Ta teden je bil v naših koncih neletljiv, a napovedi so prerokovale obetajoč petek. Roberto na tabli že zbira prijave za kombi na primorsko. Meni se ne gre dol, me pa zelo mikajo domači kraji, čeprav se obeta osončena vipavska dolina, posavje pa naj bi dosegla oblačnost z vzhoda. Plan je Lisca, če pa ne bo nič, vsaj džamp s Švarčeka.
Zjutraj se še pravočasno spomnim, da imam očala v avtu, ki je na servisu, rezervnih ne najdem, pa vzamem neke oldskul špegle, ki jih je menda Lovro enkrat nekje staknil za maškare. V službi zastavim tako, da opoldne končam. Že zjutraj začnem hecat Gabija, ki pa se žal ne more zorganizirat. Ostali kondorji odšibajo gor že ob pol poldne in se jim seveda ne morem pridružit. Ko se tako v nadomestnem avtu pod precej oblačnim nebom peljem proti Trebnjem, poskušam priklicat avp na Lisci, a mi nekako ne uspe. Ne vem, a je kaj narobe s signalom, avp ali s prostoročnim telefoniranjem. Med tem bežnim tuhtanjem sfokusiram na cesto in opazim, da rinem v ograjo in že slišim pesek pod kolesi. Fak! Odvijem nazaj na vozni pas (dobro, da so sodobni avti narejeni tako, da jih to ne zmede preveč in se obdržijo na cesti) in se prekolnem saj se res obnašam kot idiot. Nisem bil prepričan ali sem slišal le pesek pod gumami ali pa sem že potegnil z avtom po ograji, zato se ustavim na prvi bencinski pumpi, kjer z olajšanjem ugotovim, da je avto nedotaknjen. Po tem še tankam in se počasi odcijazim proti mirenski dolini Lisci naproti. Zaradi vsega tega prispem precej pozno, V zraku vidim enega z Novo in mislim, da je Niko. Okoli pol dveh sem končno gor, kjer na terasi najdem Medota, ki pove, da je izgubil očala, pa da ne gre letet. Čeprav je očala vmes našel, se kljub mojemu prigovarjanju vseeno raje odloči za pivo in ostane v bližini šanka.
Pripravim se in ugotovim, da sem še rezervna očala pozabil v avtu na parkirišču, tako da imam še malo tekaške telovadbe preden se spravim v zic. Na štartu, pod nizkim in povsem pokritim nebom sta še dva zmajarja, ki se medtem spravita v zrak. Njun kolega pri tem komentira, kako nizke so baze, da je padalc že v oblaku. ?!? Sicer lepo vleče gor, ampak za v bazo vseeno rabiš termiko, ki pa se mi je v teh pogojih zdela neverjetna. Kakorkoli že, Nekaj je delalo in to je bilo treba čimprej preizkusit, saj se je ura že bližala drugi. Ob zapenjanju zica (brez rokavic) me je ob stiku z ledeno kovino že pošteno zeblo v prste, tako da kasneje tudi rokavice niso veliko pomagale. Zeblo je ko svija, ampak vseeno sem se Medotu zahvalil za ponujene tople rokavice. Nisem želel še dodatno zgubljat čas za teh nekaj minut letenja. Na štartu mi je malce premetavalo krilo, da nisem vedel od kod in kako vleče, a v drugo je cota šla lepo gor in mirno sem odletel.V zraku je nekaj začelo grabit, tako da sem se takoj spajsal nad start in še od tam vabil Medota, ki je zlagal svojo coto, a se ni dal. Gor grede se mi je zdel smiseln cilj dvakrat do Rudenika pa nazaj, saj kaj več od grebenarjenja v tako pokritem nisem pričakoval.
Ok, bil sem nad grebenom, kaj višje od jurja se nisem mogel spravit, pa sem kar s to višino šel na Ješivec in naprej na naslednji kucelj, kjer pa se nikakor nisem mogel pobrati, zato sem se obrnil in se po isti poti vrnil na Lisco. Tam sem le uspel nekaj vrteti, a višine ni bilo nobene prave, tako da sem kar nekaj žnaral po grebenu in tam blizu. Ves čas sem imel en uč na pristanku zgoraj (evo, ne vem zakaj, saj sva se z Robertotom zmenila, da se bo že našel prevoz gor). Sčasoma me je minilo to stanje na mestu in sem se ponovno spustil proti Rudeniku. Tokrat se mi je na tistem istem kuclju (oziroma zajedi za njem) uspelo malce dvignit in tako nadaljevat do samega Rudenika, ki sem ga obrnil tako nizko, da mi je bil za povratek v napoto greben pod njem in sem moral it okoli. Takrat sem pomislil, da bo res izziv privleči se nazaj na Lisco, ki sem jo lepo videl na drugem koncu grebena. No, nekako sem se le priplazil nazaj, se še pobral do štarta in zadovoljen mirno pristal v snegu malo za vzletiščem. Ne vem, kaj je bilo - morda mraz - ampak tresel sem se kot bolan. Res me je zeblo kot psa - prstov na rokah nisem čutil, stopala pa so tudi bila ledena. Sicer pa me ni zeblo ;).
Sledilo je kup klicev. Roberto pa Marko sta klicala, kje me pobereta na poti gor (ni bilo treba), avto na servisu pa še nekaj službenih bizarnosti. Skratka, mraz, telefoniade in sneg so podaljšali zlaganje opreme v neskončnost, da sem se komaj privlekel v Tončkov dom, kjer pa so že vedrili Roberto in oba Markota. Seveda sledi analiza letenja (oni štirje od Rudenika do Kuma!) ob pivu, od koder sem komajda pobegnil še v voznem stanju.
Zamudil vožnjo Lenarta na trenig, ujel pobiranje Lovra, ki je prihajal z avdicije na RŠ, zvečer pa v ZG v kino s Škrleci gledat z oskarjem nagrajen film Ida.
Kasneje razmišljam, zakaj se nisem odpravil proti Radečam.... Bom vedel za drugič.
ps. Mislim, da sem že tu imel težave z nalaganjem treka...
Trek
