Lisca, 9.5.2013

Dež in veter, dež in veter. Prvega maja se je po čudežu odprlo, danes pa je kazalo tudi na tako svetlo luknjo v dežju in oblakih. V službi hitel podelati tanujno, štart malo po 12h, ko so se kameradi že s taksijem peljali gor, da sem nekaj pred drugo prispel na štart, kjer pa je izgledalo žalostno - vse zabito, le tu pa tam se je kak žarek prebil skozi. A nekdo je krožil tam nekje nad Razborjem. Vseeno je še malo delalo, vsake toliko je buhnilo gor. Pripravil sem se, a v tistih nekaj minutah se je dokončno zaprlo in zrak je crknil (14:09). V takem se ni imelo smisla metati dol. V daljavi, tam nekje pri Raki se je zemlja vendarle po malem sončila in tisto sonce se je počasi približevalo Lisci. Bom počakal. Z razgrnjeno coto za seboj, pripet v zicu sem tako eno uro martinčkal pod (žal težkimi) oblaki in čakal. Vmes sem celo malo zadremal. Sem pa vmes tudi skrajšal gas za ene pet centimetrov, kar sem se že dolgo odpravljal, pa nikoli ni bilo pravega časa. Evo, tokrat pa je bilo kot naročeno. Sprostitev taprava.
Tisto sončece se je le pripeljalo do Lisce in jo sramežljivo osvetila, kot tudi doline spodaj. Tudi zrak se je spet premaknil in malo je začelo vleči gor. Potegnil sem coto, ki pa me nikakor n hotela ubogat inje skakala iz enaga na drug konec vzletišča. Kaj pa zdaj to?! Na koncu sem imel krilo na kupu in ko sem ga hotel razgrniti, me je presenetilo in se izstrelilo nad mene, tako da sem bil v štartu še predno sem to čisto dojel. Namesto da bi se vrgel naprej, sem krilo še kar nekaj krotil in odletel viseč v nožnih vezeh. Še dobro, da nisem imel te predstave prvega maja, ko je bilo morje gledalstva. Točno to sem pomislil, a sram me je predvsem pred seboj. V luftu ne dr ne mr, samo curi muri. Za nekaj trenutkov sem uspel pohodit gas in tokrat se je poznalo - je šlo kot sneta sekira. Pristanek lep.
Spakiral (18 min) in gas gor (28min, trening za nedeljski tek na planiško velikanko, kar je pozneje odpadlo, ker se Lenart ni mogel prijavit - le za 16+). Pira si nisem privoščil, pač pa pol litra radenske in čvek s kelnerco, pa domov, kjer sem utegnil še skoraj vse pokosit.
Pa kameradi? Štartali so uro prej, se fino napasli po bazah in pristali ko se je stemnilo - ob mojem prihodu na štart. Jebiga.