Snežne razmere niso bile nič bolj obetavne, kot zadnjič, a tokrat smo vedeli, da gre tudi tako.
Gneče ni bilo, kupili smo nekaj rabljenih kart in tako prihranili za eno. Po smučišču smo se malce lovili, a vseeno bili ves čas v stiku. Proti koncu smo fantje ugotovili, da je mogoče tudi zaprt park lepo porabit: Lenart za skok na kupu snega, Lovro za skok v luknjo halfpajpa, fotr pa za obrate na dostopnih stenah pajpa. Še Ireni je bilo v redu, saj ni bilo ne gneče, ne pretiranega mraza, le sonček je manjkal.
V zadnjih minutah pred koncem je bilo potrebno posneti še Lenkotov fenomenalni skok in odšibati na sedežnico, preden jo zaprejo. Na sedežnici je bil ravno prvi trenutek za vsaj eno fotko. Tam pa v grozi ugotovim, da v odprtem(!) žepu ni ne fotoaparata, ne telefona!!! Na vrhu sem oddal avtomobilske ključe, poslal družino na sankanje in odbezljal nazaj na Mašin žago, kjer sem se zelo počasi spustil po zadnji špuri in nato odpešačil po isti poti nazaj gor. Z očmi na pecljih. Zaman. Nisem našel nič. Le kup kamenja in nekaj čikov. No, en ratragist me je razveselil z novico, da se je telefon našel in me že čaka pri Planji, kjer sem nato poizvedoval še za fotoaparatom, ki pa je poniknil. Šmrc! Pa tako lep dan je bil. Bomo preživeli.
Vseeno si nismo pustili pokvariti dneva, pa smo se šli okrepčat v neko prijetno gostilno pod Roglo. Ko smo prispeli na domače dvorišče, je bil buden le še šofer. :)
4.1.11
Kljub temu, da sem pustil svoje podatke v bifeju pri Planji, mi je kasneje potegnilo, da se le nisem naredil še vsega, kar bi lahko. Včeraj sem sem pobaral še v hotelu Planja in danes je prišel odgovor, da je dejansko nekdo prinesel naš aparat, ki zdaj čaka na recepciji. JESSSS!
12.1.11
Mojca prinese Ireni fotoaparat!
Ni komentarjev:
Objavite komentar