Švarč, 26.7-2014

Ok, vreme je čisto v kurcu. Na morju nas je veliko pralo, pihalo pa ni nič. Doma ni nič bolje (pa tudi drugje po Balkanu ne kaže nič drugače). Za soboto je napovedano bolj kislo vreme - malo sonca, pa oblačnost in velika verjetnost dežja - pri nas, na vzhodu sicer bolj pozno, ampak suho ne bo.

V soboto dopoldan greva z Ireno s kolesi v mesto, potem pa še z Lovrom v prvo ligo po tekaške copate, da bo pob lahko začel vadit za 21ko na LJM. Lenart je predzadnji dan v skavtskem taboru v Prečni.
Irena nenehno sprašuje, če lahko pusti perilo zunaj, ker kaže na dež. Lovru se tudi ne zdi smiselno, da grem letet, ker bo itak deževalo.

Vseeno se okoli enih le spokam. Pred tem preverim Lisco, ki pravi 4-6 JV, pa okoli 20°C, kar je nek gradient (pri nas je okoli 26°C). Je precej oblačno, a v glavi imam letošnji zaključek zimskega dopusta, ko se je kljub slabim obetom kar dobro izteklo. Napoved je poslabšanje z zahoda, torej se JV utegne obrnit v J oz. JZ. Ok, cilj je vsaj odletet in varno pristat ter se sprehodit nazaj. Na poti preverim Gabija, ki pa je na izletu in danes ne bo sodeloval.

Ura je pol dveh, na Švarču lepo vleče gor, Lisca pravi 3-6 JV (?!), nad Bohorjem se kuha - ne kaže slabo.
Vzamem si čas za pripravo, naštimam vse, kot da bi šel na Dravograd. Jebiga, treba je vadit. Vročina pribija. Kot ponavadi pred startom nekako ne piha več gor, malce celo potegne dol. Počakam, da se klobasa sramežljivo dvigne proti meni, rikverc potegnem in se malo pred prelomnico odlepim od tal ter se hitro spravim v žakelj (jes!). Noben štrik ni zavozlan, nobena gurtna ni obrnjena, bremze so ok. Tokrat sem si med pripravo dobro ogledal gurtne in ugotovil, zakaj jih tolikokrat obračam; trakci so tako ozki, da težko na hitro opaziš, če je kakšen zavit. Torej je treba preverit, če so vsi trakci na gurtni odviti, pa je velika verjetnost, da bo vse ok. Kaj vse se človek še ne nauči po več kot enem letu uporabe modernejše naprave!

Še dobro, da sem se hitro uštimal, saj se takoj začne rodeo zaradi vetra z leve, kamor se usmerim. V veter gre počasi, ampak piska gor. Rinem v breg, da se spajsam nad greben in po malo žaganja sem gor. Oho, ne bo čisti curakl! Apetiti takoj zrastejo (kot cvetače na nebu). Iščem kak stebriček, ki ga le zapnem čisto na V koncu grebena. Jeees! Pravi ringlšpil! Razgledi se širijo in lepšajo, a baza je hitro tik nad krilom. S polno glavo dežja in neviht nezaupljivo gledam v sivino, v katero se vrtim.

Proti Bohorju s te perspektive zgleda precej zabito in se mi ne rine tja v oblake. Proti Šedmu ali proti Podsredi? Tudi nas Senovim so lepe baze, pa se usmerim na Armes, ki bo sigurno nekaj dal, potem pa... Na začetku še malo drži, potem pa samo luknja. Tiščim gas, da grem čimprej skozi, ampak nikjer nič ne zagrabi, zato nad Armesom obrnem (brez piska) in zelo hitro, z vetrom v rit nazaj proti Dovškem, kjer pa spet nič ne da. Nad Bohorjem pa lepe, nedolžne baze!

V brezveterju se usmerim proti že običajnem pristanku v dolini, kjer pa me kakšnih 50m nad tlemi začne pošteno premetavati - vzhodnik z Malega kamna! Namesto da bi se lepo naštimal za pristanek, besno lovim coto nad seboj, pri tem pa se poskušam izognit drevesom spodaj, na koncu pa letim naravnost v žico, ki prečka dolino! Nekaj metrov nad tlemi se cota toliko umiri, da jo lahko zabremzam skoraj do zastoja in končno lahko pomislim, Saj bo šlo!, zatem pa relativno mirno pristanem tik pred kandelabrom z žico. Uf, dobro se je končalo. Pri vsem tem sem pa imel še gledalca - tip na štirikolesniku se je prav ustavil, da sta z mulcem na zadnjem sedežu opazovala ta cirkus od pristajanja.

Pospravim in jo brez rukzaka mahnem proti avtu, čeprav me je potiho držalo, da bi poskusil še enkrat, saj se je naredil lep dan. Na sprehodu gor sem krepko občutil poškodovano tetivo na peti. Kdaj se bo to uredilo? Kot kaže, se samo od sebe ne bo. Prešvican in s presušenim grlom prilezem do avta, od koder se vidi klobaso na štartu, ki še kar veselo plapola gor. Saj je bilo luštno, krepko nad pričakovanji, a vseeno je ostajal grenki priokus, kaj pa če bi.... Čeprav je nekje v daljavi grmelo.

