trasa je bila že zakoličena. Imel sem občutek, da bi Kozjek utegnil kaj dati, pa se je že na poti tja Lovrenc izkazal s skoraj 1,6k, Dan se je prebudil. Na poti proti Križam se je dalo še malo popravit, pa gas proti Kumu. Na Križah in na Nebeški je bilo bolj razbito, še klofat je hotelo nekaj, ampak neke višine pa nisem znal navit. Zdelo se mi je, da po malem vleče z vseh koncev. No, nad Kum sem se spravil, ga pofotkal nato pa potegnil najbrž kar trapasto potezo. Že ko sem se guncal proti Kumu, sem gledal kucelj sredi doline pri Svibnem in gruntal, če bi se tam dalo pobrati in skočiti naprej v dolenjske griče. Recimo kot alternativna pot do Sevnice. Torej - s Kuma sem se namesto nazaj po grebenu spustil proti tistemu hribčku, ki pa seveda ni niti trznil in treba je bilo oditi proti dolini. Že zelo nizko sem zagledal dva ptiča, ki sta malo drgnila neko pobočje, pa sem se jima pridružil. Res mi je držalo negativno nulco, ampak se nisem mogel (znal) pobrati za pernatimi kameradi in sledil je pristanek ob glavni cesti, poleg goste sence grmovja ob hladnem potoku.

Med letom mi je telefon nenehno zvonil - zdelo se mi je, da je usklajen z variom, saj bolj ko je tulil vario na Oudieu, bolj zagnano je zvonil telefon (tudi z zvokom varia). Malce me je zaskrbelo, če ni v službi, kjer so ta dan nekaj preizkušali nove strežnike, kaj hudo narobe. Fanta doma vesta kje sem in ne bi v nedogled klicarila, deda pa tudi menda ve, da se ne morem oglasit... Izkazalo se je, da je bil deda. Ko je končal s kramljanjem na terasi, je ugotovil, da ni nikjer več nobenega letalca - ne na tleh, ne v zraku. Odšel je v dolino in po kakšni uri ga je začelo skrbeti, saj je sklepal, da se po modrem nebu ne da prav dolgo leteti. Pa me je poklical, Petkrat v eni uri. Morda bi bilo drugače, če ne bi doma pozabil Sobotne priloge.

Takoj po pristanku se mimo pripelje mlada gospa, ustavi in ponudi prevoz. Malce sem gledal in hitro sva ugotovila, od kod takšna prijaznost. Bila je Robertotova hči Tamara z otrokoma, ki sta spraševala, če je deda tudi kje tukaj (ne, bil je v Posočju). Ker je bil (naš) deda Rudi že na poti, jaz pa še nespakiran, sem se ji zahvalil. Hladil sem se v senci in gledal zgrešene klice, ko prideta dve mali deklici in velik pes.

Deklici sta čebljali, kako so me videli prileteti, pa da sta Boštjan in Aleš poslala tole... rosno hladno piksno piva. Žejen sem bil tako, da bi šel pit vodo iz potoka, zdaj pa dobim kar pir! Hitro je izparel, ko sem med klepetom z Neišo in Nežo zlagal coto. Vmes sem  le uspel poklicat deda in mu povedati, kje sem in v kakšni dobri družbi. Ko sem zaključeval s pospravljanjem in prepričevanjem psa, naj se ne valja po padalu, se je iz Sevnice že pripeljal deda Rudi, ki je presenečen ugotovil, da nisem v gostilni (s hladnim pivom in mladima damama).

Seveda sem novi prijateljici zapeljal domov in se zahvalil Boštjanu, ki je poslal pivce. Nisem se izmazal le z zahvalo, saj nisem mogel zavrniti vztrajnih vabil, naj se jim pridruživa pri popoldanski kavi in/ali pivu. Deklici sta dedu Rudiju še razkazale očetovo letalo, medtem pa sem s s starši ugotavljal, koga vse oboji poznamo. Pogovor je res stekel in malo je manjkalo, pa bi se zasedela tam - ni nam bilo hudega. Ob slovesu sem dobil še darilce od deklic.

