30.12.10, Lisca

Prvi...

Kolegi so, za razliko od mene, po Paratlonu še veselo obiskovali Primorsko, pa še z domače Lisce se je kdo dol vrgel. Debata na naši tabli me je le zbudila iz mrtvila in četrtek se je izkazal kot taprav dan za spodoben, vsaj malo leteč zaključek leta. V sredo smo smučali, zvečer mini fešta v KK, čez dan sonce.

Nikogar nisem naše,l ne da bi me peljal gor in ne da bi ga jaz peljal. Da ne bi šel res prazen gor, sem Joca dražil, naj se žrtvujejo in pomečejo dol. Ampak jih je bilo res treba čakat! Vmes se mi je na Bregu pridrižol še Drago, tako da sva le dočakala tri junake (Joc, Niko in Roberto), ki so se le odločili za epski prelet.

Na štartu ni bilo kaj čakat, kratek dan je tiktakal, pa še Stane se je iz šihta ponujal za prevoz s Komplja. Z nikotom sva se na hitro zrihtala in hop v dolino. V zraku ni bilo kaj za praskat, morebitni balončki so bili bilj simbolični.

Prstanek na robu njive je "lep" pocahnal coto, en kup blata pa sem odnesel s seboj še na čisto novih, komaj nekaj ur starih gojzarjih.

Opremo smo komaj zbasali v Stanetov avto in šli po nove zmage.

...in drugi Silvesterski poljub

Na vrhu ni bilo pretirano borbenega razpoloženja - nihče ni kazal izrazitega navdušenja za zadnji letošnji let. Drago je bil tako ali tako brez cote z bolečinami v križu, oba Markota sta se že v naprej odpovedala luftanju, Niko pa je že na lepo zložil opremo. Ko mi je Roberto dal žegen za uporabo njegovega avta na Bregu, sem že tekel na štart lovit preostanek sonca. In glej čudež! Kmalu so prikorakali še skeptični Roberto, močeči Joc in pa Stane. Pometali smo se v zrak in odcureli proti Bregu. V divjem optimizmu sem pri Čučniku še nekaj obrnil, a rezultat je bil le to, da sem kuclje naprej preletel tik nad strehami ali krošnjami, pristal pa cca 200m pred planiranim mestom. No, ni bilo hudega.

Roberto nas je odpeljal nazaj gor, na poti pa smo srečali Dragota in MarkaL, ki sta že odhajala. Sledil je obvezni zaključni pir z debatico, ostali so si privezali dušo, jaz pa hitro domov in potem naprej...

Konec za letos.

Smučanje, Rogla, 29.12.2010 (2)

Novoletni prazniki so kar natrpani s takšnimi in drugačnimi aktivnostmi, sredo smo predvideli za družinsko smučarijo. Odločitev je bila: Rogla, popoldanska. Na izi. Menda snežni park že deluje, zato Krvavec nima šans.

Snežne razmere niso bile nič bolj obetavne, kot zadnjič, a tokrat smo vedeli, da gre tudi tako.

Gneče ni bilo, kupili smo nekaj rabljenih kart in tako prihranili za eno. Po smučišču smo se malce lovili, a vseeno bili ves čas v stiku. Proti koncu smo fantje ugotovili, da je mogoče tudi zaprt park lepo porabit: Lenart za skok na kupu snega, Lovro za skok v luknjo halfpajpa, fotr pa za obrate na dostopnih stenah pajpa. Še Ireni je bilo v redu, saj ni bilo ne gneče, ne pretiranega mraza, le sonček je manjkal.

V zadnjih minutah pred koncem je bilo potrebno posneti še Lenkotov fenomenalni skok in odšibati na sedežnico, preden jo zaprejo. Na sedežnici je bil ravno prvi trenutek za vsaj eno fotko. Tam pa v grozi ugotovim, da v odprtem(!) žepu ni ne fotoaparata, ne telefona!!! Na vrhu sem oddal avtomobilske ključe, poslal družino na sankanje in odbezljal nazaj na Mašin žago, kjer sem se zelo počasi spustil po zadnji špuri in nato odpešačil po isti poti nazaj gor. Z očmi na pecljih. Zaman. Nisem našel nič. Le kup kamenja in nekaj čikov. No, en ratragist me je razveselil z novico, da se je telefon našel in me že čaka pri Planji, kjer sem nato poizvedoval še za fotoaparatom, ki pa je poniknil. Šmrc! Pa tako lep dan je bil. Bomo preživeli.

Vseeno si nismo pustili pokvariti dneva, pa smo se šli okrepčat v neko prijetno gostilno pod Roglo. Ko smo prispeli na domače dvorišče, je bil buden le še šofer. :)

4.1.11

Kljub temu, da sem pustil svoje podatke v bifeju pri Planji, mi je kasneje potegnilo, da se le nisem naredil še vsega, kar bi lahko. Včeraj sem sem pobaral še v hotelu Planja in danes je prišel odgovor, da je dejansko nekdo prinesel naš aparat, ki zdaj čaka na recepciji. JESSSS!

12.1.11

Mojca prinese Ireni fotoaparat!

Smučanje, Rogla, 12.12.10 (1)

V Selah in LJ lepa zimska idila, ki kar vabi na sneg. Lenarta noro vleče preizkusit nove smuči, Lovro pa tudi že na glas razmišlja o bordanju. Ta vikend naj bi bil bingo z vremenom, pa sem določil, da bomo v nedeljo odprli to zimo.

Na poti gor se čudili, kako domača zimska pravljica izginja vse do Slovenskih konjic, kjer je bilo že vse zeleno. Kaj je pa zdaj to?! No, čeprav na Rogli ni bilo niti pol toliko snega kot v Selah, je smučišče lepo spokojno delovalo. Izkazalo se je, da povsem na umetnem snegu, a to ni bilo moteče. Karte so bile poceni (skupaj 35€ za tri), gneče ni bilo, proge, kolikor jih je delovalo, pa so bile (pregladko) pripravljene pa še sonce - kaj češ lepšega!

Lo, Le & fotr