Na poti domov se ustavim še v senovškem Šparu, kjer imajo le, recimo nesparjen radler (daleč od prijetno hladnega). Namesto pijače pa sta mi dan še popravili dve gospe, ki sta mi odstopili vrsto, da nisem obtičal v zastoju pred blagajno.

Doma smo imeli okusno pozno kosilo, žal v hiši, kamor nas je s terase pregnal močan piš oddaljenega neurja. Ok, v takem je res bolje biti pravočasno na tleh.
Lovro se je spokal v LJ, midva z Ireno pa v Rajhenburg v kino (zaradi dežja ne pod zvezdami) gledat Woodya, ki je tokrat prepričal še Ireno. Večer sva zaščpičila v Brežicah, v Jazz pubu, kot edina gosta v deževni noči.

Post festum se ta ne optimalno izkoriščen Švarč izkaže za najdaljši (prijavljen) let dneva v SLO (ha!) in do Makedonije najvišji steber. Ne bomo zdaj tukaj o podrobnostih, ampak konec koncev ni bilo tako slabo. ;)

FotoStrip
OLC

Švarč, 4.7.2014

Zadnji dan šihta pred dopustom. Vreme je ok, ljudje letajo, tudi v naših koncih. Gabi  klicari, a mi ne znese, saj sem sredi priprav na dopust. Četrtek se tako izmuzne,a za petek pa le vzamem coto  s seboj, da se proti večeru vsaj enkrat vržem s Švarča,če bo le zneslo.  Vreme kaže v redu,, pretežno jasno, morda malo koprene, pojačan JV. Gabi je za stvar in po malo kolobocijah se nekaj po četrti znajdeva pod štartom. Lisca pravi 3 do 6 m/s JV, na štartu pa tudi nekaj miga, a bolj pohlevno. Nekaj mi pravi, da bi znalo biti, enkrat v takih razmerah je že šlo. Zanimivo: na poti gor je Gabi prvič "šibal" naprej, jaz pa sem s svojo pokvarjeno tačko krevsal z njim. Start je lepo frišno pokošen - pravi luksuz!
Medtem, ko se pripravljava, seveda neha pihati in na trenutke povleče celo dol. Glede na to, da slabo kaže, Gabi predlaga, da se raje odpeljeva drekt nad Senovo, kjer naj bi občasno kaj delalo. Meni se zdi smiselno vsaj poskusit na Švarču. Počakam, da malo puhne gor in odštartam naprej ("že" drugič z Artikom!). Izvajam nek divji ples po travniku, ko lovim coto nad seboj in skušam dobiti dovolj hitrosti, da se odlepim od tal. To mi uspe tik pred prelomnico (in visoko travo),  z močnim nagibom naprej se celo uspem na hitro spravit v žakelj in zavit v levo, kje pa zagrabi. Malo žaganja me spravi nad štart kjer tulim Gabiju naj se že spravi v luft (kasneje pove, da je prekinil štart in šel ponavljat). Greben drži, računam na steber na Velikem kamnu, kjer sem pobiral zadnjič (ekspedicija z dedom). No, nekaj zapnem že pri Švarču in vrtim. Tokrat malo bolj na ostro. Kar pestro, ne predivje, predvsem pa gre gor! Vrtenje me spet ponese nad Ravni log, kjer na 1,1k zmanjka dviganja. Glede na razmere, se mi poželi Bohorja, sploh ker mi je prvi greben v dosegu. Poskusim srečo in odgasiram naprej z vetrom. Višine ni prave, hitro obdelujem možne variante. Greben je sicer v dosegu, a če takoj ne da, sem v riti, saj je vsepovsod okoli sama hosta, zasilno bi se dalo pristati le nazaj na obronku Ravnega loga - v vukojebini. Obrnem nazaj proti dolini, v upanju, da še kaj poberem vmes in hkrati ves čas oprezam, kje bi se dalo pristat. Nekako mi le uspe prilezti čez greben od koder bi se dalo odpelat vsaj v dolino za Šedmom. Tam nekaj prdne, pa malo žagam tiste prdce sape v upanju, da se poberem. Ker ni nič kazalo, da bilahko rešil ta status quo, se spustim proti Šedmu, ki pa tudi nič ne da, zato zavijem na Mali kamen. Gabija ni več na spregled, tako da nisem vedel, kako je s prevozom nazaj, pa sem želel priti čim bližje avtu.
Gabi se sicer ni tako pobral, je pa  malo kruzal po Švarču in nad Senovim in na koncu dejansko pristal pri tašči na drugem koncu mesta, kjer sem ga tudi pobral za na letenje. Za nagrado je dobil avto, da me je zapeljal gor do mojega. Imela sva pravi reli, saj se mu je že krepko mudilo na vlak (nekje pri CE so mu avto predelali na plin). Spodaj se je prisedel k meni in dirka se je nadaljevala, da sva na koncu do postaje prišla istočasno z vlakom.
Doma sva z Lenartom še malo pobrskala po prikolici in nato odšla skupaj v KK; tamal na T2 na počitnice, jaz pa na prekrasen koncert DanD na gradu Rajhenburg.
Ni bil slab dan.