Doma je Lovro zaključeval z učenjem in zapeljal sem ga v mesto po avto, da je šel v vejkpark. Kasneje sem tja peljal še Ajo in še ujel Lovrovo vožnjo. Žal se je končala z odprto desko - Lenartovo tanovo. Lenartu se je strgalo, Lovru je bilo žal. Domov smo šli vsak po svoje - Loro je še peljal JanaB v KK, mi trije pa domov. Čuden dan.
// 8.9.2015 je deska že zlepljena, potrebna je le še končna obdelava, pa bo spet kot nova :) //


OLC
Fotke

Kruševo, Makedonija, 4.-14.8.2015

FOTO
https://goo.gl/photos/iNrcWWaNjeGaEkFfA
https://photos.app.goo.gl/nAfEiZ8Y0vJVu2Ku1



Med pakiranjem letalne opreme ugotovim, da nimam ene rokavice. Iščem stare, a najdem le eno in to za isto roko. Nič čudnega, imam tremo, kot že dolgo ne. Jaz, petdesetletni družinski oče, ki spakira vse za na morje s prikolo, surfi in kolesi vred, vse za na smučarijo in to vse razvozi po pol evrope, se zdaj, ko se sam spravljam za deset dni letet, obnašam kot malo dete, za katerega vedno vse poskrbi mama. Na hitro potem le stlačim nekaj cot in obuval v potovalko, ter poskušam pred odhodom še malo zatisnit oči.

Enkrat maja me Irena preseneti z vprašanjem, če bi šel letet v Makedonijo. Da mi to poklanja za okrogli rojstni dan. Presenečen in zmeden z veseljem sprejmem velikodušno darilo.

Izkaže se, da me je s kar nekaj sreče uspela spravit v Mickotovo odpravo, saj se je obrnila prav na Robertota, ki je bil že prijavljen, a si je prav enkrat takrat premislil in Ireni, oziroma meni predal svoje mesto. Sicer je bila odprava polna že od februarja.

Julij je bil pester sklop priprav na razna rojstnodnevna slavja, čaranja z dopustom, samih fešt v peklenski vročini - služba na Škofljici in rodbina na Kostanjku na 14.7. ter  na morju še za pisano prijateljsko druščino - vmes na šiht, pa spet na morje po družino in domov, spet na šiht, potem pa končno...

"MK dan1, 4.8.2015 Odhod ob 3:40 od Petrola na Čatežu, kjer se pridruži še par z avtodomom, kamor damo dva nahrbtnika, za katera v kombiju ni prostora. Z nekaj krajšimi postanki pridemo okoli poldneva v Niško banjo. Je sicer malo s poti, a je prijeten kraj za kosilo in sprehod. Okoli sedmih prispemo v Prilep,  kjer nas pričaka lokalni mojster Mile. Povabi nas na večerjo v Makedonsko kučo, a smo še preveč siti od kosila, tako da je pivo dovolj. Mile mi najde rokavice, vzame v prodajo Dragotovo staro padalo in nam pove, da se nam v naslednjih dneh ne obeta ravno vrhunsko letalno vreme. V Kruševo prispemo okoli devetih in se namestimo v luštne apartmaje (sem z Dragotom in Mickom). Sledi še pivce v zelo živem mestu - spominja me na brežiško noč, s tem da je to vsakdan - pa zelo utrujen spat. Lovrovi čepki za ušesa so se izkazali za nepogrešljive :) " V kombiju v drugi vrsti stisnjem med razposajenega Dragota in utrujenega Kondija.  5.8.2015, dan 2 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1724942/ Na startu smo zgodaj, saj odrinemo že okoli 10h. Mickotu se mudi. Ves izgubljen opazujem po startu, kako ljudi med vzletanjem premetava, saj kar solidno vleče. Dobimo napotke, da gremo skupaj na sever, potem pa še, da se naj držimo bolj nad ravnino, saj te za hribi lahko kaj hitro splahne. Potem se kaj kmalu spravi v zrak in že ga več ni. Čeprav se mi zdi sapa še vedno obvladljiva, me prvi poskus odleta skatapultira in odvleče po startu. S sklonjeno glavo grem poskusit drugič, pri tem pa mi pri razgrinjanju cote pomaga nek nemški inštruktur, ki je v senci s skupinico varovancev muzajoče opazoval ves ta direndaj. Drugič me je lepo vzelo v makedonski zrak. Seveda sem izgubil kompanjone izpred oči. Sam (med mnogimi) sem nekaj bluzil okoli starta in spoznaval novo okolje. Čez čas najdem eno jatico, ki se je, kot kaže, skupinsko odpravila proti jugu, pa sem jim sledil. Pri Presilu se lepo poberem krepko čez 2k, sledi preskok na naslednji hrib, kjer nebo ni več obljudeno. Spet gre čez 2k in grem na naslednji hrib, ki ga sicer še lepo dosežem, a mi nič ne da. Takrat mi začnejo odzvanjati besede, naj rinemo ven, nad ravnino, ne v hribe. Malce poparjen pristanem pred bližnjim naseljem (Kukurečani, malo pred Bitolo). Vroče za popizdit. No prej, v zraku me ni nič motilo. Pokličem za prevoz in Kondi je z na pol polnim kombijem kmalu pri meni. Ajd, dobro je bilo! Pa še Oudijev taprav krstni let je bil. Gremo še po Mickota, ki je nekje na naši poti domov, a je bila pot do njega precej ovinkasta in v znamenju spoznavanja lokalnih trgovinic/bifejev, ki so tu hvalabogu vsepovsod, tudi v največji vukojebini (glej fotke).  "MK dan 3 - 6.8.2015 Včeraj je bil kljub slabi napovedi lep letalni dan z zanimivim potovanjem nazaj in spet kulinarično večerjo - za nekaj nas v polovični količini, saj so polne porcije zame neobvladljive. Danes zaradi malo premočnega vetra ni letenja, le ogledi, kulinarika in (edino) zame še rekreacija (grem laufat na štart) Tu je povezava na slike, mi jih uspem pretočit v omrežje: https://drive.google.com/folder/d/0B1fqtrOVf370RGJrdGMwR1I0U3M/edit  Lp iz prijetne Makedonije!"

