Vetrnik, 21.7.2013 -> Dolenjske toplice

(7.12.13)
Evo, ne morem verjet. Kot ponavadi. Ko curnem, lahko napišem roman, ko pa se mi posreči nekaj odletet, pa nič.  Danes je 7. december in še tega bo čez pol ure konec, moj let tega leta se je pa zgodil 21.julija.
Približno takole je bilo:
Čas počitnic, a ne za vse. Eni smo še rintali. Vreme je bilo, milo rečeno, lepo, a nenavadno za visoko poletje. Tipi, z Erzotom načelu so se zakampirali na Smuku in delali carske prelete ter se interno potegovali za rekord Smuka (s pristankom nekje v vipavski dolini).
Po odisejadi z avtodomom po Nemčiji in Nizozemski so vsi v družini dobili nekaj: tamaladva vejkanje v turnncable-u, Irena Hilden, pa avtodom, pa to, jaz sem si pa prišofiral kak dan letenja brez dodatnih začimb.
V soboto je Irena, mislim da, peljala Lenarta na skavte, za v nedeljo pa se je odpravljala v Brezje, pa sem malo razmišljal, če bi bilo to združljivo z vmesnim postankom, na Ambrožu.

SMUK
V soboto, 20.7. je kazalo dobro in dogovori so stekli. Gabi ni mogel, Rok je bil v Posočju, Markota v Makedoniji, za ostale Kondorje ne vem. Nekako sem se odločil za Smuk, čeprav je bila Lisca tudi opcija. Spomnil sem se na deda, ki je bil takoj za, pa sva se zmenila. Sredi priprav pa pozvoni in na vratih se pojavi Iztok, ves zjeban od raka, a kljub vsemu vseeno bolj poln življenja kot velika večina ostalih. Bil sem ga vesel in seveda smo posedeli ter malo počvekali. Fajn, da pride kar tako.

No, odhod se je tako zamaknil za kakšno uro. Odhitel sem po deda, potem pa skupaj v Belo krajino. Tam se je že lepo kuhalo in je kazalo kar dobro, le malce pozna sva bila. Ko sem iz doline zagledal jato padal nad štartom, sem si mislil, da bo. Start je bil nekoliko opustel, a vseeno s jih je še nekaj pripravljalo in takoj sem bil med njimi. A glej ga zlomka, s severa se je nad start navlekel velik, črn oblak in zakril sonce ter ubil še tisto šibko termiko, ki je oživljala upanje, da grem za onimi, ki so že vrteli tam na 2k. Ok, da skrajšam - parawiting, pa curakl, pa deda me pobere, pa spet čakanje in tokrat že druženje, saj je večina tistih iz prve runde medtem že surela in tudi prišla nazaj. Na poizvedovanje o Ambrožu za naslednji dan Poje ni bil pretirano navdušen. Da ni čas za Karavanke. Curenje še v drugo, pred odhodom pa povpraševajne za nedeljo še pri Erzotu, ki pa se je nekako izmotaval in nič pametnega povedal.


VETERNIK
(26.12.13:)
Ok. Nedelja, 21.7.2013. Irena se z mojim golfom in z Alenko V. odpelje na Brezje (kao v zahvalo da je Lovro zvozil maturo), sam pa čepim pred ekranom in preučujem vreme. SV - V, Anticiklon, na Smuku letijo kot norci, konec julija vse diši po pomladi. Smuk mi ne sede, preveč je vzhodnika, Lisca bi bila, ampak Veternik pa v takem skriva svoj potencial. Tvegati? Kaj je lepšega?! Gremo na Veternik!
Zbašem se v Zinkinega golfa in se odpravim po deda, ki je spet pripravljen biti zemeljska ekipa.
(14.4.14)
Vreme: zjutraj hladno z meglo po dolinah, za čez dan napovedano poletje (podrobnosti sem, žal, pozabil - glej datum pisanja)
Na Veterniku sva še pravi čas, da se mirno pripravim. Vreme kaže v redu, le zelo švoh vleče gor. Ampak vleče pa gor! Deda se pogovarja z možakom, ki tam gradi hišo (?!?), sam pa pa z vznemirjenjem gledam v nebo, ki se polni s kumuluski. Enkrat okoli enih (sem sploh bil že kdaj v lastni organizaciji tako zgodaj na startu?) se odločim, da ni več kaj čakat, če bo, bo zdaj. Bolje ne bo nikoli. Vseeno dedu še posebej naročim, da nisem na tleh vse dokler ne stopim na tla in naj raje počaka, da ga pokličem (zadnjič sem se pobral, medtem ko se je on že odpeljal v Kozje...). Napovedal sem let v Krmelj, kjer naj bi bil Lenart na taborjenju. Deda se je le režal.
Mislim, da s startom ni bilo težav, se pa tam nisem mogel pobrati, pa sem kar hitro zavil proti Kozjem, da čim višje priklopim greben nad mestom. Tam sem se že spajsal, oziroma se mi je prikazala Marija, kot je temu rekel Drago. Tudi tokrat je nekaj zagrabilo, pa sem malo vrtel po grebenu, kjer me je le vzelo na dobrega jurja, pa proti JZ. Tam nekje za Ravnim logom me je pričakalo še dvigalo do baze in bil sem na konju, če lahko temu tako rečem. Nova perspektiva, razgled bombastičen! Krasen poletni dan, nebo posuto z bazicami, jaz pa pod njimi, z vetrom v rit. Šlo je noro lepo. Od oblačka do oblačka. Začel sem iskati, kje neki bi bil ta Krmelj in kje bi bil tam Lenartov tabor. Seveda nisem našel nič, sem pa malo pofotkal krajino.
Zadeva se mi je močno priljubila. Popolnoma nestresno letenje - malo povrtavanja pod bazico, dokler gre, potem pa zviz do naslednje in tako naprej.Vmes se javim na dedov klic in mu povem, da sem blizu NM, nisem pa vedel ali me je slišal, ker sem imel telefon na kokpitu.
Tako sem prispel nekje do AC pred Karteljevim, kjer ni bilo več pretirane višine in se je bilo treba odločit kako naprej. Ali bolj desno, naravnost na Žužemberg, kjer pa nisem bil prepričan, da bom zvozil, ali pa bolj levo, po grebenu proti Starži, kjer bi se ziher pobral in nadaljeval ob Krki navzgor. Odločil sem se za slednjo varianto, ki pa me je gladko pustila na cedilu. Straški hrib je malekost prdnil le pri Prečni in od tam sem brez piska varia potonil mimo Straže, čez Krko na sredi doline. Na koncu itak vedno scuriš!
Javim se dedu, ki pa prijetno preseneti, ko pove, da je že v bližini. To pa je hitrost! Sledi malo zmede pri lociranju, kje sem, a se le najdeva takoj, ko pripešačim do prve ceste. Po tradiciji dobim za nagrado še hladen pir in že sva na poti v KK, kjer babi čaka z ne preveč poznim kosilom.
Carski dan!
https://plus.google.com/photos/102681825753840914854/albums/5903554871806699345

OLC, 21.7.2013, Veternik - Dolenjske Toplice