Lisca, 7.5.09 - spet v Koprivnico

Brezdelje se izteka, v ponedeljek začnem s službo, zato se mi je zdelo nujno izkoristit še zadnji obetajoč dan.

Za prevoz sem se dogovoril z Jocem. Zdelo se mi je malce pozno, ker je čakal na Iztoka, da pelje nazaj, a sem se sprijaznil s situacijo. Kljub temu, da se mi je mudilo sem uspel malce zamuditi. Na poti gor smo že videli Robertota in Dragota, kako sučeta nad Lisco. Kaže dobro. A ko smo na štartu, Drago pristane, Roberto pa scuri na Kompolje. Ko vidim, da je Mitja, štoparja, ki ga je Joc pobral na Gnoju, začelo malce zunaj dvigovat, sem se hitro vrgel v zrak še sam. D. je ves čas razlagal o JZ, pa sem šel pobirat na Z greben. In gladko scurel.
Joc, ki mi je kmalu sledil, pa je (pametno) preletel Čučnika in malce bolj ven lepo navil. Čmeren sem poklical Iztoka in ga prosil naj me spravi nazaj na štart (hvala!). Ves prešvican sem mu pustil kombinezon, češ, saj ga do Kompolj res ne potrebujem in se ihtavo spravil nazaj na štart.

Godrnjal sem in pizdil nase, da naj ne poslušam modrovanj okoli sebe in delam tako, kot se mi zdi prav. Sklenil sem, da bom vsaj malce pojadral in odštartal v božjem miru sam samcat. Jasno, da sem krenil levo na vzhod, kjer sem le zapel stebriček, pa potem še enega. Nad Metnim vrhom so se delale bazice, pa sem jih šel potipat, saj sem bil neobremenjen s prevozom. No, malce je res držalo in me počasi odplakovalo proti Bohorju. Prav lepo je šlo, ko sem zapel nekaj prav uporabnega in lepo plezal gor. V nekem trenutku je bilo malce zmede, a se je dviganje lepo nadaljevalo do dobrih 1,8k. Juhej! Zmeda je bila, kot se je izkazalo, striženje med J pri tleh in Z malce višje. Tako sem se še toliko lažje usmeril proti Veterniku. Za povrh so se še tam nekje kuhale bazice. A curel sem močno, tako, da se nisem odločil poskusit sreče na S Bohorja, ampak sem se usmeril proti Koprivnici. Vzhodnik pri tleh me je zaustavil, tako da nisem uspel prilezti niti čez zadnji griček in se lepo prizemljil v malce odročnejšem kotičku naše domovine.
Čakanje na Joca je bilo prav prijetno; v senci s kozarčkom rujnega pri prijaznih prvih domačinih pri pristanku. Joc je bil z Ireno zelo kmalu tam, tako da sta se nam "morala" pridružiti pri debati ob špricerju.
Še enkrat se je izkazalo, kaj vse se lahko izcimi, če se lahko zaneseš na dobro dušo, ki poskrbi zate, kjerkoli že se prizemljiš. Tokrat trikrat hura za Joca!

SOLC-curi
SOLC-muri! http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&28619&map

Lisca, 25.4.2009

Prišel je dan praktičnega izpita! Zgodil se je na sredi Metuljmanije 2009, kar je vso stvar naredilo še bolj zanimivo.

Ponovno sem prosil deda, da je poskrbel za logistiko, poleg pa upal, da bom staknil kje kakega tandemaša, ki bi ga vzel s seboj pod oblake. A od slednjega, žal, ni bilo nič.

Izpit. Zjutraj ob 10h. Na štartu Srečko, Damjana nikjer. Potem, ko je v dolino spustil tandemaše, se je bilo treba kar na hitro pripravit in oddelat svoje. Še sreča, da sem pred tem malce počvekal s Pišekom in izvedel, kaj je to levi in desni šolski krog, ter da je to na izpitu pomembno. Srečko je zahteval štart naprej. Bemti, tega pa že dolgo nisem počel! In res se mi je prvi štart ponesrečil. Nisem dovolj dolgo vlekel. Drugi poskus je bil OK in sem šel na Kompolje. Z ušesi ni bilo težav (praksa!), pri pristanku pa se je zatikalo, ko sem oblikoval tisti pravilni šolski krog. Sicer ni bilo katastrofe, ampak v takih razmerah znam lepše pristat. DSamjan in Max sta se nekaj muzala, ampak na listu je pa na koncu le bilo obkroženo: OPRAVIL. Yes!

Prosto popoldne.
Po izpitnem letu se mi je oko zataknilo v bungalovčku z Novinimi testnimi cotami. Imate tavelikega Factorja? Ja, imamo. Daj sem!

Takoj, ko so se tekmovalcem začela tekma, sem se uštulil na štart, pripet na Factorja. Deda je bil našpičen, da me pride iskat kakmorkoli, jaz pa brez skrbi zaradi morebitne curaže. V glavnem - pobrat se ni bilo težko, pa sem krenil na sever, še popravil višino do baze pa gas naprej nekam približno proti Žusmu (no, malce bolj zahodno). Po planiranju pa nikakor ne najti dviganja; malce me je dražilo, ker se je nekdo, malce zahodno, lepo vozil nad menoj. Prizemljil sem v Šentrupertu, ki ga še v Atlasu Slovenije ni - no, vsaj v dedovem ne (kasneje se izkaže, da je to zaradi častitljive starosti dedovega Atlasa Slovenije, saj je Šentrupert prav na vseh ostalih zemljevidih). Nekako sva se našla in jo po bližnjici ucvrla nazaj na Lisco vrnit Factorja, ki je prav prijetna cotica s precej mehkimi komandami (mi ni všeč, ni pa s tem nič narobe), pa bolj odzivnim gasom. Vse ostalo pa je kot pri Intoxu.
Vsekakor je bila tokratna Metulmanija neprimerno boljša od lanske, ko smo le čepeli na štartu v močnem zahodniku. Le deda nekako ne morem spravit v zrak. Bo že.
Hvala dedu za transport.

SOLC