7.8.2015, dan 4
Spet nažiga veter. Vseeno gremo na start in čakamo da se kaj umiri. Po moje bi bilo bolj za surfat, kot za letet, a tu pa tam se kdo s kakšnim mini krilom le spravi v zrak in se zezka okoli starta (foto). Micko nas animira s tem, da se da kar tam ostrižt z mašinco, ki jo je od nekod privlekel. Vseeno imamo poln kufer čakanja, saj smo že drugi dan prizemljeni. Ko se še Micko sprijazni, da danes ne bo nič od letenja, se spomni na rezervno varianto, da gremo na Ribnike, na kucelj sredi ravnine pri Prilepu. Tudi tam je res je fajn vleklo. Nekako smo se spravili v zrak in se malo fijakali sem pa tja.
Enkrat se odpeljem malo preveč nad neko sedlo, kjer je še bolj vleklo in me tam počasi spustilo do podna. Ko sem se dotaknil tal, sem neprevidno spustil coto, ki je zapela veter ter me skatapultirala po tleh. Po  nekaj metrih vleke po tleh sem beštijo zopet obvadal. A joj prejoj!!! Ko me je vleklo, sem padel na kokpit, na katerem je bil prelep nov novcat Oudie. Mašinca sicer deluje, a zaslon je vidno spraskan. Ajme, ajme! Upam, da je s tem dobil vse, kar mu je hudega namenjeno.
Pomolzem in odracam na priveterno stran, ponovno odstartam in sledi še dobre pol ure peglanja. Ta dan ni nihče zapel stebra in odletel.
Po tolažilnem letkanju gremo še na izlet v bližnji Prilep, kjer si kupim svojo makedonsko čepico. Pravi hit!
Večer je bil, kolikor se spomnim, precej divji. Po večerji pri Šapetu sem dal za eno "Tga za jug", potem pa se jih je kar namnožilo. Z Dragotom sva se sredi naraščujočega razpoloženja sklenila umaknit, da bo ostalo še kaj zdravja za letenje. Na poti proti Vili Koli skleneva, da greva zaključit večer še z enim bronhijem. V bifejčku naletiva na Mickota in tudi bronhiji so se namnožili, da je bilo treba zbrati vso voljo in prekinit to norijo ter se odmajat proti postelji... Ah, kaj dela letalna abstinenca.

