Kolegi so, za razliko od mene, po Paratlonu še veselo obiskovali Primorsko, pa še z domače Lisce se je kdo dol vrgel. Debata na naši tabli me je le zbudila iz mrtvila in četrtek se je izkazal kot taprav dan za spodoben, vsaj malo leteč zaključek leta. V sredo smo smučali, zvečer mini fešta v KK, čez dan sonce.
Nikogar nisem naše,l ne da bi me peljal gor in ne da bi ga jaz peljal. Da ne bi šel res prazen gor, sem Joca dražil, naj se žrtvujejo in pomečejo dol. Ampak jih je bilo res treba čakat! Vmes se mi je na Bregu pridrižol še Drago, tako da sva le dočakala tri junake (Joc, Niko in Roberto), ki so se le odločili za epski prelet.
Na štartu ni bilo kaj čakat, kratek dan je tiktakal, pa še Stane se je iz šihta ponujal za prevoz s Komplja. Z nikotom sva se na hitro zrihtala in hop v dolino. V zraku ni bilo kaj za praskat, morebitni balončki so bili bilj simbolični.
Prstanek na robu njive je "lep" pocahnal coto, en kup blata pa sem odnesel s seboj še na čisto novih, komaj nekaj ur starih gojzarjih.
Opremo smo komaj zbasali v Stanetov avto in šli po nove zmage.
Na vrhu ni bilo pretirano borbenega razpoloženja - nihče ni kazal izrazitega navdušenja za zadnji letošnji let. Drago je bil tako ali tako brez cote z bolečinami v križu, oba Markota sta se že v naprej odpovedala luftanju, Niko pa je že na lepo zložil opremo. Ko mi je Roberto dal žegen za uporabo njegovega avta na Bregu, sem že tekel na štart lovit preostanek sonca. In glej čudež! Kmalu so prikorakali še skeptični Roberto, močeči Joc in pa Stane. Pometali smo se v zrak in odcureli proti Bregu. V divjem optimizmu sem pri Čučniku še nekaj obrnil, a rezultat je bil le to, da sem kuclje naprej preletel tik nad strehami ali krošnjami, pristal pa cca 200m pred planiranim mestom. No, ni bilo hudega.
Roberto nas je odpeljal nazaj gor, na poti pa smo srečali Dragota in MarkaL, ki sta že odhajala. Sledil je obvezni zaključni pir z debatico, ostali so si privezali dušo, jaz pa hitro domov in potem naprej...
Konec za letos.
Ni komentarjev:
Objavite komentar