https://xcglobe.com/flights#show-flight/2734360/
No, ta zima je pa taprava. Privoščim si dopust, za božič nas je zasul sneg, novo leto mrzlo, da me po dveh dneh službe nahod položi v bolniško, takrat pa nas doleti druga pošiljka snega, hvaležen Romanu, da mi je očistil dvorišče. Na pol pridem k sebi, da se nekako prebijam skozi šiht, da ni Ize, ne bi pomolil nosu iz bajte, tako pa me vsak dan zvleče na kratek špancir. Do vikenda sem že kar v redu, a ne toliko, da bi ga zabil v Ljubljani. Vikend na izi, brez planov po katerih me sprašuje Lenart. Sobota branje, tržnica trgovine, in končno tekec in to po pogojnem dnevu - pokrov nizke oblačnosti je ponujal zimski mrak - a noč le ni bila. Tudi tek sem si zastavil lahkotno, saj vem kako to gre po okrevanju. Z Izo nisva v najboljših odnosih, potem ko jo po nakupih najdem smrčat v našem fotelju - beštija pasja! - zato je v glavnem lepo na špagi, le na poljih jo spustim, da mi na koncu tam zbezlja in me nedolžno dohiti šele tik pred hišo. Za nedeljo Mitko nekaj namiguje na motorno letenje v Žadovinku in malo razmišljam v tej smeri. Morda greva s psom pogledat, le še malo počistim hišo. Medtem se naredi lep dan. Pogledam napoved in postaje in vse kaže na Vetrnik. Zmerna burjica in kar nekaj gradienta. Morda bo celo za pojadrat, sicer pa običajni skok s sprehodom nazaj in dan bo rešen. Res sem že potreben letenja.
Čiščenje se mi zavleče, a računam, da bom ob dveh že na odletu, prej pa itak nima smisla. Na Vzhodni ligi se itak nihče ne odzove, tako da me nihče ne bo nestrpno čakal. Ne vem, kakšen mraz bo danes, pravkar se zaključuje obdobje močne odjuge, pa vzamem veliko toplih oblačil, jebiga, bolje da mi je vroče. Res sem gor pred drugo, pri Tonatu zastava plapola s severom, fajn, pod hišo najdem parkiranih nekaj hrvaških avtov. Jasno, nisem edini, ki gleda napoved (in ima voljo). En mi odleti pred nosom, drug se še pripravlja in tudi kmalu potegne, a se mi zdi, da jih mora bit več. Žalosten ugotovim, da ni vreče. Čudno, da mi je Tona ni poudil, saj jo navadno odpihne do njegove hiše. A tokrat jo najdem zataknjeno v grmovje, odpihnjeno z jugozahodnikom. S pomočjo droga jo uspem zbezat dol in ostanke privezat nazaj na vrh štange. Pokaže kar mora - lep sever.
Pred nekaj firbci se pripravim. Čeprav nimam upanja na jadranje, vseeno nase navlečem vse, kar imam s seboj in tega ni malo. Nataknem volnene rokavice z nadrokavico, da sem spreten kot vesoljc v skafandru. Seveda danes ne bo nič s slikanjem. S skalico se poigrava, še se razumeva, lepo gre gor, zataknjeno uho ji mirno spumpam, potem pa se še sam spravim v zrak.
Kolega pred menoj se je le odpeljal ven, sam poskusim na vzhod, a kljub lepi sapi na startu se tja vrnem nižji. Pri tabli nekaj brbota, vendar ne znam pobrat. Višino porabim za skok na zahodni greben, kjer pa so znaki življenja in mic po mic se splazim nad Bredič (692), pa čez grapo in nazaj. Kar nekaj drži, a po grebenu iščem stebre ter enega res najdem, da se zvrtim čez 0,85k. Nepričakovano in prijetno presenečenje!
Godrnjam sam nad seboj, saj mi piha pod čelado, kajti podkapa ni dovolj, baf pa bogvezakjaj ostaja v prtljažniku, tako da me ledeni mraz grize po glavi. Tudi termo manšete, ki jih "delam" bi bile lahko danes preizkušene, tako pa so le v načrtovanju (z že pripravljenim materialom!!!). Skratka zebe v glavo in v noge, prstov na rokah pa itak ne čutim več. Pa vendar, ko se začnejo delat bazice in gre (skoraj) do njih, ne morem drugače kot da si rečem - če zaradi tega zbolim, sem pripravljen še enkrat zboleti!
Izpod baze potegnem še eno dolinico dlje na zahod in se privlečem nazaj do Bedriča, kjer se zdaj paseta še dva, medtem ko se je tretji že prej vozil po sredi doline in šel pristat. Lepo drži, a vseeno mi je mraza počasi dovolj. Višino porabim, da pogasiram nazaj do table, kjer se malenkost poberem, pa pod start preverit, če zdaj kaj bolj dela, saj bi rad šel pogledat še na vzhodni konec. Ne dela nič, me pa prešine nagajiva misel, da danes ne bi hodil in grem pristat k Rajglu, torej k hiši pod startom. Lepo mehko sestopim na breg prekrit s pomrznjenim snegom, kjer se smučajo in sankajo domača deca in ata. Muska na glas in živ žav, štimung kot v Šladmigu.
Boleče odtajanje prstov, pospravljanje, oblačnost se gosti, otroci odidejo na toplo in nastane spokoj. Lepo je.
Doma, ko to pišem, že nekaj kiham. Upam, da se bom zvlekel s čaji, toplimi štunfi in debelimi puloverji. Vsekakor pa je bilo poživljajoče in dobro sedlo na včerajšnji tekec. Pa še brca v rit, da naredim te manšete.
p.s.
- Kasneje na XCG vidim, da je bil Veternik zelo obljuden - skupaj 19 prijavljenih startov, vendar v veliki večini že takrat, ko sem bil sam še doma. Menda je bila krapinska šola. Imam občutek, da je začelo delat ene pol ure po mojem startu.
- Mitja naslednji dan sporoči, da so v Žadovinku veselo in obilno motorirali, on pa je preizkusil nov komplet (motor in krilo). Hm, enkrat bo treba preizkusit tudi to.