8.8.2015, dan 5

Zbudim se pozno, zmačkan. Sicer se končno spet obeta letalni dan, vznemirjenje trepeta v zraku, a mene slabost drži pri tleh. Seveda se pripravim in grem kot vedno na start in se poskusim nevtralizirat z veliko vode. Dan obeta, pa se kaj hitro spravimo v zrak. Najprej relativno nizko mulim okoli starta in prepričujem želodec in še malo mehko glavo, da bo že šlo, nato pa porinem na sever, proti Kruševem. Želim poskusit recept uspešnih pilotov prejšnjih dni; naprej na sever, potem pa daleč na jug, pa kar se pač izcimi iz tega. Pri Kruševem skoraj scurim, poberem se v stebru, močno zanesenim s severovzhodnikom. Ok, gremo malo prej na jug, če je že tako naneslo. Sledi lepo letenje, brez nekih hudih kriz. Do Drevenika (hrib po prvem preskoku) gre skoraj po isti trasi kot prvi dan, le višine so še boljše. Trudim se, da me ne bi odneslo preveč za hrib, ampak višine so zdaj carske in daleč spodaj je vse ravno. Tokrat se bolj ukvarjam s tem, da se izogibam zarinit v baze in tako ciljam po jasninah med oblaki, saj sem krepko nad plafonom baze. Nori razgledi, božanski prizori! Jutranjem mačku pa se gre zahvalit, da sem med pripravo za v zrak pozabil na fotoaparat, tako da vsi ti prizori ostajajo ujeti v lobanji in v teh nekaj okornih besedah. Pa saj tudi slike ne morejo zajeti niti sledi doživete resničnosti. 
Rinil sem proti Bitoli, a vsak steber me je odnašal na zahod nad hribe, pod katerimi sem prvi dan scurel. Tokrat je bilo višine dovolj (2,8k+) in Bitola je bila v udobnem dosegu. Slišim, da se prvi že zbirajo v Kravarih, južno od Bitole, nad katero sem bil še z lepo višino. Prav nad mestom zapnem še en švohcen steber in tudi Kravari so bili v doletu. Kasneje najdem še nekaj prdcev in počasi sem se že videl v Grčiji. A takrat in tam se je veter začel obračat in ko sem že videl mejo, me je začelo odnašat stran. Rinil sem kot svinja v buče, dokler mi ni bila ogromna makedonska zastava s prehoda skoraj pod ritjo. Problem je bil, ker je močno plapolala priti meni. Zadnji stebriček me je v rahli nulci z vsakim obratom vidno odnašal od meje. V neki besni ihti sem še enkrat obrnil v veter proti meji in gladko scurel ob cesti v bližnji vasi (Kremenica). Lahko bi se vetru pustil odnesti na sever in najbrž bi prišel nazaj vsaj do Kravarev. Lahko je biti zdaj pameten, takrat sem bil uročen z Grčijo.
Takoj po pristanku me je prišla pogledat in pozdravit trojica mladeničev, ki jih je zanimalo vse živo; od kod sem, od kod sem priletel, kako močne so vrvice, kakšno je blago krila..... Kljub precej pestremu zračnemu prometu tam okoli so letalca prvič srečali v živo. Kondi je prišel iz Kravarev še preden sem se uspel vse zmenit in pospravit opremo. Zelo zadovoljen z dnevom. Micko in Gvido sta pokazala, kaj se da potegnit iz takega dneva, Dragotu pa se je žal udrlo na prvem preskoku.

V kombiju in kasneje v zbirni gostilni je bilo veselo. Sledilo je pozno kosilo v neki obcestni restavraciji na jugu Bitole, zatem pa še šoping na lokalni tržnici. Zvečer seveda sledi (tokrat krajši) kulturni program po Kruševem.


9.8.2015, dan 6
Treba je še malo migat. Včeraj sem si iz zraka lahko lepo ogledal teren, ki kar vabi da se ga malo prehodi. Po zajtrku sem jo namesto na kavo v mesto potegnil na hrib nad mestom. Tam odkrijem položna smučišča, Šapetovo gorsko kočo, lepe razglede in pa porajanje prvih bazic. Za povratek sem seveda poiskal drugo pot in tako je nastal lep jutranji krožni sprehod.

Delal se je hud dan in temu primerno je bilo razpoloženje na startu. Najbolj našpičeni so potegnili že okoli pol poldneva, sam sem bil dvajset do poldneva kar pozen, deset minut kasneje pa sem bil že kilometer nad Mečikinim kamnom. Ker sem dvakrat že zarinil na jug, sem se tokrat odločil za sever, saj so kolegi prejšnje dni tukaj delali slastne špure. Nekje pri Kruševu vidim jato okoli Mickota, ki me kliče ven, nad ravnino, da nas več išče stebre, a so se oni usmerili pod baze, ki sem jih ciljal nad hribi. Bil sem visok, a vseskozi najnižji glede na ostalo jato. Ko končno najdem solidno dviganje, se mi v stebru pridruži en ne preveč uvideven tip, ki je vrtel po svoje in mi sekal poti, da ga nisem bil vesel. No, tudi on se je pobral stran in lahko sem v miru povrtel, kar je še ostalo, ter se spustil za jato, ki se je medtem že odpeljala na severovzhod. Na poti nekaj povrtavam, a ne da nič pametnega, pa se spuščam proti Derbreštu, kjer vzhodno od vasi Konrad nekaj vrti in mi daje upanje na odrešilni steber. A na tega naletim že prej in dvigne me nazaj na varno, pod bazo na 2,6k.
Zaenkrat gre odlično. S Konradom se nekaj pogovarjava. Pravi da gre na vzhod, jaz pa tudi. Pred nosom imam bazo, pod katero se kar ne upam zapeljat, zato grem mimo bolj po robu. Pri tem Konrada izgubim. Zamislim si doseči nek greben na vzhodnem delu ravnine, a bolj ko se mu bližam, bolj tonem. Razmišljam, da me bo vzhodnik splahnil, če pridem do brega pod grebenom, v zaveterju, zato se obrnem proti jugu, nad ravnino. Nič ne pomaga, gre samo dol in sredi buhtečega dne po dveh urah krasnega letenja gladko pristanem sredi polj tobaka. Nič mi ni jasno, a si dopovedujem, da je to pač tako. Sicer me žre, priznam, a razumsko nekako obvladujem stanje. Jebiga, se zgodi.

