Torej: ciklon nad Korziko, pri nas visok zračni pritisk, jasno, zmerni vzhodni vetrovi, bolj sapice. Napoved za naše kraje kaže res rahel SV-V in Veternik se ponuja kar sam od sebe. Na tabli za vsak slučaj povprašam, kam nameravajo kolegi po uspešnem včerajšnjem dnevu. Marko potoži, da z Lisco najbrž ne bo nič, morda Kopitnik. Povabim jih na Veternik. Vmes se dogovarjam z Gabijem, ki je bil zagret, a se na koncu ni mogel zorganizirati v službi. Ko se že sprijaznim z mislijo, da bom šel pač končno enkrat peš nazaj na hrib, se spomnim, da je deda vedno pripravljen na kak izlet. No, tudi tokrat je za stvar, a kaj, ko je časovno omejen, saj gre na rojstni dan k Danilu. Seveda je jasno kaj je prednostno in lepo se posloviva s pozdravi in čestitkami za mojega strica. Med vožnjo razmišljam, kaj pa, če pa me le dvigne in uspem kam odletet, recimo vsaj na Senovo? Hja, o tem bom razmišljal potem. Te misli prekine dedov klic; če me le odnese kam, ga naj mirno pokličem in pride pome. Super deda!
V Brestanici nabavim nove baterije za gps (bi jih moral prej napolnit, a je bila odločitev preveč hipna), potem pa čez Armeško na Mali Kamen in od tam po zame novi poti (proti Mrčnim selom) na Veternik. Gor sem nekaj obračal po razmočenem travniku, kjer običajno parkiramo, pa me je gospodar namestil na suho, z žagovino pokrito dvorišče. Prijazno.
Preoblečem se in ko zaklepam avto, se gor pripelje še nekdo. Kar prometno za to rahlo odmaknjeno dvorišče (malo pred tem se je odpeljal dimnikar). Oni se na drugi strani grmovja spravi ven, avto odpelje, zatem pa vidim tipa z padalskim nahrbtnikom, ki presenečeno strmi vame. Noro!
Skupaj se odpraviva proti sedlu. Pove, da je je Franc iz Bistrice ob Sotli, da je šele drugič tu...
Gor ni toliko snega, kot je napovedoval gospodar kmetije, saj ga na sedlu spiha, ostanek pa je pospravilo sonce. Tako sva imela kopno vzletišče, pa snežni podstavek za coto. Kljukica.
Odletim prvi, lepo, brez težav (uffff..). Malo rabim, da se med zavijanjem desno spravim v vrečo, potem pa naprej. Gor ne drži skoraj nič, po prvem obratu pa prav nič, tako da se že pod startom odpravim na Z. Pri tabli nekaj povrtevam, pa seveda nič ne da. Spustim se na greben nad Kozjem, kjer z muko nekajkrat obrnem nulco in se odpravim naprej, naprej v curenje, tako da podaljšam na njivo V od Kozjega, kjer je Franc že pristal in zlagal coto. Gazim po zasneženi blatni njivi do koščka kolikor toliko suhe trave, kjer se spokam še sam. Po naju pride Franceva žena (Anita?) z živahnima otrokoma (eno punco imajo še doma) pa na pijačo v Kozje, potem pa me zategnejo gor po avto.
Očitno sem bil malce preoptimističen glede letenja, čeprav se glede pogojev nisem zmotil. Dolina je pač mokra in še v snegu. Ok, treba je poskušat, enkrat že bo. Nova čelada se je dobro izkazala, saj je nisem niti opazil.
Največji plus dneva pa je seveda nov letalni kolega!
OLC
Ni komentarjev:
Objavite komentar