Oglasim se Miši, ki ni najboljše volje, saj so vsi še v zraku. Glede na to, da imam dovolj časa, se dogovoriva, da nekako pridem do prvega naselja, pa tam počakam na prevoz. Spakiram se, grem do ceste in štopam. Ker nisem imel dobre orientacije (brez špeglov mi ne Oudie, ne zemljevid nista veliko pomagala), se odločim štopat kar v obe strani. Ustavi mi voznik drugega avtomobila, ki se pripelje mimo. Prosim za prevoz do prvega naselja z gostilno in seveda to ni problem. Z možakom se začneva malo pogovarjat in tip pove, da gre v Prilep. Me lahko zategne do Prilepa? Seveda, ni problema. Javim Miši. Ok. Vmes se tip pogovarja z nekom po telefonu in naenkrat mi poda telefon, da bi se njegov svak rad pogovarjal z menoj. A? Svaka zanima vse živo z letenjem, le sam ne bi šel za živo glavo v zrak. Med pogovorom aparat crkne - prazna baterija. Do Prilepa klepetam z voznikom, ki pove, da mu je ime Ismail in je iz Črnilišta, vasi nad katero sem vrtel svoj zadnji današnji steber. Goji tobak in družina preživi s 5-6 tisoč evri letno. Poročen ter ima hči in sina. Vojsko je služil v Sloveniji, nekje na Gorenjskem, v času osamosvojitve. Takrat jih je nek slovenski general (Rado, spomni se! (Kolšek?)) spustil domov, saj da to ni njihova vojna. Pravi, da je takrat odšlo ogromno mladih in se tako izognilo moriji, ki je zatem preplavila Jugo. Ismail je izrazil neskončno hvaležnost temu častniku. Ko sva prišla do Prilepa, me je vprašal, kje se dobim s svojimi. Povem mu, da bom počakal, da me pride nekdo iskat, sicer pa so Krivogaštani zadnja postaja pred Kruševim. Ni problema, me pelje do Krivogaštanov. Res? Z veseljem, le še tankat gre. Ponudim mu, da dam za bencin. Ni govora! Gre tankat in se vrne še dvema kokakolama. Pokliče ga žena in ga nakuri, ker ji ni pustil dovolj denarja, da bi nekaj šla kupit. Se ne razburja, bo že počakala. Javim Miši. Peljeva se po ravni cesti proti Krivogaštanim, srkava hladno kokakolo in razlaga mi o napetostih med makedonci in albanci (no, dejansko se bolj delijo po veri, kot po narodnosti). Nekako bivajo eni mimo drugih. Govori o požigu džamije v Prilepu in kako se muslimani niso odzvali z nasiljem, temveč s trgovsko blokado Prilepa, kar je bilo težko za mesto.

Bolj ko se bližava Krivigaštanim, bolj me preveva, kako mlad je še dan in kako blizu startu sem. Razmišljam, kako bi prišel gor. Ko to omenim Ismailu, malo pomisli in se ponudi, da me zapelje še gor. Imel sem občutek, da mu je težko ob omembi Kruševa. Kaže, da v mestu, ki je makedoncem v ponos, muslimani niso zaželeni. Zgodovina pač. Pregovarjava se okoli plačila, a noče nič slišati. Govori o tem, da ko bo kak makedonec iskal pomoč v Sloveniji, jo bo dobil tako kot zdaj jaz. Vse se vrne. Raje sem mu zamolčal, kaj bi ga dočakalo v Deželi, če ne bi imel ravno sreče in malo verjetno naletel na kakšno izjemo, ki bi ga dejansko sprejela kot človeka. Usmerim ga mimo mesta proti Mečkinem kamnu in pri odcepu za hotel naletiva na štoparko. Ismail me pogleda, jo pobereva? Seveda! Punca se zbaše na zadnji sedež in pove, da je Finka, da je danes že letela in gre še na popoldansko rundo. Moj voznik me prijetno preseneti s tekočo angleščino. Boga-ti! Ko se na startu spokamo iz avta, Helina nič ne sprašuje, ampak mu v srajčni žep zatlači šop bankovcev in Ismail ima naenkrat izravnano še finančno bilanco (kasneje razmišljam, da se v Makedoniji res ne znam obnašat...). Zorganiziram še skupinsko slikanje, Ismailu se stokrat zahvalim, poslovimo se in gremo vsak na svoj konec, jaz preko ceste start.

Tam najdem del naše jate: Andrejo, Tomaža in Simona. Povedo, da so skupaj pocuruli na prvem preskoku na jug, pri Bučanih, nato pa v iskanju prevoza naleteli na možnost, da najamejo avtobus, ki jih je nato dejansko pripeljal nazaj na start, kjer smo se našli srečni povratniki.
Ok, vsaj za en skok v dolino bo še časa, si mislim, ko malo pred pol peto drugič danes potegnem v zrak. Najprej res slabo kaže, a nekje ob vznožju hriba se znajdemo v istem stebru, ki nas lepo vzame gor. Vrtim z nekom, s katerim sva si kar malo v napoto. Kasneje se izkaže, da je bila to Andreja, he, he. Spet pokukam nad 2k, a se konzervativno držim hriba, nad katerega me ob vrtenju odnaša vzhodnik. Globoko pod seboj vidim Mickota, ki se od juga vrača proti Kruševemu. S Simonom se odpeljeva še nad ravnino, kjer se malo pred šesto lenobno zvrtiva še na popoldansko višino dneva, na nekaj čez 2,3k. Spet  prekrasni razgledi, duša poje. Spustiva se proti Prilepu (lepo bi ga bilo obrnit in se vrnit d Krivogaštanov, a ne?), a na poti ne najdeva nič, zato se nekje po prvi tretjini pri Vrbjanih obrneva in se z vetrom v rit spustiva proti Krivogaštanim, kjer Simon pristane, jaz pa še malo podaljšam ob cesti za Kruševo. No, pa sem se prezračil še za dobri dve urci in tako na koncu skupaj spravil v dnevnik debele štiri ure in skoraj 60km v zraku. Trikrat prekrasen dan.
Tudi za večino ostale jate je bil odličen dan. Mislim, da smo to tudi dobro proslavili. Spomnim se pa ne več...
Bajdevej - zvečer me Konrad me je opomnil, da sem iznad Deberišta odrinil na sever, ne na vzhod, kot sva se dogovarjala. Treka pa pokažeta, da sem jaz odbluzil na severovzhod, on pa na jugovzhod, tako da sva oba malo zgrešila, generalno pa oba zadela. 

10.8.2015, dan 7
Nimam zabeleženo, da bi ta dan kaj športal zjutraj. Najbrž se je prilegla kakšna podaljšana jutranja kavica bolj na izi. Obetal se je dober dan z obeti popoldanskih neviht. No, pa da vidimo, kaj se da potegnit iz dneva. Glede na včerajšnje neporavnane račune sem se namenil na sever z opcijo prečenja proti Prilepu ali pa s povratkom čim dlje nazaj na jug, kar se je včeraj na veliko in po večini uspešno počelo.
Ekipa Mickotovega kombija je postartala že kmalu po poldnevu. Dan zverinsko dela, takoj se poberem na carskih 2,5k in se odpravim na sever. Vmes se spajsam na 2,7k in se spustim proti Deberištu. Tam pa cinca marinca. Pol ure sem z lepo višino bluzil pod bazami, ki me niso hotele vzeti čisto gor. Zdelo se mi je, da bi moral navit na 3k, da bi šlo čez ravnico proti Prilepu. Bojim se zarinit nad ravnino, saj ni nekih bazic na poti. Kasneje me mladinca, Miha in Nejc, okrcata, kaj da mečkam, saj bi se moral zapodit naprej, nazaj, kamorkoli, samo ne zapravljat tak lep dan s čemenjem na mestu, pa čeprav na 2,3k.

Na koncu scincam in se obrnem nazaj proti Kruševem za katerim se na zahodu vse kuha. Za nagrado gladko zacurim in tudi zverinsko dretje od besa nič ne pomaga. Grem gladko v poden. Tlak se mi je dvignil do plafona in odločil sem se, da ne grem pristajat, dokler sem vsaj še meter nad zemljo. Zavijem v skale bližnjega grebena. Sto metrov nad tlemi le nekaj zagrabi, da malo popravim višino za rinjenje naprej v hrib. Podobno reševanje v skalah še ene dvakrat ponovim, potem pa le naletim na odrešilni steber s katerim se spravim na varnih 2,7k in to na začetek kumulustrade. Uf, lepo! Desno na zahodu je vse zabito, pred menoj proti jugu pa kumuluski nad osončeno ravnino. Pičim na jug. S to višino se lahko kar nekaj časa peljem in čakam, da povozim steber.  Nekje ob Kruševu res še popravim za par sto metrov na 2,3k inv istem upanju  nadaljujem proti jugu, kjer pa je nad ravnino le modrina. Mirnega tonjenja ne zmoti niti prdec in postajam napet. Nekje šeststo metrov nad podnom ne zdržim več pritiska neaktivne ravnine ter zavijem desno proti hribu, kjer pa me, na "opšte iznenadženje", začne resno požirati. Bližje ko sem hribu, bolj gre dol in preostane mi le še iskanje kolikor toliko varnega pristanka. Sedem na neki njivi nad Presilom. WTF?!

Z mešanimi občutki sredi buhtečega dneva stojim tam na nekem kuclju nad vasjo in se sprašujem, kaj je zdaj to? Z namolzeno coto se spravim malo nižje do ceste, da bi med pospravljanjem morda ujel še kak prevoz. Medtem, ko se pogovarjam z Mišo, ki omenja možnost, da me pobere čez kakšno uro ali uro in pol, se okoli mene nabere za pol razreda zvedavih otrok. Zvedavo čebljajo, a jih ne razumem nič, saj govorijo albansko. Vsak bi nekaj potipal in prijel, občutek imam, da bi nekateri tudi pomagali, ampak brez pomoči bi mi šlo precej lažje od rok. En fantek je bil bolj molčeč in me je na začetku le opazoval, kmalu pa je začel dejansko pomagati, saj je poprijel točno takrat in točno tam, kjer je bilo treba. Tega nisem odganjal, ostalim pa sem skušal dopovedat, da je ta čisto dovolj dober pomočnik. Večini je bilo vse skupaj igra, nekaj fantov pa se je odločilo, da bodo neposredni. En mi je nekaj razlagal, drugi pa so prevajali: manij, vi vant manij, ter mi šuškali s palcem in kazalcem. Ročnemu mulcu sem dal nekaj denarjev (za oreng rundo sokov) in jim skušal dopovedat, da je to za vse. Glasno so me spremljali do sredi vasi, kajti sklenil sem se odpravit peš proti Krivogaštanim, saj tu ni imelo smisla čakat. Pa tudi ni mi bilo prijetno. Gostilne v vasi ni, odrasli ne pristopijo, z mulci pa so se že zmenili. Sledi debelo uro hoje skozi tobakove nasade, opazovanja nabiralcev tobaka, zgražanja nad kupi smeti ob cesti, čudenja nad grobovi po obcestnih goščavah, občudovanja prostih konjev po poljih. Za nagrado dočakam hladno pivo v Krivogaštanih, kjer se dobim z ostalimi povratniki, ki so dan sestavili v enem kosu.
Pozno kosilo, najbrž je padel kak drink. Dan rešen.

11.8.2015, dan 8

Po slikah sodeč sem si zjutraj (spet) privoščil sprehod na start. Tudi tokrat z Nejcem in spet le od bencinske pumpe na prelazu. Gorenjci to jemljejo bolj zares in gredo na start peš kar izpred Vile Kole, s kombijem se peljejo predvsem rukzaki.
Na startu nažiga, a kaže na letalni dan. Prvi potegnejo že ob 11h sam dobro uro kasneje. Ne vem več kaj je botrovalo odločitvi za sever, a krenil sem gor. Najbrž neporavnani računi. Nad 2k me vzame šele nad Kruševom. Nadaljujem po hribih do Stare Musice (1791), kjer se poberem in spustim proti Debreštem. Nekje na pol poti, najbližje Kičevu zapnem steber, ki me lepo dvigne, a kaj ko leti gor v črnino. Vesel vario me ne razveseljuje kot ponavadi. Ko na 2,2k začne iz črnine škropiti, je zabave konec in spizdim ven, proti JV. Hec je, ker v begu še vedno splezam dobrih 300m, na 2,6k, na višino dneva. Ko me neha dvigat, si malo oddahnem in gledam enega smukca pred in nad seboj, kako še navija v sivino nad seboj. Ajaj! Sam se raje držim na

varni razdalji do bohotnega oblaka. No, cena za to je gladka curaža. Spet pizdim, kako je mogoče iz baze naravnost v poden. Gledam srečneže okoli, ki povrtavajo, torej so našli nekaj uporabnega. Odločim se za zadnjo teoretično možnost iskanja stebra na zaveterni strani vasi (Ropotovo), kjer vidim nekaj njih, ki že pristajajo. Tik nad vasjo mi le nekaj prime in s veseljem pograbim švohceno in močno zanešeno dviganje. Kameradi nad menoj se zapodijo v moj stebriček, a (mislim da) vsi na poti pocurijo. Dobim 0,9k za nadaljevanje poti proti Prilepu. Dviganja so vse slabša (vsaj zame) in pri Ribnikih se mi še zadnjič obudi upanje, da pridem (vsaj) do Prilepa, ampak od tam gre le še v poden, tako da scurim tik pred nekim grebenom, ki bi lahko še kaj dal. Nič, sem na tleh sredi ničesar, a za menoj so lepe tri ure luftanja.
Pokličem Kondija in mu javim lokacijo. Nekako se uskladiva, da se dobiva na cesti, ki mi je najbližje, da ne luta po njivah do mene. Odpravim se proti cesti, ki jo vidim v daljavi, a po kar nekaj hoje po divjini se izkaže, da tisto ni cesta, temveč železnica, za njo pa hrib. Zlezem še čez hrib in le najdem cesto, kmalu pa tudi Kondija, ki me v kombiju odreši s pivcem. V Prilepu pobereva še nekaj drugih, pa enega paraštoparja, nekega slovaka. Malo se pogovarjava in ugotoviva, da sva del letela skupaj, saj je bil on tisti, ki je navijal v težke oblake. Vseeno je scuril pred menoj, na Ribnikih. Sledi standardni povratek, papica in pupica. Zadovoljen z izplenom, saj napoved za jutri ni obetavna.


12.8.2015, dan 9
Jutro izkoristim za obisk brivca, saj ne bi bilo lepo, da se vrnem domov kot Bedanec. Ja, luštno je tu, a malo domotožja me pa le daje.
Na štartu nažiga, folk se obrača, v zraku je prazno, čeprav je dan menda obetaven. Dolg paravejting, a veter ne popusti. Gvido odleti, Mickota pa razmetava po startu, a se na koncu le spravi v zrak. Ah, to ni za plebs.
Odločimo se, da gremo nekaj pojest, pa da vidimo, če se bo veter kaj umiril. Sam se odločim, da si bom raje malce pretegnil noge in potekcam do nekega spomenika nad mestom in nazaj. Po tuširanju ugotovim, da je druščina že pojedla in se vrnila na start, le Micko kosi pri Šapetu. Kondi obljubi, da se vrne pome in me zategne gor. Med čakanjem na obljubljen prevoz delam družbo Mickotu in Tanji pri kosilu. Kondi se res kmalu vrne še po mene, a gor ni nekega veselja, čeprav se mi zdi, da je za odletet. Poslušam zgodbe, koga vse in kako je danes razmetavalo po štartu in da res ni za v zrak. Medtem je  veter začel popuščat in preden smo se pripravili, je crknil na nič. Dobro, za odletet je bilo, kaj več pa tudi nismo pričakovali, tako da ni bilo nekega razočaranja, ko smo se kmalu dobili na uradnem pristanku v dolini. Izkazalo se je, da je bil dan res bomba, saj jih je nekaj, z Gvidom vred, odletelo zverinske špure. Micku dan, kot kaže, ni sedel, pa je on kmalu sedel pri Krivogaštanih. Se zgodi.

Sledi buren večer, ki ga kar ne moremo zaključit. Ko pozno le počasi omagujemo s pirom na balkonu, se po mestu razleže pošasten trušč pospremljen z besnim laježem bogatega zbora potepuških psov, ki jih je sicer polno vsepovsod. Ker se pasja zabava kar vleče, gremo pogledat, kaj se dogaja. Pred hišo najdemo kup psov, med njimi pa enega, ki ima na telo nataknjena kovinska vrtna vrata! Kaže, da je med nočnim preganjanjem po mestu skušal skočit skozi rešetke vrat, ki so se mu zataknila pri bokih. Vrata je snel in tako glasno kolovratil in ropotal po ulicah Kruševega. Sredi noči nismo našli nikogar, ki bi razrezal rešetko. Nekdo (Simon?) se spomni, da ima neko žico-žago in tako se sami lotimo osvobajanja te nesrečne mrcine. Kar nekaj časa je trajalo, da smo s tisto nitko prerezali kovinsko palico in osvobodili veseljaka, ki je odkorakal in se niti ozrl ni nazaj na svoje osvoboditelje. Dober zaključek večera.




13.8.2015, dan 10
Skrokani se zbudimo v vetroven dan. Malo filozofiramo in gledamo v nebo, a ni čutiti prave volje za kakšno čakanje na morebitno izboljšanje razmer. Na opustelem prepihanem startu še malo postojimo, da se dobro prepričamo o neletljivosti dneva in se poslovimo od prekrasnega Kruševa ter se podamo v Skopje.
V prestolnici se sprehodimo skozi kičast center v stari del centra na poslovilno makedonsko kosilo v gostilno pod bogatimi krošnjami. Pojedino časti Micko iz provizij, ki jih je dobival od gostincev, ko nas je pripeljal na večerje. Pot nazaj je je kar šla, čeprav je ta kombi preklemano neudoben. Na Čatežu, kjer me je čakal puntič, menda okoli 4h zjutraj naslednjega dne, 14.8.2015.
Vesel doma in zdaleč predvsem domačih. Menda po vojski nisem bil v kosu tako dolgo odsoten.
Bo treba ponovit misijo, ampak potovalno bolj prilagojeno mojemu okusu.

(Pisarija zaključena 12.2.2019. Dolgo je trajalo...)